Jožef Cottolengo (1786-1842)

30. april

V mestu Torinu, središču italijanske pokrajine Piemont, že skoraj 170 let deluje ustanova, ki se imenuje Hišica božje previdnosti. Na površini 90 kvadratnih kilometrov stojijo številne stavbe, v katerih so bolnišnice, zavetišča, šole, delavnice, igrišča v sredini pa je cerkev, kjer se noč in dan dviga zaupna molitev k Bogu, ki je 'vzdrževalec« te ustanove. V njej uživa brezplačno oskrbo nad 10.000 nesrečnih človeških bitij, ki so telesno in duševno prizadeti in jih drugje nočejo sprejeti. Nekaj tisoč zdravih jim s smehljajem na obrazu streže. Povečini so to redovnice, redovniki in redovni bratje, ki jih je ustanovil sv. Jožef Cottolengo. Vedno pa je med njimi nekaj stotin prostovoljcev različnih poklicev, predvsem mladih, ki ostajajo v službi trpečih nekaj tednov, nekaj mesecev ali tudi več let. Vsi delajo vse zastonj. Njihovo vodilo so besede apostola Pavla, ki jih je dal sv. Jožef Cottolengo zapisati nad glavnim vhodom: 'Kristusova ljubezen nas sili'. Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti, se je rodil 3. maja 1786 v mestu Bra južno od Torina kot prvi od dvanajstih otrok družine, v kateri je vladalo zmerno blagostanje in bogato versko življenje. Polovica otrok je umrla že v nežni dobi, trije sinovi pa so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic. Pobožna mati je svoje otroke učila ne le moliti, temveč jih je tudi navajala k dejavni ljubezni do bolnikov in revežev, kar je Jožefu šlo do srca.

V šoli mu je šlo sprva dokaj trdo, potem pa se je priporočil sv. Tomažu Akvinskemu in se mu je odprlo. Uspešno je doštudiral in bil leta 1811 posvečen v duhovnika. Potem je nastopil svojo prvo duhovniško službo v domačem kraju, nato pa v bližnji župniji. Njegova želja je bila, da bi smel vse življenje ostati na kakšni podeželski župniji, kjer bi pomagal ljudem v vseh njihovih potrebah in stiskah. Njegovo geslo je bilo: »Če Bog vidi vsako človeško stisko, tudi njegov služabnik ne sme biti slep zanjo.«

Nadaljeval je bogoslovne študije na univerzi v Torinu in dosegel naslov doktorja teologije, ki ga je daroval Mariji. Torinski nadškof ga je imenoval za kanonika. On na časti ni veliko dal, pomembno zanj je bilo, koliko lahko naredi za potrebne. Bil je odprtega srca in ljudje so mu pravili 'dobri kanonik'. Cottolengo se je kmalu prepričal, da je božja previdnost njegova zaveznica, na katero se lahko trdno zanese. Redno se je dogajalo, da je takrat, ko je želel komu pomagati, pa sam ni imel prav ničesar, prišel kakšen dobrotnik.

Božji klic k delu, s katerim si je zaslužil svetništvo, je bil navidez nepomemben dogodek. 2. septembra 1827 se je skozi Torino vračala domov v Francijo družina Gonnet. Ob mladem paru se je stiskalo troje otrok. Cottolengo je prišel k umirajoči ženi in jo previdel. Tedaj ga je kot blisk prešinila misel: takim ubogim ljudem moram pripraviti zavetje. Najprej le najel dve sobi v hiši nasproti cerkve in vanju sprejel prve nesrečne ljudi. Na pomoč mu je priskočila mlada vdova, ki je pridobila še nekaj plemenitih deklet, da so prišle streč bolnikom. To je bilo prvo jedro družbe vincentink, ki nosijo ime po sv. Vincenciju Pavelskem. Danes ta družba šteje nad 5000 članic. Ob njej je zrasla tudi moška veja. Oboji delujejo v Cottolengovi ustanovi, ki je kmalu zrasla v pravo naselje. V njegovem središču je božja hiša cerkev, kjer čaka vstajenja ustanovitelj Hišice božje previdnosti. Po nekem notranjem uvidu je začutil, da se bliža ura odhoda s tega sveta, čeprav mu je bilo komaj 56 let. Umaknil se je k svojemu bratu Alojzu, župniku v Chieriju. Tja je dal prenesti svojo posteljo od doma in tam je 30. aprila 1842, vzdihujoč: »Mati moja Marija!« z nasmehom na ustnicah izdihnil. Papež Pij XI. ga je leta 1934 prištel med svetnike. Imenoval ga je 'genija dobrote' in zavetnika vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.