Veronika Giuliani (umrla 1727)

God: 10. julij

Ime Veronika je pobožnim ljudem domače s križevega pota. Pri šesti postaji te priljubljene pobožnosti namreč nastopa pogumna žena, ki je stopila iz radovedne množice ob poti, kjer je stopal Jezus, obložen s težkim križem, ki ga je nesel na Kalvarijo. Po starem izročilu je bilo tej ženi, ki je Jezusov krvavi in potni obraz obrisala s prtom, ime Veronika. Spomin te Veronike Cerkev obhaja 4. februarja.

Današnja godovnjakinja sveta Veronika Juliani je bila doma iz Italije. Rodila se je 27. decembra 1660 v kraju Marcatello kot sedmi otrok premožnih staršev. Pri krstu so ji dali ime Uršula. Ko je pobožna mati umirala, je poklicala k sebi svojih pet hčera in jim priporočala, naj se v stiski zatečejo k eni izmed presvetih Kristusovih ran: štiriletni Uršuli je mati 'podelila' rano Jezusovega prebodenega srca. Ko je Uršula dopolnila sedemnajst let, je vstopila v samostan redovnic kapucink, kjer je dobila ime Veronika. Leta 1694 je postala voditeljica novink, od leta 1716 pa do svoje smrti je bila opatinja.

Kmalu po vstopu v samostan se je v Veroniki obnovilo Gospodovo trpljenje podobno kot približno petsto let poprej v življenju svetega Frančiška Asiškega. Tudi Veronika je dobila na svojem telesu znamenja Jezusovih ran. Jezus jo je obdaril z deležem svojega trpljenja. Na glavi se ji je videla trnjeva krona (zato jo upodabljajo s trnjevo krono na glavi). Imela je globoka mistična doživetja, istočasno pa je silno trpela zaradi napadov hudobnega duha, ki jo je mučil podobno kot kasneje svetega arškega župnika Janeza Vianeja. Veliko hudega je prestala tudi od svojih redovnih sester v samostanu, posebno od predstojnice, ki jo je imela za domišljavko. Vzeli so ji vodstvo novink, prepovedali so ji, da bi se pogovarjala z drugimi sestrami, skoraj dobesedno so jo izobčili iz samostanskega življenja. Škof je dobil iz Rima naročilo, naj zadevo z vso ostrostjo preišče in sporoči svojo razsodbo. Preiskava je trajala dolgo časa. Na koncu je škof sporočil v Rim, da je sestra Veronika nezlomljivo zvesta v veri in pokorščini, da kljub vsem preizkušnjam ohranja vedrino duha da se nadaljujejo njene mistične prikazni. Na njegovo prošnjo je papež preklical vse prepovedi. Kmalu nato so jo sestre soglasno izvolile za opatinjo. To službo je opravljala enajst let do svoje smrti, 9. julija 1727. Za svetnico jo je razglasil papež Gregor XVI. leta 1839. Trpinka sestra Veronika je po naročilu svojega spovednika pisala dnevnik in vanj zapisala vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Danes obsega ta dnevnik deset objavljenih zvezkov. Nenavadne stvari, ki so v njem, so potrdile mnoge priče. Dnevnik je pisan s takšno odkritostjo, da je papež Pij IX., potem ko ga je prebral, vzkliknil: »To ni svetnica to je velik svetnik!«

Pisec slovenskega življenjepisa te mistične žene pravi: »Ali nam Veronika Juliani s svojim življenjem ne pojasnjuje velikega apostola Pavla, ki je, kakor morebiti nihče drug, gledal skrivnosti Jezusa Kristusa in človeka? Pavel je zapisal tisti tehtni stavek, ki ga iz življenja svete kapucinke znova doumemo: "Zdaj se veselim, ko trpim za vas. S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev"« (Kol 1, 24).