Fidelis (1578-1622)

24. april

Sveti Frančišek Asiški je v uboštvu in veselju živel Kristusov evangelij. Njegov zgled je privabil veliko število učencev. Zanje je sestavil Vodilo redovna pravila, ki jih je leta 1223 potrdil papež Honorij III. Frančiškova evangeljska širina je kasneje povzročila, da so ta pravila razlagali različno in tako so se iz njegove prvotne zamisli rodili trije frančiškanski redovi: minoriti, ki so živeli v skupnih samostanih; observanti, ki so hoteli živeti dobesedno po Frančiškovem Vodilu (različne veje observantov so se pozneje združile v današnji red frančiškanov), in kapucini, strožja reformna veja, ki je nastala v 16. stoletju, kmalu po Lutrovi reformi.

Fidelis-iz-SigmaringnaPrvi mučenec mladega kapucinskega reda je bil sv. Fidelis iz Sigmaringena, ki ga slavimo danes. Doma je bil iz mesta Sigmaringen na Švabskem, kjer je zagledal luč sveta 9. oktobra 1578 kot predzadnji od šestih otrok zakoncev Johannesa in Genovefe Rov. Pri krstu so mu dali ime Marko. Že v deških letih je prišel v šolo k benediktincem, kjer se je dobro naučil latinščine, kar mu je prišlo zelo prav na raznih univerzah v tujini. V nemškem Freiburgu je končal študij modroslovja in prava, potem se je z majhno skupino plemiških sinov odpravil na študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Španiji. Ko se je po šestih letih vrnil domov, je naredil še doktorat iz cerkvenega in državnega prava in mlademu doktorju se je odpirala lepa prihodnost.

Postal je član najvišjega sodišča za zahodno Avstrijo in iskreno se je zavzemal za pravice revnih ljudi, zato so ga imenovali 'advokata siromakov'. Ko je videl, kako so sodniki podvrženi podkupovanju, je sklenil temu poklicu dati slovo. Najprej je mislil iti h kartuzijanom, potem pa se je odločil za kapucine, kjer je že bil njegov mlajši brat Jurij. 4. oktobra 1612, na god sv. Frančiška, je postal duhovnik, isti dan je v Freiburgu opravil tudi slovesne redovne obljube in dobil ime pater Fidelis (Zvest). Potem je nekaj časa nadaljeval bogoslovne študije, nato pa nastopil pridigarsko službo, ki jo je opravljal v raznih mestih, predvsem v krajih, kjer sta se katolicizem in protestantizem bojevala za vsako ped zemlje in kjer je izbruh tridesetletne vojne (16181648) razvnel strasti do skrajnosti.

V takih okoliščinah je mogla prinesti rešitev samo še junaška krepost in zanjo je pater Fidelis prosil Jezusa. Najgloblji vir njegovega apostolskega življenja je bila evharistična skrivnost. Iz spoznanja božje besede, da mora zrno, če naj obrodi sad, umreti, je imel za največjo milost, da bi dosegel mučeništvo in tako postal deležen Gospodovega trpljenja.

Sredi januarja leta 1622 je prišel v popolnoma protestantski vzhodni del Švice, da bi pridobil ljudi nazaj za katoliško vero. Naletel je na fanatičen odpor kalvinskih pridigarjev, ki so ga pri ljudstvu očrnili kot avstrijskega biriča. Z zvijačo so ga zvabili v kraj Seewis, češ da kmetje želijo, naj jim pride pridigat. Ko je v nedeljo, 24. aprila 1622 stopil na prižnico, je nastal hrup, pred cerkvijo so kriki in streli pretresli zrak. Uporni kmetje so najprej pobili avstrijsko varnostno stražo. Strel, namenjen pridigarju, je zgrešil cilj. Fidelis je še prišel s prižnice in se skušal rešiti skozi zakristijska vrata. Komaj je bil zunaj cerkve, je z meči, vilami in koli planilo nanj kakšnih dvajset mož in zahtevalo od njega, da sprejme njihovo vero. Fidelis jim je odgovoril: »Prišel sem semkaj, da se bojujem proti krivi veri, ne pa da jo sprejmem!« Ko je množica to slišala, je planila nadenj in ga pobila.

Njegova molitev za milost mučeništva je bila uslišana. Za svetnika je bil razglašen leta 1746.

Njegovo telo leži v stolnici v Churu, glava pa v kapucinski cerkvi v Feldkirchu.

Zajemi vsak dan

Stati moraš med nebom in zemljo kot pokončno bitje, katerega noge ne izgubijo stika navzdol in katerega čelo se dviga v odnos navzgor.

(Elisabeth S. Lukas)
Sobota, 25. Junij 2022
Na vrh