Peter Chanel (1803-1848)

28. april

Francoska revolucija leta 1789 je pustila velikansko opustošenje v srcih ljudi, ki so jih hoteli njeni voditelji odtujiti od vere v Boga in od Cerkve. Veliko duhovnikov, redovnikov in redovnic je bilo umorjenih, mnogi so morali v izgnanstvo. Tisti duhovniki, ki so se v revolucionarnem metežu rešili, so brž ko se je krvava pijanost nekoliko polegla, spoznali, kako je treba zaslepljenim ljudem pomagati in jim znova pokazati pot k Bogu. Eden takih duhovnikov je bil Jean-Claud Colin, ki je ustanovil žensko in moško redovno družbo. Ta družba se je imenovala maristi in naloga njenih članov je bila odpravljati duhovno stisko v Franciji. Papež Gregor XVI., ki je potrdil redovna pravila, je družbi dal še eno apostolsko nalogo: da bi njeni redovniki šli kot misijonarji na otoke Južnega morja.

Med prvimi misijonarji, ki so na sveti večer 24. decembra 1836 pristali v Zahodni Oceaniji, je bil takrat triintridesetletni Peter Chanel. Rodil se je 12. julija 1803 v lyonski škofiji. Prvo znanje si je nabral v župnijski šoli. Ko so ga zajeli mladostni viharji, je hotel vse skupaj pustiti in oditi domov, pa mu je pobožna učiteljica svetovala: »Pojdi najprej v cerkev in moli k blaženi Devici, potem pa stori, kar ti bo navdihnila.« Ubogal jo je in se umiril. Že od mladih let ga je mikalo, da bi šel za misijonarja med pogane, ko pa je leta 1827 postal duhovnik, je bila ta želja še večja. Bil je zelo goreč duhovnik; njegov vzornik je bil sveti arški župnik Janez Viannev, oba sta delovala v isti škofiji.

Štiri leta po novi maši je vstopil k maristom in se začel pripravljati na misijonsko delo v Oceaniji. Potovanje z ladjo je bilo zelo dolgo. Ko so pripluli do Oceanije, še niso vedeli, kje se bodo izkrcali. Po dolgem posvetovanju z domačini otoka Futuna je Chanela in enega od laiških bratov sprejel poglavar Niuliki, škof Pompallier, ki je bil voditelj misijonarjev, pa se je peljal proti Novi Zelandiji

Za Chanela se je začelo trdo delo. Brez vsakega pripomočka se je začel učiti tujega jezika ter skušal razumeti njegove glasove in besede samo z vprašujočimi kretnjami in gibi. Dolgo se je zdelo, da je njegovo misijonsko prizadevanje neuspešno. »Dvajset krstov štirje odrasli, drugi pa otroci to je vsa moja žetev, ki sem jo pospravil v osemnajstih mesecih,« je pisal leta 1839 v Evropo. Vendar ni obupal. Svojemu sobratu je rekel: »V tako težavnem misijonu morava biti svetnika.« S pobožnim življenjem, z nesebično pomočjo bolnikom in z neizčrpno potrpežljivostjo si je polagoma pridobil naklonjenost mnogih otočanov, ki so mu pravili 'človek z dobrim srcem'.

Še s temi skromnimi uspehi si je nakopal smrtne sovražnike. Poglavarjev svet starešin se je bal za svoj ugled pri ljudstvu: imel se je za edinega varuha domačih navad in od očetov podedovane vere. Misijonarjevim prijateljem so na vse mogoče načine nagajali, jih preganjali in mučili ter jim požigali revne koče. Nazadnje se je proti njemu obrnil tudi poglavar Niuliki, ker se je njegov sin Meitale dal krstiti. Odslej ni le poslušal svojih zlobnih svetovalcev, marveč jih je celo ščuval proti misijonarju in jim dal vedeti, da si želi njegove smrti.

Poglavarjevo željo so imeli misijonarjevi sovražniki za ukaz. 28. aprila 1848 so v misijonarjevo kočo vdrli trije poglavarjevi svetovalci, ki so misijonarja najprej pobili s kolom, nato pa mu je eden od njih z motiko razklal lobanjo. Chanel se je na mučeništvo pripravljal vse življenje, zato je žrtev njegovega življenja pripomogla, da so v naslednjih letih skoraj vsi prebivalci teh otokov postali kristjani. Petra Chanela je za blaženega razglasil papež Leon XIII. leta 1889, papež Pij XII. pa ga je leta 1954 prištel med svetnike in ga postavil za zavetnika otokov v Južnem morju.