Marko

25. april

Po soglasnem izročilu, ki sega v apostolske čase, je pisec drugega evangelija Marko, učenec apostola Petra, kasneje njegov sodelavec v Rimu. Na željo rimskih kristjanov je med letoma 65 in 70 napisal svoj evangelij, ki je po obsegu najkrajši, po nastanku pa najstarejši. Marko velja za iznajditelja književne vrste, imenovane evangelij. Izbor iz izročila, ki mu je bilo na voljo Jezusove besede in pripovedi o Jezusu je vpel v kronološki in geografski okvir navideznega življenjepisa, od tedaj, ko je Janez krstil Jezusa v Jordanu, pa do tedaj, ko so v Jeruzalemu našli prazen grob.

MarkoMarko je bil doma iz ugledne družine v Jeruzalemu. Njegova mati je bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Nekateri iz tega sklepajo, da je bila v Markovi hiši obednica, v kateri je Jezus na veliki četrtek obhajal s svojimi apostoli zadnjo večerjo in med njo postavil evharistijo. Marko, pravijo, je Jezusa gotovo osebno poznal, vendar je bil še premlad, da bi postal njegov učenec. Za prestop iz judovstva v krščanstvo ga je pridobil apostol Peter, ki ga je tudi krstil. Po svojem bratrancu Barnabu se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom, ki je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu, kjer je bila huda lakota. Ko sta se Pavel in Barnaba vračala v Antiohijo, sta vzela s seboj mladega Marka. Kmalu zatem sta šla na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v južne pokrajine Male Azije in Marko jima je bil pomočnik. Ko so stopili na maloazijska tla, se je Marko na lepem vrnil v Jeruzalem. Morda ga je premagalo domotožje, morda se je ustrašil nevarne poti po gorskem svetu, morda se kot pokristjanjeni Jud ni strinjal s širokimi Pavlovimi nazori. Ko sta se Pavel in Barnaba vrnila v Jeruzalem in pripovedovala o uspešnem delu med pogani, je bilo Marku žal, da ni vztrajal in ju je prosil, če bi smel iti z njima, ko bosta šla na novo potovanje.

Pavel ga ni hotel vzeti s seboj, čeprav je Barnaba to želel. Ker ni prišlo do soglasja, se je Pavel odpravil sam na svoje drugo misijonsko potovanje, Barnaba in Marko pa sta uspešno misijonarila na Cipru. Okoli leta 54 sta otok zapustila in po starem izročilu je Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof tega cvetočega mesta. To bi utegnilo biti med letoma 54 in 62.

Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, ujetniku v Rimu. Zdaj ga je cenil tudi Pavel, ker je Marko dozorel v dobrega misijonarja. Po Pavlovi osvoboditvi je bil v Rimu nekaj časa skupaj s Petrom, ki ga omenja v svojem prvem pismu. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij. Ko je bil Pavel drugič v ječi, Marka ni bilo več v Rimu, zato apostol Pavel učencu Timoteju v Efez piše, naj pride k njemu v Rim in s seboj pripelje še Marka, 'ker mi je zelo koristen za službo«. Po mučeniški smrti obeh apostolskih prvakov je Marko postal povsem samostojen in je z govorjeno in pisano besedo oznanjal, kar je slišal od njiju. Umrl je mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji. Od tam so njegove svetinje pozneje prenesli v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno baziliko. Iz Benetk in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo tudi v naše kraje. Benetke so se na višku svoje pomorske slave imenovale 'Republika sv. Marka' in za mestni grb imajo še danes krilatega leva, ki je simbol evangelista Marka. Tega leva vidimo po mestih na slovenski obali, ki so bile nekoč pod beneško oblastjo.

Zajemi vsak dan

Stati moraš med nebom in zemljo kot pokončno bitje, katerega noge ne izgubijo stika navzdol in katerega čelo se dviga v odnos navzgor.

(Elisabeth S. Lukas)
Sobota, 25. Junij 2022
Na vrh