Jožef delavec

1. maj

Cerkev ima dolžnost, da o delu spregovori pod vidikom njegove človeške vrednosti in moralnega reda, h kateremu spada delo. Hkrati se zaveda svoje posebne obveznosti, da izoblikuje duhovnost dela, ki je sposobna vsem ljudem pomagati, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem odrešenjskem načrtu glede človeka in sveta in v svojem življenju poglabljajo prijateljstvo s Kristusom.« Tako je zapisal papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici O človeškem delu, ki je izšla leta 1981, ob devetdesetletnici okrožnice Rerum novarum Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju. Iste misli so vodile papeža Pija XII., ko je leta 1955 na prvi maj postavil praznik Jožefa Delavca. Prvi maj se že nad sto let slavi kot mednarodni praznik dela, marsikje tudi s protiversko ostjo.

Postavitev praznika sv. Jožefa Delavca naj bil nekak tih uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom, ki ga je Cerkev predolgo zanemarjala, od zgoraj imenovane okrožnice Leona XIII. pa ga spremlja z veliko ljubeznijo in skrbjo. O tem pričalo dokumenti drugega vatikanskega cerkvenega zbora ter številne okrožnice Janeza XXIII., Pavla VI. in Janeza Pavla II. o problemih, s katerimi se soočajo delavci. Škofje vsega sveta so s koncila delavcem namenili posebno poslanico.

Praznik sv. Jožefa Delavca so prvič praznovali 1. maja 1955. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetega moža, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec – 'tesar'. In Cerkev kaže nanj kot na zavetnika in zgled vseh delavcev, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, 'tesarju' sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, toda pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina, dokler ne bi dorastel. Tudi tukaj pa nam Cerkev pove, da se versko češčenje ne sme ustaviti ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrben varuh in hranitelj. Bogoslužne molitve današnjega praznika se začenjajo s povabilom: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«

»Koliko nove luči zasije v nas, če globlje premišljujemo, kaj se to pravi: On, ki je stvarnik in neprestani vzdrževalec ogromnega vesolja, od najmanjšega atoma z nabojem silnih energij, do vrtoglave množice velikanskih zvezdnih meglenic, On, učlovečeni božji Sin, je večino svojega življenja hotel biti v očeh ljudi samo sin tesarja Jožefa, nato njegov vajenec in pomočnik, končno sodelavec. In sicer sodelavec pri neuglednem, utrujajočem, človeško gledano tako pustem ročnem delu v revščini od sveta zaničevanega Nazareta« (Anton Strle). Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. »Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega,« je dejal papež Pavel VI., ki je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.