Bogumil (1116-1182)

10. junij

Bengalski pesnik Rabindranath Tagore je zapisal globoko misel: »Vsako dete prihaja na svet s sporočilom, da Bog še ni obupal nad človeštvom.« Sleherni človek je božji otrok in vsak je Bogu pri srcu, kakor da je edini na svetu. S takšnim duhom sprejemajo svoje otroke verni starši. Taka starša sta bila poljska plemiča, živeča na gradu Kožminu pri starodavnem mestu Gneznu. Ko se jima je leta 1116 rodil sin, sta mu dala ime Bogumil, ko je prišel na svet drugi sin, pa sta ga imenovala Boguhval. Prvi pouk sta brata prejela na domačem gradu, potem pa sta ju starša poslala šolat v Gnezno, tedanjo prestolnico Poljske. Med njunimi vzgojitelji je bil tudi poznejši bamberški škof sv. Oton. Iz Gnezna sta odšla na pariško univerzo, da se izobrazita v bogoslovnih in pravnih vedah. Francija je bila tedaj pod močnim vplivom svetega Bernarda in njegovih cistercijanskih menihov. Tudi oba poljska brata sta se navdušila zanje.

Ko sta se vrnila domov na Poljsko, je Boguhval vstopil v cistercijanski samostan Land, Bogumil pa je postal upravitelj družinske posesti. Ravnal se je po besedah sv. Bernarda, da plemstvo le toliko velja, kolikor stori dobrega za Cerkev in za verski blagor ljudstva. Pri vasi Dobrovo je dal postaviti veliko cerkev sv. Trojice, ji določil stalne dohodke in jo povzdignil v sedež močne župnije. Tedanji nadškof Gnezna in vse krščanske Poljske je bil Janislav, Bogumilov stric. Ta je nečaka poklical k sebi za tajnika in ga je nagovarjal, naj postane duhovnik, ko je videl, kako pobožen in spokoren je. Toda Bogumil se je odgovorne duhovniške službe branil. Ko mu je škof razložil, da se bo mogel kot duhovnik bolj razdajati za duše in da se ne sme izmikati dolžnostim, ki mu jih nalaga Bog, se je končno vdal. Po mašniškem posvečenju je škof Bogumila poslal za župnika k Sveti Trojici v Dobrovo, kjer se je izkazal kot odličen dušni pastir. Storil je vse, da bi ljudje vzljubili Boga in Marijo ter opustili grešne navade. Po nekaj letih napornega, toda blagoslovljenega dela na župniji ga je škof poklical nazaj k sebi, vendar je vedno rad priskočil na pomoč duhovnikom po župnijah. Pripisovali so mu čudodelne moči. Neko poročilo pripoveduje, da je nekoč šel bos čez naraslo reko Varto, kjer si nihče ni upal, njemu pa se ni nič zgodilo. Govorili so tudi, da so ga ob Varti čakali reveži, ker so vedeli, da jim v svoji dobroti ne bo odrekel pomoči. Ko jim nekoč ni imel kaj dati, pripoveduje lepa zgodba, je sklical v veliki reki ribe na en kraj in jih je kar z roko metal na suho, da so imeli reveži kaj jesti.

Leta 1167 je umrl nadškof Janislav in kanoniki so za njegovega naslednika soglasno izbrali Bogumila. Službo je sprejel šele na ukaz papeža Aleksandra III. Bil je preudarno moder in blag, zvest svojemu lepe imenu in poslanstvu, ki ga je opravljal. Razmere so ga silile, da je z dobroto združeval tudi strogost. Zaradi tega je hudo trpel, zato je papeža prosil, naj ga te službe razreši. Odšel je na Ogrsko, kjer se je v samostanu kamaldolencev prepustil duhovni zbranosti. Ko se je izognil zunanjim nemirom, je dosegel globok notranji mir. Zadnja leta je spet živel na Poljskem in sicer v popolni samoti blizu Dobrova, kjer se je postil in veliko molil.

Ko je dozorel za nebesa, ga je Bog poklical 10. junija 1182. Na njegov grob v Dobrovu so prihajali trumoma prosit pomoči. Leta 1925 je papež Pij XI. potrdil njegovo češčenje z naslovom blaženi.