Vilibald (umrl 787)

God: 7. julij

Pisatelj Ivan Cankar pripoveduje, da je bil rojen prezgodaj in da je bilo zato njegovo življenje na nitki. Mati je tedaj naredila zaobljubo, da gre na Svete Višarje, če otrok preživi. Tudi današnji godovnjak sveti Vilibald je bil v otroški dobi zelo bolehen. Pobožni starši so ga nesli pod velik križ na bližnjem griču ter ga zaobljubili Bogu, če ozdravi. Fantiček se je res okrepil, kasneje pa je postal popotni oznanjevalec evangelija ter nazadnje še škof in je učakal zelo častitljivo starost.

Vilibald se je rodil leta 701 na jugu Anglije v ugledni in globoko verni družini, v kateri so poleg njega dosegli svetništvo še nekateri drugi člani: oče Rihard, brat Vunibald in sestra Valburga. Po že omenjeni zaobljubi so starši Vilibalda že pri petih letih oddali v benediktinski samostan Waltham, kjer je bil deležen vsestranske izobrazbe in je dobil veselje do redovniškega poklica. Predstojniki so mu dali posebno nalogo: razgleda naj se po krajih, kjer cvete bogoljubnost, da se pripravi za vzgojiteljsko službo. Ko mu je bilo dvajset let, se je odpravil na pot, na kateri sta se mu pridružila še oče Rihard in brat Vunibald. Čez Rokavski preliv so šli najprej v Francijo, od tam pa v Italijo, kjer je oče umrl. Obiskovali so samostane in redovniške hiše ter preučevali obrede, pobožnosti in posebej redovna izročila. Vunibald je iz Italije šel v Nemčijo, Vilibald pa je poromal v svete kraje v Palestini ter opisal razmere kristjanov pod oblastjo muslimanskih Arabcev. Po vrnitvi iz Svete dežele je nekaj časa ostal med benediktinskimi menihi na Monte Cassinu. Leta 740 ga je poklical k sebi papež Gregor III. in mu sporočil željo sv. Bonifacija, sorodnika Vilibaldove družine, naj mu pride pomagat obnavljati krščansko življenje v Nemčiji.

Ustavil se je v kraju Eichstatt na Bavarskem, kjer je leta 741 prejel mašniško posvečenje, leto kasneje pa še škofovsko. V svojem škofijskem mestu je dal zgraditi velik samostan in nanj oprl prenovo verskega življenja v svoji škofiji. Okoli leta 750 sta mu prišla v pomoč brat Vunibald in sestra Valburga, ki jima je izročil vodstvo dveh novih samostanov moškega in ženskega v Heidenheimu pri Nürnbergu. Oba sta zelo uspešno delovala.

Škofovsko službo v Eichstattu je opravljal kakšnih petinštirideset let. Svojo dušo je izročil Bogu 7. julija leta 787. Smisel in vodilo njegovega pastirovanja ohranjajo njegove podobe, na katerih beremo besede: vera, upanje, ljubezen, ki jih sv. Vilibald bere iz odprte knjige. Danes godujejo tisti redki Slovenci, ki so pri krstu dobili ime po njem.