Izidor (umrl 1130)

15. maj

Isti dan kot rimska matrona in mučenka sveta Zofija goduje tudi skromni španski kmetič sv. IZIDOR. Živel je v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdo prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.

Življenjepis pravi o njem: »Vsa njegova opravila so bila služba Bogu. Ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, za kateri ga je vsakdo zavidal. Cesar se ni mogel naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo.« Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let. Pokopali so ga najprej na župnijskem pokopališču, štirideset let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev in na njegov grob so romali tisoči in tisoči ter se mu priporočali v vseh dušnih in telesnih zadevah; zlasti v sušnih časih so se zatekali k njemu z molitvijo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo češčenje pa se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah, kjer ga časte kot zavetnika kmetov in kmečkega stanu.

Upodabljajo ga kot kmeta z motiko, žitnim snopom ali s koso ali po legendi, kako za njim angeli orjejo s parom volov ali konj.

Ime Izidor na Slovenskem ni posebno pogosto, še bolj redka je ženska oblika Izidora. Skrajšane oblike so: Izi, Izor Dore, Dorče.