Gotard (Godehard) (1038)

God: 5. maj

Gotard ali Godehard se je rodil leta 960 v Reichersdorfu pri Neideraltaichu. Njegov oče je služil v nekdaj premožnem samostanu, ki pa je obubožal v bojih z Ogri. V samostanski šoli je Gotard že zgodaj do bil trdno znanstveno in bogoslovno izobrazbo. Ker je bil zelo nadarjen, se je za dečka zavzel salzburški nadškof Friderik, ga vzel k sebi in mu omogočil nadaljevanje študija. Po vrnitvi iz Salzburga je leta 990 Gotard vstopil v samostan v Niederaltaichu, kjer naj bi vpeljal reformo po pravilih sv. Benedikta. Po opatovi smrti je sam prevzel vodenje samostana in kmalu dosegel, da je postal eden najpomembnejših samostanov obsežne salzburške nadškofije in še v druge samostane je pošiljal menihe, da so v njih uvedli lotarinško reformo. Pod Gotardovim vodstvom je samostan v Niederaltaichu tudi gospodarsko uspeval. Po njegovih navodilih so vse samostanske stavbe temeljito prezidali. Gotard je spretno združeval pametno vodenje ljudi z veliko razgledanost jo in izkušenostjo v gospodarskih vprašanjih, pa tudi z globoko učenostjo in klasično izobrazbo, ki se ni omejevala samo na branje bogoslovnih spisov.

Človek takih zmožnosti je bil poklican, da je pomagal obnoviti redovno življenje tudi v drugih samostanih. V letih 1001/1002 je bil hkrati opat tudi v Tegernsee (južno od Münchna), leta 1005 je na željo cesarja Henrika II. (gl. 13. julij) sprejel vodenje samostana v Hersfeldu in ga reformiral. Znani bavarski samostan Tegernsee je prav pod nje govim vodstvom dosegel začetek velikega razcveta na kulturnem in gospodarskem področju.

Ko se je iz notranjih nagibov odločil za ostro meniško in asketsko življenje ter se je le iz redovne pokorščine lotil obnove življenja po samostanih, mu ni bilo prav nič do visokih duhovnih časti. Ko je leta 1013 lahko ugotovil, da je svoje delo v samostanih Hersfeld in Tegernsee opravil, se je vrnil v Niederaltaich. Devet let je z vso skrbnostjo vodil svoj samostan, dokler ga ni stolni kapitelj v Hildesheimu leta 1022 na predlog cesarja Henrika II. soglasno izvolil za Bernwardovega naslednika. Kljub temu, da je imel rajši samoto in meniško življenje, se je odzval, ker je videl v tem božji klic, kateremu se ni mogel odreči. Kot škof tudi ni dosti spremenil svojega prejšnjega načina življenja, če prav je bil hkrati tudi državni knez in je moral opravljati več svetnih dolžnosti kakor prej. Zborovanjem knezov se je rad izognil in tudi o njegovi politični dejavnosti življenjepisci ne vedo dosti povedati. Z veliko vnemo pa je skrbel za gospodarsko blaginjo, kulturno in duhovno življenje svoje škofije, ki jo je v vsakem pogledu zelo dvignil.

Čisto drugače kakor njegov prednik, saški plemič Bernward, je bil Gotard človek, ki je prišel iz ljudstva in ki je zato tudi imel dar, da se je znal ljudstvu približati. Kot škof je večkrat pridigal sam in zahajal v hi še k revnim in bolnim, da jih je negoval in tolažil in jim pomagal. V svoji škofijski rezidenci je Gotard sprejel vsakega prosilca osebno, bil je ljudem vedno na voljo tudi v spovednici. Za grešnike, ki so se zate kali k njemu, je imel še posebno ljubezen in je kot človek praktičnega mišljenja skrbel tudi za njihove zemeljske potrebe ter jih tako obvaroval ponovnega padca v greh.

V hildesheimski škofiji je sezidal mnogo cerkva; najmanj trideset jih je postavil in zgodovinarji ga imenujejo »največji bavarski stavbe nik zgodnjega srednjega veka«. V Wrisbergholzenu, južno od Hildesheima, je zgradil benediktinski samostan, s čimer je hotel pokazati, da tudi na novem delovnem področju ni pozabil na redovna pravila svetega Benedikta. Zelo si je prizadeval tudi za napredek šolstva in je dal zgraditi šolo za umetnost lepega pisanja in slikarstva. Kadar se je hotel popolnoma posvetiti premišljevanju in molitvi, je šel v samostan v Wrisbergholzen. Tam se je mudil tudi o veliki noči 1038, ko je nenadoma začutil, da mu pešajo moči. Prepeljali so ga v Hildesheim, kjer je umrl 5. maja 1038, in so ga pokopali v stolnici.

Za svetnika je bil razglašen leta 1131. Njegovo češčenje se je kmalu razširilo tudi čez meje hildesheimske škofije prav na Švedsko in Finsko, v Švico in prav tako v naše kraje, kjer je postal zavetnik mnogih cerkva in romarskih krajev. Najpomembnejši prelaz v Alpah, ki drži iz Nemčije v Italijo, se imenuje po njem. Njemu v čast so bavarski vojvode na Gotardovi gori, čez katero drži prelaz, zgradili lepo kapelo. Pri nas so pod prelazom Trojane v 14. stoletju postavili cerkev njemu v čast - kraj se zdaj imenuje Šentgotard. Papež Leon XIII. ga je zaradi njegovega krepostnega življenja priporočal predvsem delavski mladini, naj ji bo zgled.

Upodabljajo ga kot škofa, z zmajem pod nogami, s cerkvico v roki in obujajočega mrtve. Ljudstvo se je zatekalo k njemu kot priprošnjiku v boleznih udnice (protina), revme, ledvičnih kamnov in otroških bolezni; nosečnice so ga prosile za srečen porod; častili so ga pa tudi kot zavetnika proti blisku in toči.