Mamert (umrl ok. 480)

11. maj

Dnevi pred praznikom Gospodovega vnebohoda se imenujejo 'križev teden'. Ime so dobili po prošnjih procesijah med polji, ko so se ljudje zvrstili za križem. 'Teden' pravimo zato, ker so nekdaj prošnji obhodi trajali cel teden pred vnebohodom, zdaj so ostali samo trije prošnji dnevi: ponedeljek, torek in sreda neposredno pred praznikom. Procesije so se ohranile le malokje, verniki se k prošnjim pobožnostim zbirajo po cerkvah in prosijo Boga, naj odvrne zaslužene kazni in blagoslovi rast poljskih pridelkov pa tudi vse njihovo delo. Te prošnje procesije je uvedel sveti Mamert, današnji godovnjak, ki je bil med letoma 461 in 477 nadškof mesta Vienne v vzhodni Franciji.

Zakaj je to storil, zvemo iz poročila, ki sta ga zapisala njegov sodobnik in prijatelj Apolinarij Sidonij ter njegov drugi naslednik nadškof sv. Avit. Francoski pokrajini Dofmeja in Savoja sta v tistem času zelo trpeli zaradi raznih nesreč. Izčrpani sta bili spričo preseljevanja narodov, pogostih vojsk in verskih prepirov. Temu so se pridružili še pogosti potresi, požari, napadi divjih zveri, ki so se zelo razmnožile in so prihajale v bližino mest ter napadale ljudi. Zlasti mesto Vienne je hudo trpelo.

Višek strahu so ljudje prestali leta 469, ko so s svojim škofom ravno obhajali veliko noč v mestni stolnici. Med mašo se je po cerkvi razlegel klic: »Gori! Gori!« Gorelo je lepo poslopje mestne hiše na griču. Ljudje so se bali, da bo ogenj zajel vse mesto in so drli iz cerkve, da bi zavarovali svoje domove. Škof Mamert je ostal sam pri oltarju. Vso noč je molil, ko se je zdanilo, se je ogenj nenadoma polegel. Ljudje so se pomirjeni vrnili v cerkev. Nadpastir se je obrnil k vernikom in jih prosil, naj se spokorijo in poboljšajo, da se jih Bog usmili in obvaruje nesreč. Povedal jim je, da je ponoči napravil zaobljubo, da bo imel spokorne procesije, če Bog mestu prizanese. Zanje je določil tri dni pred Kristusovim vnebohodom. Pri procesijah so molili in peli psalme. Procesije so šle v tri cerkve zunaj mesta. Ljudje so te tri dni posvečevali s postom in z dobrimi deli. Odtlej so nesreče ponehale, versko življenje se je prerodilo, v mesto in vso deželo se je vrnil mir.

Naškof Mamert je sklical v Vienni sinodo, na kateri je podložnim škofom svetoval, naj vpeljejo te procesije. Kmalu so se razširile tudi drugod. V Rimu je to pobožnost vpeljal papež Leon III. okoli leta 800 in zaukazal je prošnje procesije za vso Cerkev. Mamert je po tem dogodku vodil Cerkev še kakšnih sedem let. V veliko veselje mu je bilo, ko je videl, kaj je dosegel z gorečo molitvijo in s prizadevanjem za prenovitev verskega življenja.

Tega svetnika upodabljajo z gorečo lučjo v roki. Časte ga kot patrona dojilj (zaradi imena!) – in gasilcev. Tudi ob suši in ob bolezni mrzlice se zatekajo ljudje v molitvi k njemu.

Najbrž bi težko našli na Slovenskem kakšnega človeka, ki bi mu bilo ime Mamert.