Marko in Marcelijan (umrl pred 303)

God: 18. junij

Rimski cesar Dioklecijan, ki je imperiju vladal v letih od 284 do 305, je bil zadnji velik preganjavec krščanstva. Do tega ni prišel sam od sebe, temveč na prigovarjanje drugih. Dioklecijan je imel kristjane v svoji najbližji okolici. Krščanstvu zelo blizu sta bili celo njegova žena Priska in hči Valerija, ki jo je dal za ženo svojemu cezarju (sovladarju) Galeriju. Na rimskem cesarskem dvoru je bilo precej krščanskih nameščencev. Dioklecijan je za to vedel in je to sprejemal. Njegov sovladar Galerij pa je bil do kristjanov veliko bolj nestrpen. Po zmagi nad Perzijci leta 297 je Galerijev vpliv na Dioklecijana naraščal. Ta vpliv so porabili poganski svečeniki, ki so pritiskali na Galerija, on pa na Dioklecijana: trdili so, da ves njegov trud za obnovitev države ne bo uspel, če ne zatre krščanstva. Pod vplivom svojega sovladarja Galerija je cesar Dioklecijan v začetku leta 303 podpisal prvi odlok zoper kristjane. S tem odlokom je je krščanskim državljanom odvzel državljanske pravice in vsa častna mesta, prepovedal je dajati svobodo krščanskim sužnjem, zapovedal sežiganje krščanskih svetih knjig in porušiti njih bogoslužne stavbe.

Žrtvi tega preganjanja, ki je zajelo skoraj celotno rimsko cesarstvo, sta bila tudi rimska brata dvojčka Marcel in Marcelijan, ki se ju spominjamo na današnji dan. Poročilo o njunem mučeništvu pravi, da sta dala življenje za Kristusa pred letom 303. Če to drži, lahko sklepamo, da sta bila brata v vojaški službi, kajti pred letom 303 zaradi vere še niso gnali pred sodišča drugih kristjanov razen vojakov in drugih državnih uslužbencev.

Izvirnih poročil o njunem življenju in smrti nimamo. O bratih dvojčkih-mučencih največ poroča legenda o mučeništvu sv. Sebastijana (Boštjana). Tam beremo, da sta bila Marko in Marcelijan iz ugledne rimske družine Trankvilinov. Krščansko vero sta sprejela že v mladosti. Poročila sta se in lepo krščansko živela. Ko je rimski sodnik Kromacij zvedel, da sta kristjana, ju je dal privesti predse in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, kakor veleva cesarjev ukaz. Kromaciju se je zdelo škoda njunih mladih življenj, zato jima je dal trideset dni časa za premislek. Izročil ju je upravniku ječe, da ju omehča in pripravi do tega, da od vere odpadeta. Oba sta vse te nasvete gladko odbila. Pogovori, pravi legenda, so se končali s tem, da so krščansko vero sprejeli še njuni starši, obe ženi in celo sam sodnik Kromacij.

V ječi ju je obiskal tudi papež Gaj, ki ju je posvetil v diakona. Zdaj sta še bolj goreče oznanjala Kristusa, ki je njuno oznanjevanje potrjeval s čudeži. To je neki Torkvat naznanil sodišču. Dvojčka so znova privedli pred sodnika, ki ju je obsodil na smrt. Po krutem mučenju so ju prebodli s sulico. Poročilo pove tudi, na katerem kraju ob Apijski cesti so pokopali njuni trupli. Svetinje sv. Marka in Marcelijana so častili v rimski baziliki sv. Kozma in Damijana.