Juta (ok. 1200–1264)

12. maj

Juta je nemška oblika hebrejskega imena Judita, ki pomeni 'judovska – Judinja'. Judita je glavna junakinja Juditine knjige, ene od knjig Svetega pisma stare zaveze. Ta junaška žena je rešila svoje rojake v hudi stiski: ubila je asirskega vojskovodja Holofema in s tem rešila mesto Betulijo, ki jo je oblegala asirska vojska.

JutaDanašnja godovnjakinja blažena Juta je svoje rojake podpirala s svojo spokornostjo. Rodila se je okoli leta 1200 v Turingiji. Že v otroških letih si je prizadevala čim zvesteje izpolnjevati božjo voljo. Dano ji je bilo spoznanje, da se bo poročila, vendar pa zakon ne bo trajal dolgo. Tako se je res zgodilo. Za roko jo je zaprosil pruski plemič poljske krvi Jan Konopacki. Juta je bila vzorna žena in mati. Svojega moža je spoštovala, vse domače je iskreno ljubila, do služinčadi je bila obzirna, do ubogih je bila dobrotljiva. Ko je mož želel, da bi se napravila v dragocene obleke, mu je odgovarjala: »Razkošju se ne odpovedujem zaradi skoposti, temveč zato, ker se mi zdi neumno, da bi toliko porabila za okras telesa, ki bo kmalu ovenelo. Veliko pametneje se mi zdi, da to, kar prihranim, dajem ubogim.« Veliko je molila. Svoje otroke je vzgojila v verskem duhu, tako da so vsi po vrsti izbrali redovniški poklic. S svojo pobožnostjo je navdihnila možu misel, da gre kot romar v Sveto deželo, da tako zadosti za grehe svojega življenja. S tega romanja se ni vrnil.

Ko je vdova Juta pospremila v samostan svojega najmlajšega otroka, je po zgledu sv. Elizabete Turinške, katero je v vsem posnemala, prodala vse svoje imetje in izkupiček razdelila med uboge. Zase je obdržala le obleko iz raševine in vrv, s katero je bila prepasana. Hodila je okoli kot beračica – pa tudi zdaj ni skrbela le zase, temveč predvsem za svoje varovance – za slepe in hrome. Nekateri so se nekdanji plemiški ženi, ki je postala beračica, posmehovali, drugi pa so jo občudovali kot svetnico. Juta je sklenila, da bo zapustila domače kraje in odšla na tuje. Izbrala si je samotno pokrajino v Prusiji. V tej samoti se ji je pogosto prikazoval Jezus v spremstvu svojega najljubšega učenca Janeza. Juta se je hotela prepričati, če so ta prikazovanja resnična in ne morda satanova prevara, potrdilo o pristnosti je bil dar, da je znala razložiti, kateri koli del Svetega pisma, čeprav ga nikoli ni brala.

Njena glavna skrb je še naprej veljala najbolj zapuščenim. Zanje je hodila okoli, da jim je priskrbela živež. Sama je živela tudi po več dni brez hrane. Blizu kraja, kjer je živela, je bil njen rojak Nanno, veliki mojster nemškega viteškega reda, ki je deloval v Prusiji, kjer je bilo še veliko prebivalcev poganske vere. Za duhovnega voditelja si je izbrala škofa Henrika, ki je bil po rodu Irec in je prišel kot misijonar v Prusijo. Juta mu je pri misijonskem delu pomagala tako, da je s svojo dobrodelnostjo potrjevala resnico, da je ljubezen do bližnjega razpoznavni znak Jezusovih učencev. Moč za to ljubezen črpajo iz njegove ljubezni do konca.

Po štirih letih tega delovanja je Juta zbolela. Ko jo je napadla mrzlica, je vedela, da se bliža konec njenega zemeljskega potovanja. Ukazala je, naj jo položijo na gola tla. Škof ji je podelil zakramente za umirajoče. Počasi je izgovarjala Jezusovih sedem poslednjih besed na križu, potem je nagnila glavo in zaspala v Gospodu. To je bilo 5. maja 1264. Želela je, da jo pokopljejo med ubogimi. Na njenem pogrebu se je zbralo ogromno ljudi. Kmalu so se na njeno priprošnjo začeli goditi čudeži in petnajst let po smrti je bila razglašena za blaženo. Prusi jo častijo kot svojo deželno zavetnico.

Zajemi vsak dan

Ko preprost boš, tih in dober kot otrok, / spoznal boš svet v vse lepši, v vse bolj nežni zarji, / spoznal boš svet, kot so spoznavali ga stari.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 10. August 2022
Na vrh