Frančišek Caracciolo (1563-1608)

4. junij

Leta 1982 je Ognjišče izdalo knjižico, v kateri je opisano zgledno življenje in junaško smrt sv. Maksimilijana Kolbeja, svetnika iz taborišča smrti. Knjižica nosi naslov Vsak ima svojo pot Dejansko je Bog slehernemu človeku zarisal povsem lastno življenjsko pot, ki je pot k njemu torej pot svetništva. Zgodbe svetnikov, ki jih spoznavamo vsak dan, to resnico potrjujejo. Vsem tem božjim prijateljem je skupno prizadevanje, da bi Gospodu služili z vsem srcem in z vsemi močmi; vsak od njih pa to uresničuje v skladu z darovi in sposobnostmi, ki jih je prejel od Boga.

Francisek-CaraccioloSveti Frančišek Caracciolo, današnji godovnjak, je v svojem življenju opravljal nevsakdanji poklic: spreobračal je kaznjence in na smrt obsojene spremljal na zadnji poti. Do tega poklica je prišel po zaobljubi. Rodil se je 13. oktobra 1563 v italijanski pokrajini Abruci in pri krstu so mu dali ime Askanij. Ko mu je bilo dvaindvajset let, je nevarno zbolel na želodcu. Ko so zdravniki že obupali nad njim, se je zaobljubil, da se bo odrekel svetu, če mu Bog ohrani življenje. Ko je ozdravel, je v Neaplju študiral bogoslovje in bil posvečen v duhovnika.

Kmalu se je pridružil pobožni bratovščini, ki je skrbela predvsem za jetnike in sužnje na galejah. Seznanil se je z Janezom Adomom, ustanoviteljem duhovniške družbe za izredno dušno pastirstvo. Skupaj sta opravila štiridesetdnevne duhovne vaje, potem pa sestavila pravila novega reda, ki jih je potrdil papež Sikst V. leta 1588. Novi red 'manjših redovnih bratov' je zaživel leta 1589. Askanij si je ob vstopu vanj privzel ime Frančišek iz velikega spoštovanja do sv. Frančiška Asiškega in pod tem imenom ga je Cerkev razglasila za svetnika. Novi red si je postavil za cilj delovno in bogomiselno življenje. Njihovo dušno pastirstvo naj bo predvsem na prižnici, v spovednici, v ječah, bolnišnicah in na ladjah. Sedež njihovega reda je bil v Neaplju. Prvi predstojnik je bil Adorno, a le dve leti; po njegovi smrti je vodstvo družbe prevzel Frančišek.

Člani tega reda so prijeli za vsako delo in šli so povsod: v umazana pristanišča, v bolnišnice, hiralnice in ječe. Noč in dan so trdo delali, užili so le malo počitka in niso poznali nobenega udobja. Red se je iz Italije razširil v Španijo in na Portugalsko. V obe deželi je Frančišek kot predstojnik večkrat potoval. Čutil se je dolžan, da vsem sobratom daje zgled s svojo neutrudno dejavnostjo. Kot božji mož je dobro vedel, da še tako zagnano delo ne more imeti blagoslova, če ne izvira iz molitvenega življenja. Zato je v svojem redu vpeljal večno molitev pred Najsvetejšim: redovniki so imeli vsak dan skupno molitveno uro, nato so molili po vrsti vsak še eno uro, tako da je bila z molitvijo posvečenih vseh štiriindvajset ur vsakega dneva. Njihovo posebno poslanstvo je bilo delo med kaznjenci in na smrt obsojenimi zločinci. Frančišek je vedno znal odpreti njihova srca za usmiljenega Boga.

Ko je čutil, da mu pešajo moči, se je odpovedal mestu redovnega predstojnika. Potem je poromal v Loreto, od tam pa se je umaknil v samostan svojega reda v Abrucih.

V miru domačih gora je umrl 4. junija 1608. Papež Klemen XIV. ga je razglasil za blaženega, Pij VII. pa leta 1807 za svetnika. Časte ga kot zavetnika Neaplja.

Zajemi vsak dan

Božje kraljestvo pozna drugačne zakone, kot jih pozna svet. Prav nasprotni so zakonom ljudi. Ker so nasprotni, so Božji. Bog si izbere slabotne. Zato izbira tudi mene!

(Jože Rajhman)
Četrtek, 24. September 2020
Na vrh