Marcelin in Peter (umrl ok. 303)

2. junij

Pri prvi evharistični molitvi je po povzdigovanju za spominom rajnih spomin mučencev: med tistimi, ki so tam navedeni, sta tudi današnja godovnjaka Marcelin in Peter, mučenca iz Rima, ki sta dala življenje za Kristusa med preganjanjem pod vlado cesarja Dioklecijana, najverjetneje leta 303.

Papež Damaz, ki je Cerkev v vodil v letih od 366 do 384, pripoveduje, da je poročilo o mučeništvu sv. Marcelina in Petra dobil osebno od krvnika, ki je izvršil smrtno obsodbo. Sodnik je ukazal, naj oba obglavijo sredi gozda in ju tam pokopljejo, tako da bo njun grob ostal neznan. Pobožna žena Lucila pa je grob le odkrila, nakar so sveta mučenca z vso častjo pokopali v katakombah. Nad njunim grobom je dal cesar Konstantin sezidati lepo baziliko, ki jo je papež Damaz I. obnovil in je njuno življenje na kratko povzel v lepi pesnitvi.

Zanesljivih podatkov o njunem življenju imamo malo, ker je vse ovito v legendarno pripoved. Oba so zgrabili med zadnjim velikim preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Marcelin je bil duhovnik, Peter pa je prejel le nižji red eksorcistov. Vrgli so ju med zločince v temno, vlažno in prenatrpano ječo, kjer sta več poganov pridobila za krščansko vero. Zgodba pripoveduje, da je Peter izgnal iz ječarjeve hčerke hudobnega duha, nakar se je vsa ječarjeva družina dala krstiti duhovniku Marcelinu. Tudi njun krvnik Dorotej je ob občudovanju njune zvestobe do Kristusa začel spoštovati vero in je pozneje prejel sveti krst. O mučencih je potem pripovedoval papežu Damazu. Leta 528 je papež Gregor IV. relikvije sv. Marcelina in Petra podaril bivšemu tajniku Karla Velikega. Ta jih je shranil v Strassburgu, od koder so jih prenesli v Seligenstadt ob reki Main. Tam so še zdaj v časteh; njuna rakev je lepo umetniško delo.