ANTONIN Firenški (1389-1459)

10. maj

Prava vrednost človeka se ne meri po njegovi postavi ali po telesnih odlikah, temveč po bistrini njegovega uma in plemenitosti njegovega srca. Današnjemu svetniku so starši pri krstu dali ime Anton, ker pa je bil droben in majhne rasti, so ga vsi klicali le Antonin, kar pomeni mali Anton ali Tonček. 'Mali Anton' pa je kmalu pokazal, da bo velik po duhu. Njegov življenjepisec pravi: »Ker se s telesno močjo ni mogel ponašati, se je že v prvi mladosti zavestno oprijel učenja in razmišljanja v molitveni zbranosti.« Z znanjem je bogatil svoj razum, z molitvijo pa svoje srce.

Antonin-FirenskiBil je edini otrok izobraženega notarja v Firencah, kjer se je rodil prve dni januarja leta 1389. V tistem času so bile Firence najbogatejše mesto Italije, ki je bilo ponosno na svojo vodilno vlogo v humanistični učenosti in renesančni umetnosti. Humanisti so pri mladem Antoninu spoznali njegov izreden spomin, ki je bil zaradi očetove pravniške službe naravnan predvsem na cerkveno pravo. Ko je bil deček star petnajst let, je znal na pamet vse kanone, ki jih je imela zajetna knjiga cerkvenega prava, imenovana Gracijanov dekret. Antoninu pa ni šlo toliko za pravne predpise, temveč bolj za red v Cerkvi, ki ji je hotel s svojimi sposobnostmi služiti. K temu ga je navajal tudi oče, ki je bil globoko veren človek.

Antonin je že zgodaj sklenil, da bo šel k dominikancem, ker je ta red slovel po učenosti in duhovni zbranosti. Dominikanci so bili naklonjeni tudi umetnosti, saj se je pri njih mogel uveljaviti blaženi Janez iz Fiesole, znan kot beato Angelico, s katerim se je Antonin spoprijateljil. Njegovo občudovanje je pritegnil svetniški Janez Dominici, govornik in spokornik, voditelj tiste veje dominikanskega reda, ki se je zavzemala za staro ostro disciplino in za boj zoper površnost tedanje družbe. Ta je Antonina sprejel med svoje novince in ga je osebno vzgajal. Janez je bil leta 1408 imenovan za nadškofa v Dubrovniku in za kardinala. Antonin je prejel mašniško posvečenje leta 1413, potem pa je v raznih dominikanskih samostanih srednje Italije opravljal odgovorne službe. Precej časa je živel v samostanu svetega Dominika v Fiesolah nad Firencami, kjer je srečal fra Angelica. Zatem je prevzel samostan sv. Marka v Firencah, ga dal povečati in poslikati fra Angelicu. Kdor si danes ogleda ta samostan, se skoraj ne more odločiti, ali naj bi občudoval angelsko lepoto fresk fra Angelica, ali svetniško ozračje prostorov, ki jih je lastni zamisli preuredil sv. Antonin. V tem samostanu je Antonin uredil bogato knjižnico in jo, kot prvo v Evropi, odprl javnosti. Knjižnico je obogatil tudi s svojimi lastnimi deli, saj je bil Antonin vodilni bogoslovni znanstvenik tistega časa.

Ni bil pa samo 'knjižni molj', temveč tudi pozoren za zunanje dolžnosti. Odlikoval se je v dobrodelnosti, zato ni čudno, da je po smrti firenškega nadškofa (leta 1446) bil izbran za njegovega naslednika, potem ko se je fra Angelico tej odgovorni službi izognil tako, da je papeža prepričal, da je za to mesto sposobnejši mali Antonin, ki pa je velikan po duhu. Službo je Antonin sprejel šele na oster papežev ukaz. Tedaj je bil star 57 let, preostalih trinajst let življenja je bil med najbolj delavnimi škofi tedanje Italije. Pri izvrševanju te službe je pokazal tako modrost, da sta ga dva papeža tistega časa izbrala za svojega osebnega svetovalca v kočljivih vprašanjih.

Zadnji dan aprila 1459 je nenadoma zbolel in že 2. maja umrl. Zadnje dni je želel biti čisto sam z Bogom. Pri pogrebu je njegovo krsto nosilo šest škofov. Za dokaze o njegovem svetništvu ni bilo treba mnogo raziskovanj, saj so bile njegove junaške kreposti na široko znane. Za svetnika ga je uradno razglasil papež Hadrijan VI. leta 1523. Njegov spomin se obhaja 10. maja.

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh