Metodij I. Spoznavalec (umrl 847)

God: 14.junij

Carigrajski pa­triarh sv. Metodij I., je bil močan steber vesoljne Cerkve v pr­vi polovici 9. stoletja. Njemu dajejo življenjepisci naslov 'veliki', 'ves sveti' in 'božji' mož. Izšel je iz spoštovane in bogate družine v Sirakuzah na Sici­liji, ki je bila tedaj pod oblastjo bizantinskega cesarja. Rodil se je leta 789. Njegov oče Janez je bil po sinovem pričevanju mož močne vere, izobražen in pogumen. Tak je želel biti že od mladega tudi Metodij. Ko je izčrpal vse vire učenosti v Sirakuzah, je šel spopolnit svoje znanje še v Carigrad, kjer se je kmalu od­ločil za meniški stan. Stopil je v samostan Kenolak ob vznožju bitinijske gore Olimp. Po nastopu cesarja Mihaela I. (811-813) je patriarh sv. Nikefor Metodija poklical v Carigrad in ga postavil za svojega ožje­ga sodelavca. Tudi ta značajni patriarh je močno oblikoval nazore sv. Metodija glede cerkvenega vodstva. V prvi dopustni starosti petind­vajsetih let je Metodij (814) postal patriarhov arhidiakon. Ko se je nato leta 815 pod cesarjem Leonom V. Armencem (813-820) obnovilo pre­ganjanje svetih podob, je Metodij odpotoval v Rim, da bi papežu poročal o nastalem položaju. V Rimu je prejel tudi mašniško posvečenje, ker ga viri od leta 817 dalje imenujejo kot duhovnika.

Leta 820 je odnesel cesarju v Cari­grad papeževo pismo z razlago dogmatičnega nauka o češčenju svetih podob. Pisma ni samo oddal, ampak je leta 821 od cesarja odločno zahteval, naj pokliče nazaj patriarha Nikeforja in naj odstrani ikono­klasta patriarha Antonija. Ta je dal Metodija do krvi prebičati in vreči v ječo. Cesar mu je nato ponudil prostost, če opusti svoje stališče glede verskih podob in se pri­lagodi cesarjevi »nevtralni politiki«. Metodij ni nikoli kupčeval s pre­pričanjem in tudi to pot ni niti za trohico popustil. Izgnali so ga na otoček Sv. Andreja ob bitinijski obali. V samotnem zaporu je moral strahot­no trpeti, zakaj ko so ga po devetih letih premestili na otok Princev (Prinkipe) in je dobil več stika z ljudmi, je bil podoben skeletu. Prostost so vr­nili Metodiju na nasvet cesarjevega tajnika Janeza, ki je cesarju pove­dal, da samo Metodij zna rešiti zapletena vprašanja iz Svetega pisma, ki so mučila cesarja. Po nagli smrti cesarja Teófila in odstavitvi patriarha Janeza Gramatika je bil za patriarha izvoljen »izgnanec« Metodij. Po sedmih dneh je novi patriarh Metodij ob umestitvi slovesno razglasil pomilo­stitev za vse ikonoklaste, ki bodo prostovoljno in javno obžalovali svo­jo zmoto, najvidnejšim žrtvam preganjanja pa zagotovil vrnitev na škofovska ali igumanska mesta. Cerkev naj se veseli miru in sprave. Zgodovinsko najpomembnejši pa je bil sinodalni sklep, s katerim je obnovil veljavo sklepov 7. vesoljnega cerkvenega zbora leta 787 glede češčenja svetih podob in razglasitev praznika pravoslavja (ali ortodoksije) 11. marca 843. Praznik obnovljene pravovernosti se obhaja na Vzhodu kar najslovesneje na prvo nedeljo v postu od tedaj do naših dni. Stal je na stališču, da mora Cerkev imeti le značajno neomajne vodnike. Po drugi strani spet ni hotel popustiti skrajnežem, ki so v svoji zelotski zaslepljenosti grajali patriarhovo modro in usmiljeno spravljivost z vsemi, ki so se s prepričanjem odrekli ikonoklastični zmoti. Leta 846 so patriarhu Metodiju po vrsti umrli trije najboljši sode­lavci in svetniški prijatelji, ki so mu pomagali obnoviti versko stanje po ikonoklastičnem divjanju (Teodor Graptos, Mihael Sinkellos in Joanikij). Tedaj se je bolehni Metodij zatekel v samoto, kjer je pred­vsem molil in pisal. Joanikij mu je napovedal, da bo kmalu umrl. Zato je Metodij hitel, da leta 847 s prenosom relikvij sv. Nikeforja, svojega učitelja in »drugega Janeza Krizostoma«, ne bi zamudil priložnosti, da mu še živ da zasluženo zadoščenje. Dušo je ves vdan v božjo voljo izdihnil 14. junija 847.

Med njegovimi spisi, ki niso vsi ohranjeni, so imeli največji vpliv orisi svetniških življenj in govori v njihovo čast. Poleg že imenovanega sv. Evtimija in drugih vzhodnih svetnikov je poveličeval tudi svetnike, ki so pri nas dobro znani, posebno sv. Kozma in Damijana ter Nikolaja. Več njegovih himn v čast svetnikom še danes pojejo pri vzhodni li­turgiji.