JANEZ I. (umrl 526)

18. maj

Od 260 papežev, ki so vodili Kristusovo Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini, jih je bilo 23 z imenom Janez. Prvi je bil današnji svetnik, ki je nosil breme papeške službe manj kot tri leta. Ta leta pa so bila zelo težka, saj je bil stiskan od vseh strani. V najtežji položaj ga je spravil vzhodnogotski kralj Teodorik, ki se je z vsem svojim ljudstvom oklepal arijanske krive vere (tajili so Kristusovo božanstvo ob rojstvu). Od papeža je zahteval, naj gre na dvor vzhodnorimskega cesarja v Carigrad in ga pripravi do tega, da bo Gotom na ozemlju svoje države pustil mirno živeti v arijanski veri. Papež je sicer šel, vendar Teodorikove zahteve cesarju ni predal. Ko se je vrnil v Rim, ga je razjarjeni kralj vrgel v ječo. Zgodovinarji pravijo, da so skoraj vsi papeži Janezi vladali v težkih časih. Tudi časi, v katerih je na Petrovem sedežu sedel Janez XXIII. ali Janez Dobri, so bili prelomni. Zlasti za Cerkev, ki je stopila na pot posodobljenja in prenove z drugim vatikanskim koncilom.

Med papeži z imenom Janez je edino Janez I. prištet med svetnike. Janez XXIII. je tega svojega prednika zelo častil. Službo najvišjega pastirja je v Cerkvi opravljal nekaj manj kot tri leta: od avgusta 523 do 18. maja 526. O njegovem rodu vemo samo to, da je bil sin nekega Konstantina, da je od mladih let živel v Rimu in je bil zelo izobražen. Bil je prijatelj slavnega filozofa Boetija, ki ga je gotski kralj Teodorik dal vreči v ječo. Teodorik si je zamislil vlado kot mirno sožitje med vojaško oblastjo Vzhodnih Gotov in civilnimi prebivalci, ki so bili Rimljani. Dasi je bil arijanec, je kralj spoštoval katoliško Cerkev in tudi papeža.

V času papeža Janeza I. pa se je mir med Rimljani in gotskimi gospodarji začel krhati. Teodorik je sumil, da si Rimljani žele nazaj staro rimsko oblast, ki jo zastopa cesar vzhodne rimske države. Sumničavost Teodorika je postala že bolestna in papež je moral uporabiti vso svojo modrost, da kralj ni odtegnil zaupanja tudi njemu.

Leta 525 je Teodorik poklical papeža Janeza I. k sebi in mu kot svojemu podložniku naročil, naj gre v Carigrad ter prepriča cesarja Justina, naj Gotov, ki živijo v njegovi državi, ne spreobrača iz arijanstva v katoliško vero. Papež je vedel, kako huda zmota je arijanstvo in je to skušal kralju dopovedati in mu pokazati, da on kot prvi pastir katoličanov tega ne more odobravati. Dobro pa je vedel: če se kralju upre, ga čaka ječa. Zato je neljubo poslanstvo sprejel. Pred odhodom je izročil svoje življenje v božje roke.

V Carigradu je bil sprejet z najvišjimi častmi. Na različne načine so mu pokazali, da ga tudi na Vzhodu priznavajo za vrhovnega pastirja v krščanskem občestvu. Ob tej priložnosti je papež znova kronal cesarja Justina. Ni znano, kaj sta se papež in cesar dogovorila glede arijancev. Za kralja Teodorika je papež dosegel premalo, zato ga je, ko se je vrnil k njemu v Raveno, vrgel v ječo. Papež je bil že prej bolan in je v zaporu umrl že 18. maja 526. Kristus je sprejel žrtev njegovega življenja, kakor se mu je papež izročil pred odhodom v Carigrad. Papeževa smrt je bil usodna za Teodorika in njegove Gote, ki so bili kmalu zatem poraženi od vojske, katero je poslal v Italijo carigrajski cesar. Papeža so čez štiri leta slovesno pokopali v Rimu. Na njegov grob so vklesali besede: »Gospodov škof padel kot žrtev za Kristusa.«