Adelajda (Alejda), (umrla 1250)

God: 12. junij

Alejda ali Adelajda, svetnica cistercijanskega reda, se je rodila leta 1215 v Schaerbeeku blizu mesta Bruselj. Bila je izredno ljubka in nadarjena deklica. S sedmimi leti so jo starši dali v pouk in vzgojo v samostan cistercijank La Cambre (Mariae Kammern, Pennebeck) pri Bruslju, kjer je zelo napredovala v znanju in krepostih, zlasti v ljubezni do Boga. Bila je ljubezniva do sester, prizadevna pri delu in je rada molila.

V tem samostanu je postala redovnica cistercijanka. Jezus jo je izbral za svojo trpečo nevesto. V posebnem videnju je spoznala svoje prihodnje trpljenje. Z dvaindvajsetimi leti je zbolela za gobavostjo, zato je v velikem trpljenju stalno živela v celici ob cerkvi samotarsko življenje kot rekluza, ločena od sosester. Največja bolečina zanjo je bila, da se ni mogla skupaj s sosestrami udeleževati kornih molitev in mašne daritve ter sv. obhajila. Svojo strašno bolezen je sprejela popolnoma vdano. Proti koncu življenja je zaradi gobavosti tudi oslepela. Ko je izgubila desno oko, ga je darovala Bogu za nizozemskega kralja Viljema. Ko je ugasnilo njeno levo oko, je to žrtev sprejela in jo darovala za francoskega kralja Ludvika IX. Gobavost jo je razjedla po vsem telesu, da je postalo ena sama gnojna rana. Zdravje ostal le jezik, s katerim je v svojih molitvah slavila Boga, se mu zahvaljevala ter z njim tolažila in opogumljala obiskovalce. Svoje strahotne bolečine je darovala za spreobrnjenje grešnikov, za Cerkev in za duše v vicah. Zadnje leto njenega življenja je bilo trpljenje posebno hudo. Čim bolj je trpelo njeno telo, tem bolj je njena duša črpala veselje iz Odrešenikovih ran. Umrla je 11. junija 1250. Spadala je k cistercijanskemu ženskemu gibanju trinajstega stoletja. Njeno življenje in mistična doživetja je popisal samostanski spiritual. V stiškem samostanu obhajajo njen god 12. junija. (Nadrah)