Bonifacij (umrl 754)

5. junij

Ime Bonifacij pomeni 'dobrotnik', 'človek, ki dela dobro'. In ta pomen je potrdil današnji godovnjak sv. Bonifacij, apostol Nemčije. Tej deželi v srcu Evrope je pred skoraj tisoč petsto leti izkazal izredno dobroto kot oznanjevalec Kristusovega evangelija, vesele novice o neločljivi povezanosti med Bogom in človekom, ustvarjenem po božji podobi.

Bonifacij2Njegova domovina je bila Anglija. Rodil se je okoli leta 673 blizu samostana Exeter v zahodnem delu tedanjega kraljestva Wessex. Pri krstu je dobil ime Vinfrid in že v mladih letih je vstopil v samostan, kjer se je poglobil v študij in bil tudi sam nekaj časa učitelj gramatike v samostanski šoli. Ko se je bližal štiridesetemu letu, je v začutil klic za misijonsko delo na evropski celini. Leta 716 je zapustil Otok in šel po stopinjah svojega prijatelja Vilibrorda, ki je bil škof v mestu Utreht v današnji Nizozemski. Vinfrid je želel delovati kot misijonar med Sasi in drugimi rodovi na nemškem ozemlju. Prvi poskus mu je spodletel in moral se je vrniti v domovino. Leta 718 je dokončno zapustil Anglijo in odšel najprej v Rim, kjer je od papeža dobil vsa pooblastila za oznanjevanje evangelija. V znamenje svoje povezanosti z rimsko Cerkvijo si je tedaj vzel ime Bonifacij po rimskem mučencu Bonifaciju.

Že na poti iz Rima proti severu je skušal za krščanstvo pridobiti Bavarce. Mislil je ostati kar med tem ljudstvom na jugu Nemčije, toda Vilibrord ga je prosil, naj mu pride pomagat na sever. Res sta vneta duhovnika v kratkem času dosegla lepe uspeha. Vilibrord je hotel Bonifacija postaviti za svojega naslednika na škofovskem sedežu v Utrehtu, Bonifacij pa je to ponudbo vljudno in odločno odklonil. Skušal je uresničiti svojo davno željo, da ponese evangelij germanskim rodovom na ozemlju današnje Nemčije.

Odšel je v pokrajino Hesen, kjer je spreobrnil mnogo ljudi in ustanovil samostan. O tem nepričakovanem uspehu je poročal papežu, ko ga je obiskal v Rimu, kot sta se bila dogovorila ob svojem prvem srečanju. Papež ga je posvetil v škofa in mu naročil, naj organizira cerkveno življenje na področju nemško govorečih rodov. To papeževo naročilo je terjalo mnogo truda in potrpežljivosti. Bonifacij je skušal vernike povezovati v trdne enote in je odločno nastopal zoper zakoreninjene navade in razvade. Dokler je pridigal poganom, je imel mnogo prijateljev, občudovalcev in zagovornikov, ko pa je začel delati red v sami krščanski skupnosti ter je grajal samovoljo plemičev in škofov, pa je naletel na oster odpor. Bonifacija je vse to bolelo, vendar je pri delu prenovitve vztrajal.

Bonifacijevo misijonsko delo je naletelo na nasprotovanje nekaterih frankovskih krogov, tako da ga je prenehal podpirati tudi vladar Pipin. Ta neuspeh Bonifacija ni potrl. Iz Mainza, kamor se je bil umaknil, je pogosto odhajal v samostansko tišino v kraju Fulda, kjer se je z domotožjem spominjal let, preživetih v samostanu. Želel je, da bi samostan Fulda, ki ga je ustanovil leta 744, postal središče duhovnega in kulturnega življenja. Dosegel je, da je bila Fulda neposredno podrejena Petrovemu nasledniku v Rimu.

Leta 753 je osemdesetletni Bonifacij, ki mu je nekdanji učitelj Vilibrord zaupal skrb za svoje misijonsko delo v okolici Utrehta, še enkrat odšel tja. Njegov prihod je razveselil številne dobre vernike, zbudil pa je tudi sovraštvo redkih preostalih poganov. Ko je šel Bonifacij v spremstvu nekaterih učencev birmovat novospreobrnjence, ga je napadla skupina poganov. Pobili so ga z mečem. Preden je izdihnil, je vernike še zadnjič spodbudil, naj ostanejo zvesti Kristusu. Njegovo truplo so zmagoslavno prepeljali v Fuldo, kjer je danes sedež nemške škofovske konference.

Zajemi vsak dan

Večje dobro je malenkost za pravičnega, kakor bogastvo mnogih krivičnih, zakaj lakti krivičnih se bodo polomili, pravične pa podpira Gospod.

(Psalm 37)
Sreda, 2. December 2020
Na vrh