Edvard Poppe (1890-1924)

10. junij

"Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov ... Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen. Gorim od želje po božjem kraljestvu v duhovniških dušah," je govoril mlad flamski duhovnik Edvard Poppe. Belgijski primas kardinal D. J. Mercier je povedal: "Ko sem ga prvikrat videl, me je nenadno pretreslo do dna duše, tok milosti je izhajal iz njega."

Ta svetniški duhovnik je izšel iz posvečene družine. Rodil se je 18. decembra 1890 kot tretji od enajstih otrok; duhovnik je postal tudi eden njegovih bratov, pet sester pa je sledilo božjemu klicu v redovništvo. To je bil sad trdne krščanske vzgoje očeta peka in matere gospodinje. Edvard je bil živahen otrok, vseskozi odličen učenec. Pri petnajstih letih je vstopil v malo semenišče v Gentu in bil sošolcem za vzor. Ko mu je bilo sedemnajst let, je umrl oče in Edvard je bil pripravljen prevzeti njegovo delo in s tem poskrbeti za mlajše brate in sestre, toda mati je hotela, naj nadaljuje šolanje. Leta 1910 je moral k vojakom v Leuven (Louvain); ob vojaški službi je poslušal predavanja iz filozofije na tamkajšnji katoliški univerzi. Kot vojak je svoje tovariše vnemal za življenje po veri: širil je zlasti češčenje svete evharistije in Matere božje. Po končani vojaščini je končal bogoslovne študije v Gentu z doktoratom iz filozofije in bil 1. maja 1916 posvečen v duhovnika. Na novomašno podobico je dal napisati geslo: "Duhovnik je drugi Kristus" in to je bilo njegovo življenjsko vodilo, po katerem se je dosledno ravnal vse dni svojega kratkega duhovništva. Najprej je bil kaplan v delavski župniji v Gentu. Posebno skrb je posvečal revnim in evharistični vzgoji otrok. Ljudje so ga vzljubili, kajti začutili so, da je ta mladi, bolehni duhovnik poln božje milosti, ki priteka v njegovo srce v dolgih urah molitve pred Najsvetejšim. Zaradi krhkega zdravja - bil je srčni bolnik - ga je škof leta 1918 prestavil v podeželski kraj Moerzeke, kjer je bil duhovni voditelj redovnic usmiljenk. Večino časa je preživel v bolniški postelji ali v naslanjaču, vendar je ves čas goreče vršil svoje apostolsko poslanstvo. Moerzeke je postal romarski kraj: od vseh strani so prihajali ljudje, posebej še duhovniki, po nasvete, predvsem pa zato, da so se ogreli ob njegovem svetniškem ognju. V tem času je napisal svoje številne "priročnike" za evharistično vzgojo otrok in odraslih. S svojo knjigo Evharistična vzgojna metoda (v slovenskem prevodu pod naslovom Vzgajajmo evharistično je izšla pred vojno v Stični) si je prislužil naslov "učitelj Evharistije".

Njegovi vzorniki so bili svetniki, posebej trije: arški župnik Janez Vianej pri prizadevanju za duhovniško svetost, sv. Grignon Montforski, po čigar zgledu se je brez pridržka posvetil Materi Božji, ter sv. Terezija Deteta Jezusa, ki jo je posnemal na "mali poti" božjega otroštva. Srečanje s to svetnico, ki jo je dobro poznal ob branju Povesti duše, njene avtobiografije, 5. septembra 1920 je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Zadnji dve leti je bil duhovni voditelj bogoslovcev, ki so bili pri vojakih. Ko se je za nekaj dni vrnil v Moerzeke, je tam 10. junija 1924 končal svojo življenjsko pot. "Ne bom se mu nehal priporočati, ker sem prepričan, da je vaš sin svetnik," je pisal kardinal Mercier njegovi materi. Na njegovem grobu so vklesane njegove besede: "Raje umrjem, kot da bi služil Bogu s polovičnim srcem." Ko ga je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega, je dejal: "Duhovnike vabim, da v središće svojega življenja in poslanstva postavijo evharistijo kot blaženi Poppe."