Jan (Janez) Jenštejn, bl., (umrl 1400)

God: 17. junij

Praški nadškof Jan Jenštejn (nemško Jenzenstein), je bil predstojnik sv. Janeza Nepomuka, njegov sotrpin in vnet častilec božje matere Marije. Na njegovo pobudo je papež Urban VI. z letom 1389 uvedel nov praznik Marijinega obiskanja.

Družina, v kateri se je rodil Jan Jenštejn leta 1347, je bila med najuglednejšimi na Češkem. Cesar Karel IV. Luksemburški je bil osebni prijatelj Janovega očeta, materin brat Jan Očko pa je bil nadškof v Pragi. Tako je bil Jan v mladih letih dobro preskrbljen, pa tudi ukaželjni Jan sam je mnogo obetal. Dosegel je tolikšno izobrazbo, kakor je bilo malokateremu dano: ko je napravil izpite na praški univerzi, so ga poslali še na spopolnitev znanja na slavne učne zavode v Padovi, Bologni in Montpellieru. Pred odhodom v tujino je bil že duhovnik in po vrnitvi domov je dobil leta 1375 škofijo v Mišnju (Meissen) med Slovani na Saškem. Škofovsko službo je opravljal z vso moralno resnobo. Za svojo prvo dolžnost si je naložil, da opusti lagodne plemiške običaje in si z obilno molitvijo in posti pridobi milosti zase in svoje ovce, da bi mogel zatreti posvetnost, ki se je bila razpasla v tej škofiji. V Mišnju je ostal le dobra tri leta, zakaj po smrti strica Jana Očka so ga poklicali na nadškofijski sedež v Pragi. Nastopil je v pozni jeseni 1378, star dobrih trideset let.

V Pragi so Jana čakala viharna leta. Branil je pravice Cerkve zoper cesarja Venčeslava, ki je hotel uveljaviti svojo moč predvsem s tem, da si ukloni škofe in s cerkvenimi nadarbinami plačuje svoje somišljenike. Cesar mu je skušal vzeti celo nadškofovsko oblast, včasih zlepa, drugič zgrda, a Jan se sili ni uklonil. Končno je leta 1395 v Rimu odstopil kot praški nadškof. Ljubezen do rodne zemlje ga je gnala, da se je vrnil na Češko, kjer je poskusil služiti Cerkvi kot potujoči misijonar. Tudi ta poskus je moral opustiti. Ovirala ga je državna oblast, pa tudi zdravje mu je odpovedalo. Zato se je vrnil v Rim, se naselil v samostanu pri cerkvi sv. Praksede, živel tam v prostovoljnem uboštvu in mnogo molil za svojo domovino. 17. junija 1400 ga je doletela smrt v sluhu svetosti.

Odkar je Jan Jenštejn stopil v javno življenje, je bil velik dobrotnik revnih in varuh zatiranih. Z vsemi močmi je branil svobodo Cerkve. Ko tam ni dosegel zunanjih uspehov, je storil, kar je največ mogel, za obnovitev duhovnih moči Cerkve. Za prvo sredstvo je imel evharistične pobožnosti. Leta 1391 je na sinodi med prvimi škofi priporočal pogostno in celo vsakdanje obhajilo. Poleg praznika Marijinega obiskanja, ki ga je sam začel obhajati, je uvedel po rimskem zgledu praznovanje Marije Snežne (gl. 5. avgust), osebno pa je častil še posebej Marijo sedem žalosti.