Barnaba (umrl ok. 62)

God: 11. junij

Današnji godovnjak je bil med Jezusovimi sedemdeseterimi učenci zelo prikupen značaj. Ime mu je bilo Jožef in doma je bil z otoka Cipra, po poklicu je bil kmet. Bil pa je pravoveren Jud in to ga je gnalo v Palestino, kjer je srečal Jezusa in se pridružil njegovim učencem. Ko so po prihodu Svetega Duha na binkoštni praznik apostoli spoznali, kdo je ta mož tako trdne vere v Jezusa, so ga sprejeli v svoje vrste in mu dali ime Barnaba, kar pomeni 'sin tolažbe'. Barnaba je bil najpomembnejši misijonar ali oznanjevalec evangelija med pogani pred apostolom Pavlom in ob njem. On je apostolom in drugim Jezusovim učencem, ki so Pavla poznali kot Savla zagrizenega preganjavca kristjanov, razložil, da se jim ga ni treba bati, ker je na poti v Damask srečal Gospoda in je postal iz njegovega sovražnika njegov navdušen apostol.

Skupaj s Pavlom je Barnaba precej časa deloval v Antiohiji v Siriji, ki je bila tedaj tretje največje mesto znanega sveta in je štela pol milijona prebivalcev. Kristusovi učenci so tu ustanovili občino, v kateri so prevladovali spreobrnjeni pogani in prav tukaj so Jezusove učence prvikrat imenovali kristjane. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo, da je Sveti Duh apostolom v Jeruzalemu naročil, naj Barnaba in Pavla pošljejo oznanjat Jezusov nauk med pogane. Kmalu zatem sta se moža res odpravila na prvo misijonsko potovanje po Mali Aziji, kjer sta ustanovila precej novih cerkvenih občin. Ko se je leta 50 v Jeruzalemu sestal apostolski zbor prvi koncil v zgodovini Cerkve da bi odločil, ali naj bi pogani, ki sprejmejo krščanstvo, sprejeli tudi določila judovske postave ali ne, sta Pavel in Barnaba odločno zatrdila, da to ni potrebno, in njuno stališče je zbor sprejel. Pavel in Barnaba sta se vrnila v Antiohijo v spremstvu dveh uglednih kristjanov iz Jeruzalema in krščanski občini v Antiohiji prinesla tole poslanico: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohiji, Siriji in Kilikiji. Slišali smo, da so vas nekateri naši, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaša srca. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Antiohijski kristjani so pismo sprejeli z velikim veseljem.

Po starem izročilu naj bi apostol Barnaba umrl mučeniške smrti na svojem rodnem Cipru okoli leta 62. Njegove poganske rojake je pekla njegova vnema za Kristusa in njegov nauk. Ko je nekoč govoril v shodnici glavnega mesta Salamine, so planili nanj, ga vlekli ven iz mesta in ga kamenjali kot svetega Štefana. To naj bi se zgodilo 11. junija, zato že izza prakrščanskih časov Cerkev obhaja njegov spomin na ta dan. Barnaba upodabljajo, kako ga kamenjajo. Slikajo pa ga tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene. Z njegovim godom je povezan slovenski vremenski pregovor, ki pravi: »Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.«