DAMIJAN Jožef de Veuster (umrl 1889)

10. maj

Ta flamski redovnik je deloval kot misijonar na Havajskih otokih. Zadnjih šestnajst let svojega življenja je posvetil službi gobavcem na Molokaju, otoku smrti. V vsakdanjem stiku s temi ljudmi, ki so gnili in razpadali pri živem telesu, je tudi sam postal gobav. S tem dejstvom je računal, ko je stopil na otok, vendar je bila Kristusova ljubezen, ki ga je gnala k tem 'najmanjšim' med božjimi otroci, močnejša od strahu pred to strašno boleznijo.

Damijan-de-VeusterNjegova življenjska pot se je pričela 3. januarja 1840 v vasi Tremelov na Flamskem, v severozahodnem delu Belgije. Ob strogem in modrem očetu ter pobožni materi si je mladi Jožef, kakor so pri krstu poimenovali kasnejšega misijonarja, skupaj s številnimi brati in sestrami brusil značaj. Predvsem pa se je doma ob zgledu svojih staršev naučil 'brati' iz molitvenika božjega stvarstva in iz svojega srca. Vse je kazalo, da bo postal kmet, očetov naslednik, kajti zemljo je ljubil s slehernim vlaknom svoje biti. Oče ga je poslal v francoske šole, da bi se usposobil za umno kmetovanje, a prav tam je med neko misijonsko pridigo zaslišal v sebi Gospodov klic, naj ne misli na očetove njive, temveč naj pride na njegovo. Temu klicu se ni mogel upreti. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega brata Pamfilija, svojega rodnega brata, je leta 1863 odpotoval v misijone na Havajske otoke. Tam je bil kmalu po prihodu posvečen v duhovnika. Ta krepki flamski mož je brž z navdušenjem nastavil plug in globoko zaoral v srca otočanov, ki so ga vzljubili. Leta 1873, ko je bil v 'Kristusovih letih' – dopolnil jih je triintrideset – je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, otok smrti. Ta kraj groze je s svojo silno ljubeznijo, ki ga je gnala k delu, kmalu spremenil v znosno, celo prijetno bivališče za tiste, ki so se jih vsi zdravi izogibali. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je 15. aprila 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. K zadnjemu počitku so ga položili najprej na Molokaju, leta 1936 pa so ga prepeljali v domovino. Vsa Belgija je bila na nogah, ko je sprejemala svojega velikega sina - flamskega kmečkega fanta, ki je hotel postati junak in je to tudi postal, vendar drugače, kakor je kot otrok sanjal. Njegovo telo počiva v kripti cerkve sv. Jožefa v Leuvenu. Na plošči iz črnega marmorja je napis v flamščini: "Moja največja sreča je, da morem služiti Gospodu v njegovih ubogih in bolnih bratih, ki so jih drugi ljudje zavrgli."

Že dve leti po njegovi 'vrnitvi' v domovino so začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Po uspešno zaključenem postopku je papež Janez Pavel II. tega junaka ljubezni do bližnjega razglasil za blaženega 4. junija 1995, na binkoštni praznik, v Bruslju, glavnem mestu Belgije, ob drugem obisku te dežele. "Cerkev danes po mojih besedah priznava in potrjuje, da je oče Damijan vzornik na poti k svetosti," je dejal. "Z veseljem premišljuje, kaj more Bog uresničiti po človeški krhkosti, kajti On je tisti, ki nam daje svetost." Med svetnike ga je prištel papež Benedikt leta 2009. Takoj po razglasitvi očeta Damijana za svetnika je Barack Obama predsednik Združenih držav Amerike, rojen na Havajih, papežu napisal, da se še iz otroštva spominja mnogih zgodb o veliki skrbi očeta Damijana za gobavce.

Zajemi vsak dan

Ko preprost boš, tih in dober kot otrok, / spoznal boš svet v vse lepši, v vse bolj nežni zarji, / spoznal boš svet, kot so spoznavali ga stari.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 10. August 2022
Na vrh