PETER Celestin Moronski

19. maj

Tudi slovenski bralci poznajo odličnega italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja (1900–1978), saj imamo prevedene vse njegove glavne romane, v katerih se ta iskalec resnice dotika tudi vprašanja vere. Posebej pa se z vprašanjem pristne vere ali svetništva ukvarja v eni svojih zadnjih knjig z naslovom Zgodba ubogega kristjana. To je drama o življenju nenavadne svetniške osebnosti – puščavnika Pietra da Morone, ki je bil proti svoji volji nekaj mesecev papež.

Ta nenavadni mož se je rodil okoli leta 1215 preprostim kmečkim staršem sredi gričev vzhodno od Rima kot predzadnji med dvanajstimi otroki. Gotovo je nanj vplivala pobožna mati, da se je z dvajsetimi leti odločil za redovniško življenje. Kmalu se je odločil za pravo puščavniško obliko meništva. To je poskušal uresničiti na več krajih, nazadnje v neki votlini gore Pelleno, kjer mu je bilo kar všeč. Leta 1238 je šel v Rim, kjer je prejel mašniško posvečenje in tudi dovoljenje papeža Inocenca IV., da sme ostati puščavnik. Nekaj let po vrnitvi iz Rima se je podal na goro Morrone v Abrucih in tam z dvema učencema zasnoval večje samotarsko selišče. Njihovo središče je bila cerkev Svetega Duha. Glas o njegovi sposobnosti za duhovnega voditelja in o njegovih osebnih krepostih se je hitro raznesel daleč naokrog in oglašali so se vedno novi učenci.

V strahu, da bi nove redovne ustanove razpustili, je Peter šel na koncil v Lyon, kjer ga je sprejel papež Gregor X. in njegovi redovni družini potrdil obstoj kot samostojni veji reda sv. Benedikta.

Zdaj se je red hitro razmahnil: v nekaj letih se je priglasilo okoli 600 kandidatov. Svoje samotarje je Peter razdelil v štirideset skupin in jih razmestil po gorah Abrucov in drugod. Peter je vse obiskoval, čeprav nerad, ker je zase iskal popolno samoto. Odpovedal se je vodstvu reda in se z majhno skupino puščavnikov naselil na težko dostopnem pobočju gore Morrone, kjer ga niso mogli nadlegovati obiskovalci, ki jih je privabljala slava njegove svetosti. Bil je prepričan, da bo tu v miru molil in čakal smrti, pa ga je presenetila novica, da so ga kardinali, zbrani na konklavu v Perugii, 5. julija leta 1294 izvolili – za papeža.

Zakaj so izvolili prav njega? Hoteli so Cerkvi izbrati pastirja, ki je zavzet za svetost in ga ne zanimajo politične spletke. Izvolitev je izzvala velikansko navdušenje med ljudstvom. Vse je upalo, da bo novi papež prinesel pravega duha pobožnosti in miru namesto neprestanih razprtij. Peter je izvolitev silno nerad sprejel. Sele ko je videl, da bo nesreča še večja, če izvolitve ne sprejme, je privolil vanjo in si vzel ime Celestin V. Ni hotel iti na kronanje v Perugio, temveč so to opravili v mestu Aquila.

Brž je prišlo veliko razočaranje: papež Celestin V. je ostal stari preprosti puščavnik, v katerem ni bilo zvijače, zato ni bil dorastel spletkam pretkanih politikantov niti ni poznal predpisov kanonskega prava, ki jih njegova dobrosrčnost ni mogla nadomestiti. Njegovo dobroto so na veliko zlorabljali. Ko ga je kardinal Benedikt Gaetani prepričal, da za vladarstvo veljajo drugačna pravila kakor za vodstvo duš k odpovedi in popolnosti, je Celestin V. 13. decembra sklical kardinale in odstopil od vodstva Cerkve, da napravi prostor sposobnejšim. Pri tem sta ga vodili ponižnost in modrost – temeljni potezi prave svetosti.

Želel se je vrniti v svojo samoto, pa mu novi papež Bonifacij VIII. – kardinal Benedikt Gaetani – tega ni dovolil, ker se je bal, da bi njegovi pristaši utegnili zahtevati njegovo vrnitev na papeški sedež. Peter je bil dejansko papežev ujetnik. Imel je že skoraj osemdeset let, ko ga je smrt 19. maja 1296 rešila vseh zemeljskih spon. Svetniško čast mu je priznal papež Klemen V. leta 1313.