Nikolaj Pieck, Janez Heer in drugi (umrli 1572)

God: 9. julij

V 16. stoletju sta bili Flandrija in Brabant zakladnici Evrope. Razkošno življenje je vodilo v nravni in verski propad. V takih razmerah so kalvinci s svojim naukom pridobivali ljudi in prekrščevalski pridigarji so imeli lahko delo, čeprav je kralj Filip Španski, ki je tedaj vladal v deželi, z ostrimi kaznimi prepovedal širjenje krivoverstva. Nravno propadlo in zadolženo plemstvo je ščuvalo k oboroženi vstaji proti osovraženi Španiji, ker je upalo, da se bo tako polastilo cerkvenega premoženja. Poleti 1566 je prišlo do vstaje, v kateri so razdejali vse katoliške cerkve. Dogajala so se strašna bogoskrunstva. Nasilje vladne vojske in izkoriščevalska davčna politika Španije sta vstajniške 'geuse' (berače) naravnost gnala v protestantizem in sovraštvo do vsega katoliškega. Zgodovina gorkumskih mučencev, ki se jih Cerkev spominja na današnji dan, je samo majhno poglavje o strašnem trpljenju flandrijskega in brabantskega ljudstva, zato pa morebiti najbolj grozotno in pretresljivo. Dne 26. junija 1572 so uporniki zavzeli mestece Gorkum in pri tem zajeli petnajst katoliških duhovnikov, med njimi enajst frančiškanov iz sosednjega samostana in nemškega dominikanca Janeza Heera. Takoj so jih začeli strahotno trpinčiti in mučiti. Gvardijana o. Nikolaja PIecka so na vratnih podbojih tako dolgo vlekli gor in dol, da se je napol zadušen onesvestil. Da bi ga spravili k sebi, so mu s svečo žgali nebo v ustih. Ker so gorkumski meščani hoteli jetnike odkupiti ali jih s silo rešiti, je vodja vstajnikov grof Viljem Marek, imenovan Lumey, dal ponoči odpeljati duhovnike v trdnjavo Brielle, kjer jih je dobila v pest najprej sovražna drhal in jih pretepala. Nato so jih zaprli v podzemsko ječo.

Med zasliševanjem so jih mučili in hoteli, da bi odpadli od vere: zatajili Kristusovo navzočnost v oltarnem zakramentu in se odpovedo papežu. Štirje duhovniki so spričo grožnje smrtne obsodbe klonili in odpadli. Število zvestih so takoj nato dopolnili nekateri norbertinci iz Monstra, ki so vztrajali zvesto v veri kljub mučenju in prigovarjanju kalvinskih duhovnikov. Tiste, ki so vztrajali – bilo jih je devetnajst – je Lumey še isti večer (bilo je 8. julija) dal odpeljati in usmrtiti. V temni noči so jih obesili na strešni tram v samotnem seniku; ko so bili že mrtvi, jim še niso prizanesli. Eden izmed odpadlih duhovnikov, Janez Omal, je bil določen, da vodi usmrtitev. Z molitvijo na ustnicah so šle žrtve v smrt, 9. julija ob štirih zjutraj so obesili zadnjo žrtev. Danes počivajo njihovi svetniški ostanki v frančiškanski cerkvi v Bruslju. Za svetnike jih je razglasil papež Pij IX. leta 1867.