Janez Frančišek Regis (umrl 1640)

God: 2. julij

Svetega Janeza Vianeja, arškega župnika, je papež Pij XI. leta 1929 razglasil za zavetnika vseh dušnih pastirjev. Ta svetniški duhovnik je leta 1809 kot triindvajsetleten fant romal v vas La Louvesc, kjer je pod streho velike bazilike grob jezuitskega redovnika sv. Frančiška Regisa, ljudskega misijonarja. Vianej je povedal, da je tam dobil duhovniški poklic; na smrtni postelji pa je dejal, da se ima za vse, kar je v življenju storil dobrega, zahvaliti sv. Frančišku, današnjemu godovnjaku.

Francisek RegisRodil se je 31. januarja 1597 v kraju Font-Couverte ob lyonskem zalivu. Pri krstu je dobil dve imeni: Janez Frančišek, uporabljal pa je samo drugo. Oče in mati sta ga vzgajala v strogem krščanskem duhu in sta ga, ko mu je bilo komaj štirinajst let, poslala v jezuitski zavod v mesto Beziers. Ko je študij v tem zavodu končal, je staršem sporočil, da želi postati jezuit. V noviciat – pripravništvo za redovno življenje – je vstopil leta 1616. Sledila so štiri leta redovniške vzgoje in poučevanja po kolegijih. Komaj leta 1628 je Frančišek začel z bogoslovnim študijem v Toulousu. Ko je izbruhnila kuga in je več jezuitov umrlo v službi okuženih, je Frančišek zelo prosil, da bi smel streči bolnikom, a je vedno dobil odgovor: »Nisi še duhovnik!« Njegov ugovor: »Saj tudi Alojzij Gonzaga ni bil!« je naletel na gluha ušesa.

V duhovnika je bil posvečen razmeroma pozno: ko je dopolnil triintrideset let. Hotel je delovati med kužnimi bolniki, toda predstojniki so ga poslali domov, da spravi sprte sorodnike, kar mu je odlično uspelo. »Pater Frančišek je prejel iz nebes odličen dar za misijonski poklic,« je pisal vrhovnemu predstojniku jezuitov njegov provincial. »Moči njegovih govorov se nihče ni mogel upirati.« Poslali so ga v mesto Montpellier, ki je bil v času verskih vojn glavna trdnjava krive vere. Tam je prepričljivo oznanjal evangelij z zgovorno besedo, predvsem pa s svojim zglednim duhovniškim življenjem. Hodil je od hiše do hiše in beračil za 'ubogega Kristusa', za 'Odrešenika brez strehe', kakor je imenoval reveže in brezdomce. Do sebe je bil zelo strog. Nekaj časa je deloval v mestu Le Puy. Tam se je izkazal kot nedosegljiv katehet: mladim je verske resnice prikazoval tako živo, kakor da bi jih gledali s svojimi očmi. V tem mestu je v posebni hiši, imenovani 'pribežališče', zbiral zapeljana dekleta, kar mu je prineslo nove težave spričo zlobnih podtikanj pokvarjenih ljudi. Poslušal je naročilo predstojnikov in je vodstvo 'pribežališča' opustil. Iz pokorščine je znal "zaradi Boga zapustiti delo, ki ga je začel edinole zaradi Boga".

Pozimi se je vrnil misijonarit med hribovce. Sredi decembra 1640 se je nenadoma vrnil v mesto Le Puy in enemu od sobratov zaupal: »Prenehal sem z misijoni, da se pripravim na smrt. Rad bi opravil življenjsko spoved, ker sem trdno prepričan, da je zadnja.« Ko jo je opravil, se je za božične praznike odpravil v hribovsko vas La Louvesc, kjer je s poslednjimi močmi maševal in spovedoval. Okrog polnoči 31. decembra 1640 je svojemu spremljevalcu rekel, da vidi nebesa odprta in začel je moliti hvalospev starčka Simeona: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru ...« Ko ga je odmolil, je izdihnil. Star je bil šele 43 let, duhovnik komaj deset let. Za svetnika je bil razglašen leta 1737.

Zajemi vsak dan

O Gospod, čudovito si me vodil vse življenje, zato me tudi poslej ne boš zapustil. To dobro vem, čeprav nimam pravice, da bi od tebe kaj zahteval.

(sv. John Henry Newman)
Nedelja, 16. Junij 2024
Na vrh