Bernard Mentonski (ok. 923–1081)

God: 15. junij

Ljubitelji psov boste prav gotovo vedeli, da se pasmi velikih pa prijaznih psov, ki so izučeni za reševanje ponesrečencev izpod snežnih plazov, pravi bernardinci. Ime so dobili po zavetišču na prelazu Veliki sveti Bernard v Švici, ki vodi na Montblanc, naj višjo goro Evrope. Zavetišči Mali in Veliki sveti Bernard je ustanovil pred več kot devetsto leti sv. Bernard Mentonski ali iz Aoste.

Iz njegovega življenja imamo le malo zanesljivih podatkov. Legendarni življenjepis iz 15. stoletja ve povedati, da je bil sin viteza, rojen okoli leta 923 na gradu Menton v Savoji. Po študijih v Parizu so ga starši namenili za državno službo, toda Bernard je brez njihove vednosti v Parizu študiral bogoslovje in se zavezal, da se nikoli ne bo poročil. Ko se je vrnil domov, so mu starši že izbrali nevesto, on pa se je umaknil v avguštinski samostan v Aosto; kjer si je naložil težko breme: versko vzgojo otrok, izobraževanje in vzgojo duhovnikov, pridiganje, spovedovanje in dušnopastirska potovanja po deželi. Močno so ga prizadele novice o nesrečah v gorah, zlasti o uničujoči moči snežnih plazov. Iz svojih prihrankov je dal zgraditi dve gostišči, ki sta bili gostoljubno odprti vsakemu popotniku. Oskrbo teh zavetišč je zaupal avguštinskim menihom iz Aoste. Z darovi papežev, vladarjev in drugih bogatih ljudi se je glavno gostišče na Velikem sv. Bernardu razširilo v mogočno stavbo. Ob gostišču so pozneje zgradili cerkev, posvečeno sv. Nikolaju in sv. Bernardu. Menihi so skozi stoletja brezplačno nudili romarjem in popotnikom stanovanje, hrano in sploh vso oskrbo. Spremljali so jih na nevarnih poteh ter reševali tiste, ki so zašli ali so se ponesrečili, zlasti pod plazovi. Pri tem so jim bili v veliko pomoč omenjeni psi, ki so po kraju, kjer so jih vzgojili, dobili ime bernardinci.

Zadnji del svojega življenja je Bernard apostolsko deloval med ljudmi po gorah in dolinah italijanskih, francoskih in švicarskih Alp. Ko je bil že zelo bolan, se je odpravil na pot v Novaro, mesto v severni Italiji, da bi spravil dva sprta grofa. To zadnje delo ljubezni do bližnjega ga je stalo življenja: dobil je hudo vročino in 12. junija 1081 je umrl. Za svetnika je bil slovesno razglašen leta 1681. Papež Pij XI., ki je bil navdušen ljubitelj gora, je sv. Bernarda Mentonskega imenoval "enega največjih junakov katoliške Cerkve" in ga leta 1923 počastil s tem, da ga je razglasil za zavetnika planincev in turistov.