Jožef Cafasso (1811–1860)

God: 23. junij

V Turinu, glavnem mestu italijanske pokrajine Piemont, so v 19. stoletju sijale tri svetle zvezde tri izredne svetniške osebnosti: Jožef Cottolengo (17861842), ustanovitelj znamenite Male hiše božje Previdnosti, kjer se že nad 160 let iz dneva v dan dogajajo čudeži nesebične ljubezni do bližnjega; Janez Boško (1815–1888), ustanovitelj salezijanske družbe, ki se posveča plemenitemu delu vzgoje mladine, in današnji godovnjak Jožef Cafasso, voditelj duhovnikov in prijatelj jetnikov. Med duhovniki, ki jih je vodil, je bil tudi don Bosco, ki je rad povedal: »Njemu se imam zahvaliti za vse. Bil mi je oče in svetovalec, vodnik in pomočnik.« Don Bosko, ki je napisal prvi življenjepis Jožefa Cafassa, je tudi dejal: »Mislim, da je res težko najti med svetniki koga, ki bi v svoji osebi združeval toliko modrosti, izkušenj v človeških zadevah, velikodušnosti, duševne sile, treznosti, vneme za božjo čast in zveličanje duš, kakor nam izžareva iz duhovnika Cafassa.«

Jozef CafassoBil je sin premožnih kmečkih staršev v kraju Castelnuovo d'Asti pri Turinu, kjer se je rodil 15. januarja 1811. Zaradi njegove majhne postave in grbavosti so ga sošolci nekaj časa zasmehovali, ko pa so spoznali njegovo izredno dobroto, so ga iskreno vzljubili. Leta 1833 je bil posvečen v duhovnika. Zdaj je uresničeval tisto, kar je govoril že kot bogoslovec: »Kdor postane duhovnik, se proda Gospodu, zato ga na tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo čast božjo in zveličanje duš.« Iz teh besed je mogoče razumeti njegovo življenjsko geslo: »Postani svetnik, da prideš v nebesa in da pomagaš v nebesa tudi drugim.«

Po mašniškem posvečenju je odšel v Turin, da bi izpopolnil svoje bogoslovno znanje. Zavračal je mrzli janzenizem, ki je tedaj moril duhovno življenje marsikod po Evropi. Kot profesor moralke je oznanjal evangeljski nauk božjega usmiljenja in odpuščanja. V zavodu, kjer je deloval, si je prizadeval vzgojiti duhovnike, ki bodo imeli posluh za ljudi, med katerimi bodo kot Kristusovi poslanci delovali. Za najnevarnejšega sovražnika duhovnikov je imel to, kar je neposredno nasprotovalo duhu evangelija duhu posvetnosti. Kot učitelj in duhovni voditelj je z velikim uspehom vzgojil cele generacije sposobnih duhovnikov v Piemontu.

Svoje poučevanje je potrjeval z delovanjem. Vsak dan je prebil več ur v spovednici. Posebno skrb pa je posvečal jetnikom, zlasti na smrt obsojenim. Mnoge je spremljal na zadnji poti in zaradi tega so ga imenovali 'duhovnik obešencev'. S svojo izredno dobroto in ljubeznijo, prijaznostjo in dobrohotnostjo je dosegel, da so vsi pred smrtjo prejeli zakramente. Ko jih je videl umirati, je govoril: »Da, res je, da so veliko grešili, ali pa ni Bog zelo cenil njihove pokore in skesanosti, s katero so sprejeli smrt kot spravo za svoje zločine? Prepričan sem, da za take ljudi ni več nobenih vic.«

Vse njegovo življenje je bilo priprava na smrt, ki je bila zanj prehod v večno slavo. Vsak dan je molil molitev, ki jo je bil sam sestavil: »Gospod, moj Bog, že zdaj sprejmem vsako smrt tako, kakor bo tebi všeč, z vsem strahom, trpljenjem in bolečinami s popolno vdanostjo in pripravljenostjo.«

Jožef Cafasso je umrl za pljučnico 23. junija 1860 v Turinu v petdesetem letu svojega življenja. Za blaženega ga je razglasil papež Pij XI. leta 1925, med svetnike pa ga je prištel njegov naslednik Pij XII. leta 1947. Častijo ga kot zavetnika jetnikov in jetnišnic pač zaradi tega, ker se je odlikoval v skrbi za jetnike.

Zajemi vsak dan

Na bližnjega lahko gledamo ravnodušno. Potem gledanega zazebe; čuti se ponižanega. Na drugega lahko gledamo z dobrohotnostjo, z dobroto. To ga opogumi.

(Romano Guardini)
Četrtek, 12. December 2019
Na vrh