Sv. Bazilij Veliki in Gregor Nacianški (ok. 330 - 379 in ok. 329 - 390)

2. januar

BAZILIJ je bil mož globoke pobožnosti in temeljite izobrazbe; osebnost, polna odločnosti, zakonodajalec vzhodnega meništva (po njem se vzhodni menihi imenujejo bazilijanci), neustrašen branilec prave vere in cerkvenih pravic, vnet zagovornik cerkvenega edinstva, organizator velikopotezne dobrodelnosti v vsakem oziru velik mož, da si je po vsej pravici zaslužil vzdevek Veliki. Rodil se je okoli leta 330 v kapadokijski Cezareji v družini, iz katere je poleg njega izšla še četverica svetnikov. Versko vzgojo je prejel od stare matere, svete Makrine, svetniški oče Gregorij pa mu je odpiral pot k omiki. Šolal se je v Atenah, kjer se je srečal z Gregorjem Nacianškim in sklenil z njim zaupno prijateljstvo. Po končanem študiju se je vrnil v rodno mesto, kjer je zaslovel kot odličen učitelj.

Zgled sestre, ki je svoje življenje posvetila službi drugim, je pripomogel, da se je Bazilij dal krstiti, potem pa je odšel v Egipt, kjer se je za dve leti pridružil menihom. Ko se je vrnil v domače kraje, je vse svoje premoženje razdelil ubogim in odšel v samoto. V tej samoti so v njem dozorele misli, ki so ga napravile za očeta vzhodnega meništva.

Iz samote so ga poklicali v rodno mesto Cezarejo, kjer ga je nadškof Evzebij posvetil v duhovnika, po njegovi smrti pa je bil izvoljen za škofa. Učeni škof, pisec globokih bogoslovnih razprav, je nemalokrat lastnoročno stregel revežem, ki so bili njegova velika ljubezen. Po devetih letih škofovske službe so zaradi prevelike spokornosti njegove telesne moči ugasnile 1. januarja leta 379.

GREGOR NACIANŠKI je bil po rojstvu leto starejši od Bazilija. Izšel je iz premožne družine in svetniška mati Nona ga je krščansko vzgajala. Bistri Gregor je ljubil študentsko življenje. Odločilnega pomena za njegovo življenje je bilo srečanje z Bazilijem iz Cezareje, s katerim ga je vezalo enkratno prijateljstvo. Ko se je, natrpan z učenostjo, vrnil domov, je zaslovel kot izreden govornik. Očeta, ki je bil škof v Naciancu, je prosil za krst, potem pa se je popolnoma posvetil bogoljubnemu življenju. Odšel je v samoto, kjer je trdo delal, molil in premišljeval ter pisal. Ostareli oče ga je poklical domov in ga posvetil v duhovnika, da bi mu bil v pomoč pri njegovem delu. Gregor je imel pomisleke, toda prijatelj Bazilij mu jih je razpršil. Ta je medtem postal škof v Cezareji in je ustanovil novo nadškofijo v Sasimi in ta škofijski sedež naj bi zasedel Gregor. On pa se je otepal odgovornosti, čeprav se je dal posvetiti za škofa, potem pa se je umaknil v samoto. Poslanci carigrajske Cerkve, ki je bila razdvojena zaradi bojev med arijanci in pravovernimi kristjani, so ga prosili, naj kot učen bogoslovec pride uredit cerkvene razmere in utrdit pravo vero. Gregor je prevzel vodstvo carigrajske škofije in za carigrajskega škofa ga je potrdil drugi vesoljni cerkveni zbor v Carigradu leta 381. Toda bil je preveč miroljubne narave, da bi se branil pred spletkami nasprotnikov, zato je prosil, naj ga razrešijo dolžnosti in umaknil se je v Nacianc, v tihoto praznega očetovega doma, kjer se je posvetil skrbi za bedne in nesrečne. V tem času je napisal svoj pesniški življenjepis, ki nam v marsičem odkriva njegovo občutljivo, plaho, od skrbi izmučeno naravo. Po pričevanju sv. Hieronima je umrl leta 389 ali 390.

Bazilij in Gregor sta bila učena moža in nerazdružna prijatelja. Gregorja časte kot svojega zavetnika pesniki.