Svetogorska Kraljica

priloga 06 2017aaV koprski škofiji praznujemo spomin Svetogorske Božje Matere, ki se je neke junijske sobote leta 1539, prikazala Urški Ferligoj iz Grgarja, ki je pasla svojo čredo na vrhu Skalnice ...

priloga 06 2017aMARIJINO NAROČILO PASTIRICI URŠKI
Sveta Gora spada med tiste božje poti, ki so nastale po posebnem naročilu Božje Matere Marije. Začetek je zelo podoben začetku svetovno znanih božjih poti, kot sta Lurd v Franciji in Fatima na Portugalskem: na vseh treh krajih si je Marija za glasnike svojega naročila izbrala otroke. Stoletno izročilo ve o nastanku svetogorske božje poti povedati, da je v vasi Grgar pod goro Skalnico, kakor se je takrat imenovala sedanja Sveta Gora, živela družina Ferligoj, ki je imela hčerko Urško. Ferligojevi – hišno ime je bilo ‘pri Piskovih’ – so bili revni, toda zelo pobožni. Ko je Urška zrasla, je postala pastirica. Čredo je gonila na pašo na bližnjo Skalnico. Na paši je rada molila in pela. Neke junijske sobote po binkoštih leta 1539 je Urška pasla prav na vrhu Skalnice. Nenadoma jo je prevzela nenavadna milina. Padla je na kolena, ko je pred seboj zagledala čudovito prikazen: na zlatem oblaku je stala prelepa Gospa – nebeška Mati Marija, ki je z desno roko objemala malega Jezusa, z levico pa je kazala na bližnji prostor ter je Urški prijazno naročila: “Povej ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in me milosti prosi!” Nato je prikazen izginila. Ko je Urška prišla domov, je staršem, ki so brž opazili na njej neko spremembo, vse povedala. Starše je zaskrbelo, da bodo Urško imeli za lažnivko in domišljavko. Najprej jo je izprašal solkanski vikar Luka, ki je dvanajstletno Urško poznal kot odkritosrčno deklico, zato ji je verjel in ji dovolil, da gre okoli po vaseh in ljudem posreduje Marijino naročilo o zidavi cerkve na Skalnici. Preprosti ljudje so ji verjeli, plemiči pa so se ji posmehovali in jo trikrat zaprli v ječo, iz katere je bila vedno čudežno rešena. Že dve leti po prikazanju so začeli na vrhu Skalnice zidati cerkev, ki je bila 12. oktobra 1544 posvečena. Urška je svojo nalogo izpolnila in se je umaknila iz javnosti. Ljudje so pripovedovali, da po teh dogodkih ni več dolgo živela. Pokopali so jo na tedanjem pokopališču v Grgarju tik ob cerkvenem zidu. Na mestu, kjer je stala Urškina rojstna hiša, so leta 1939 zgradili kapelico.

priloga 06 2017bbMILOSTNA MARIJINA PODOBA
Cerkev na Sveti Gori je bila posvečena 12. oktobra 1544. Ob tej priliko je beneški patriarh Marino Grimani daroval Marijino sliko, ki naj se postavi v veliki oltar. Podoba na cedrovem lesu (velikosti 100 x 73,5 cm) je umetniško delo beneške šole Jakoba Palme mlajšega. Zgovorna je njena vsebina. V sredini je Marija z Jezusom v naročju. Na njeni desni je prerok Izaija, na levi pa Janez Krstnik. Prerok Izaija je 700 let pred Kr. Jezusa napovedal: devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel. Janez Krstnik pa je bil Jezusov predhodnik, ki je s prstom pokazal nanj in rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema grehe sveta« (Jn 1,29). Za Marijo, ki nam je Jezusa podarila, se vidi močno, temno deblo, ki predstavlja deblo Davidovega rodu, iz katerega je izšla Marija in po njej Jezus (po drugih razlagah pa spodnji del križa, na katerem je učlovečeni Božji Sin daroval svoje življenje za naše odrešenje). V ozadju je obzorje z gorami, izza katerih vzhaja jutranja zarja, ki naznanja sončen dan – veselje odrešenja. Ob jasnem vremenu se nam s Svete Gore ponuja čudovit razgled na venec naših gora. To lahko dojemamo tudi v duhovnem pomenu.

priloga 06 2017bSVETOGORSKA PODOBA KRONANA
Kronanje milostnih podob je izreden privilegij in je bilo zanj treba pridobiti dovoljenje iz Rima. Izpolnjeni so morali biti naslednji pogoji: dokazati čudežen začetek in starodavnost božje poti, izpričati množino čudežev, ki so se tam zgodili, dokazati, da je božja pot množično obiskana in da njena milostna podoba uživa češčenje romarjev. Frančiškan p. Romuald Sitar, oskrbnik svetogorskega svetišča, se je leta 1714 obrnil na Rim s prošnjo, da bi smeli Marijino podobo kronati. V prošnji je omenil, da je Sveta Gora zelo priljubljena in da ob večjih romarskih shodih pride do petnajst tisoč romarjev, ki so deležni številnih uslišanj in čudežev. Iz Rima so oglejskemu patriarhu Dioniziju Delfinu naročili, naj vso zadevo preišče in se prepriča, ali je vse to res. Patriarh je navedene podatke potrdil in priporočil, naj prošnji ugodijo. Za dan kronanja so izbrali 6. junij 1717, ker so sodili, da je ta datum najbližji oni junijski soboti leta 1539, ko se je Marija prikazala Urški. Obred je opravil škof Jurij Frančišek Marotti iz Pična v Istri in sicer na velikem Travniku v Gorici, ker bi bila zaradi množice romarjev, ki so se udeležili slavja, svetogorska cerkev premajhna. Milostno podobo so v procesiji prinesli s Svete Gore v Gorico, kjer je bil na Travniku zanjo postavljen visok oder. Kroni, ki ju je škof Marotti pritrdil na podobo k Marijini in Jezusovi glavi, je darovala Ana Katarina pl. Schellenburg. V kronah je osem tisoč unč (227 gramov) čistega zlata, okrašeni pa sta s 30 biseri, 23 diamanti in 25 drugimi dragimi kamni. »Taka krona pomeni nebeško slavo, tisto poveličanje, ki ga je Jezus svoji Materi podelil v nebesih. Krona na Marijini glavi naznanja tudi vsem vernim, da bo prišel trenutek, ko bomo dosegli poveličanje vsi Jezusovi učenci za zvesto vero in dobra dela iz vere« (p. Pavel Krajnik). Kronano podobo so naslednje jutro zmagoslavno ponesli nazaj v njeno svetišče na Sveti Gori in slavje se je nadaljevalo ves teden. Papež Benedikt XIV. je leta 1748 izdal odlok, da se mora po vsem oglejskem patriarhatu vsako leto obhajati spomin prikazanja in kronanja Matere Božje na Sveti Gori. Takrat so za to določili tretjo nedeljo po binkoštih. Zdaj pa je ‘kronanca’ – glavni praznik Svetogorske Kraljice – prva nedelja v mesecu juniju.

priloga 06 2017cPRVO PREGNANSTVO IN VRNITEV
Istega leta, ko je bila svetogorska podoba kronana, se je rodila avstrijska cesarica Marija Terezija († 1780). Njen sin Jožef II. (1780–1790), ki je zavladal za njo, je kot razsvetljenec hotel urejati ne le državne, ampak tudi cerkvene zadeve. Odpravil je samostane in redove, ki se niso ukvarjali z rednim dušnim pastirstvom, njihovo premoženje pa je razprodal in spravil izkupiček v državno blagajno (verski sklad). 30. aprila 1783 je bil podpisan odlok, da se božja pot na Sveti Gori ustavi, cerkev in samostan pa porušita. Odlok so kmalu zatem izvršili. Svetogorski frančiškani so se nastanili najprej v Gorici, zatem pa na Kostanjevici, kjer so še danes. Vse premoženje svetogorskega svetišča so prodali na dražbi. Cerkev so razkrili, samostan in romarsko hišo pa porušili. Milostno Marijino podobo je rešil solkanski kaplan. Marija pregnanka je našla zatočišče na oltarju sv. Križa v župnijski cerkvi sv. Štefana v Solkanu.
Po smrti cesarja Jožefa II. (1790) je njegov drugi naslednik Franc II. februarja 1793 podpisal odlok o obnovitvi božje poti na Sveti Gori. Ljudje so se nemudoma lotili obnove in do poletja je bila cerkev popravljena, da so lahko v njej spet maševali. Za Marijino vrnitev v njeno svetišče so izbrali 29. september. Goriški nadškof Inzaghi je odločil, naj se podoba prejšnji večer na tihem prenese iz solkanske župnijske cerkve v goriško stolnico, da se od tam slovesno vrne na Sveto Goro. Ko so jo sprejeli, so romarji skoraj štiriindvajset ur nepretrgoma molili in peli. V spomin na to slovesnost so nad glavnim vhodom v cerkev vzidali kamen z latinskim napisom “Ego autem steti in monte sicut prius” (Jaz pa stojim na gori kakor prej), ki ga vidimo tudi nad vhodom v sedanjo baziliko.

priloga 06 2017dMARIJA BEGUNKA IN DRUGA VRNITEV
Oskrbniki obnovljenega svetogorskega svetišča so bili škofijski duhovniki vse do leta 1900, ko je goriški nadškof kardinal Jakob Missia na Sveto Goro poklical slovenske frančiškane. Pred prvo svetovno vojno je bilo na Sveti Gori 6-7 patrov, romarjev pa je bilo vsako leto nad 100.000. Leta 1907 je bilo svetogorsko svetišče povzdignjeno v baziliko.
Deset mesecev po izbruhu prve svetovne vojne je 24. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstriji. Že naslednji dan je avstrijsko vojaštvo zasedlo Sveto Goro. Samostanska družina je morala nemudoma oditi. Milostno podobo so vzeli z oltarja in jo zavili v preprogo, pospravili Najsvetejše in ugasnili večno luč. Marija Begunka je prvo zavetišče našla v Grgarju, od tam pa so jo po železnici (od Sv. Lucije) prepeljali v Ljubljano, kjer so jo postavili na stranski oltar sv. Deodata v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja. Njeno svetišče na Sveti Gori so prve italijanske granate zadele 5. junija 1915, na predvečer praznika Rojstva Janeza Krstnika (24. junija) je na Sveto zagorel žalosten kres: zažigalne granate so upepelile cerkev in samostan. Ko so jeseni 1915 Goro ponovno obstreljevali, je od vsega ostal samo kup ruševin.
Leta 1917 so pri frančiškanih v Ljubljani obhajali 200–letnico kronanja svetogorske podobe. Po koncu prve svetovne vojne novembra 1918 so z darovi revnih ljudi na Sveti Gori postavili začasno cerkev in samostan po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Milostna svetogorska podoba je 9. oktobra 1921 prišla iz Ljubljane v goriško stolnico in je tam ostala do 2. oktobra 1922, ko se je zmagoslavno vrnila na Sveto Goro. Slavja se je udeležilo okoli 100.000 ljudi. Ob sedmih zjutraj je bila maša, med katero je nadškof Sedej obrnjen k Marijini podobi dejal: »In zdaj se vrni na svoj prestol, o preslavna! Vem: ti prebivaš v nebesih, ovenčana z večno krono, na desni Svete Trojice, in od tam bediš nad usodo svojih otrok in jih nikoli ne puščaš zapuščenih. Toda nam si se zdela bolj blizu v tej dragi podobi, zdelo se nam je, da smo zbrani okrog tebe kot otroci okrog svoje matere, da se moremo s teboj pogovarjati po domače.«

priloga 06 2017eSVETOGORSKO SVETO LETO 1939
Leta 1924 so slovenski frančiškani morali zapustiti Sveto Goro in na njihovo mesto so prišli italijanski. V letih 1924–1928 je bila (s pomočjo države) po načrtih tržaškega arhitekta Silvana Baricha zgrajena sedanja svetogorska bazilika, ki spada med največje cerkve na slovenskih tleh. Leta 1928 so vanjo prenesli Marijino podobo. Veliki oltar in cerkev je 26. junija 1932 posvetil videmski nadškof Nogara. To ni bilo dano goriškemu nadškofu Sedeju, ki je moral zaradi fašističnega pritiska odstopiti (1931) in je kmalu zatem umrl.
Bližalo se je leto 1939 – štiristoletnica Marijinega prikazanja Urški, ki so jo obhajali “z najmogočnejšo Marijino proslavo, kar ji je kdaj bilo na slovenski zemlji” (p. Martin Perc v Svetogorskih šmarnicah 1967). Priprave so se začele že dve leti poprej. Poseben škofijski odbor je določil, da bo vse leto ‘svetogorsko sveto leto’: začelo se bo na ‘kronanco’ 26. junija 1938, svoj višek bo imelo na ‘kronanco’ od 11. do 17. junija 1939, zaključek pa bo 8. oktobra 1939. Za začetek in zaključek je bilo skupno romanje cele nadškofije, poleg tega so bila vse leto dekanijska romanja ter posebna romanja za razne stanove (može, fante, žene, dekleta) 1. aprila 1938 je začela izhajati posebna svetogorska revija: Svetogorska Kraljica za slovenske vernike in Madonna di Monte Santo za italijanske. Začetnega slavja 26. junija 1938 se je udeležilo nad 10.000 romarjev. Ob tej priliki je goriški nadškof blagoslovil kapelico, ki so jo postavili na mestu, kjer je nekdaj stala rojstna hiša Urške Ferligoj. V svojem jubilejnem letu je Sveta Gora sprejela tudi več skupin romarjev iz matične Slovenije: 19. avgusta 1939 se je z dvema vlakoma iz Ljubljane pripeljalo 1.600 romarjev. Višek svetogorskega svetega leta je bil teden od 11. do 18. junija 1939. Svetogorsko Marijino podobo so 11. junija prenesli v goriško stolnico. Tam je ostala šest dni in ves čas je bila cerkev polna vernikov. Nad vse slovesna je bila Marijina vrnitev na Sveto Goro v soboto, 6. junija zvečer. V procesiji z lučkami so prišli do njenega svetišča ob pol dveh ponoči. Svetogorsko sveto leto se je zaključilo z dopoldansko mašo in popoldanskimi večernicami.

priloga 06 2017fBEGUNKA SE JE VRNILA ŠE TRETJIČ
Med drugo svetovno vojno, septembra 1943, so partizani odvedli ‘na zaslišanje’ s Svete Gore italijanske frančiškane in jih niso pustili več nazaj. Sveta Gora je ostala brez varuhov. Grgarski župnik Alojzij Filipič je 21. septembra 1943 pohitel na Goro, da reši Najsvetejše in milostno podobo. Začelo se je njeno tretje begunstvo, ki je trajalo več kot sedem let. V grgarski župnijski cerkvi je ostala samo en dan, potem so jo spravili do Ajdovščine, kjer je eno noč našla zavetišče v kmečki hiši na Gradišču. Do prve sobote v oktobru je bila v ajdovski cerkvi, zatem je bila pet ur izpostavljena češčenju v Svetem Križu, od tam pa so jo spravili na Kostanjevico-Kapelo. Tam je ostala do 9. februarja 1947, ko so italijanski patri zapustili ta samostan in se umaknili v Gorico. S seboj so vzeli tudi svetogorsko podobo in jo izročili goriški stolnici. Ko bi se imela 7. junija 1947 vrniti na Sveto Goro, je v noči izginila iz stolnice. Za njo ni bilo nobenega sledu; šele leta 1950 se je pojavila v Vatikanu in Giovanni Battista Montini iz Državnega tajništva (poznejši papež Pavel VI.) jo je izročil slovenskemu frančiškanu p. Hugu Brenu, ki je deloval v Rimu. Bila je poškodovana in morali so jo ‘prenesti’ z lesa na platno. Po raznih ovinkih je 14. januarja 1951 prišla nazaj na Kostanjevico, kjer je ostala do 1. aprila 1951, ko so za teden dni pustili v solkanski župnijski cerkvi, 8. aprila 1951 pa se je dokončno vrnila na Sveto Goro.
priloga 06 2017ccTo so bili časi, ko je komunistična oblast ovirala vsako versko manifestacijo. Solkanci in goriška duhovščina so v nedeljo, 8. aprila, pod budnim očesom oblasti opravili slovesni prenos Marijine slike na Sveto Goro. Množico, ki se je udeležila Marijinega zmagoslavja ob tretji njeni vrnitvi, so ocenili na 25.000 ljudi (za tedanje razmere neizmerno veliko!). Tedanja oblast je storila vse, da bi preprečila njihovo udeležbo. Vlaki niso vozili do Nove Gorice in Solkana, vagonov je bilo manj kot navadno. Avtobusi zaradi zapor na cestah niso mogli naprej. Kmetje so morali prav tisto nedeljo peljati konje na pregled. Miličniki so ljudi ustavljali na cesti in jih naganjali nazaj. »Z nami so delali kot z brezpravno rajo. Bilo je poniževalno!« so se pozneje spominjali romarji. Na Sveti Gori je milostno podobo Marije, ki so jo nosili solkanski fantje ob spremstvu deklet v narodnih nošah, sprejel grgarski župnik Alojzij Filipič, ki je sredi vojne vihre podobo rešil s tega kraja. Slovesnost je bila vnovična potrditev napisa nad glavnim vhodom – že tretjič: “Jaz pa stojim na gori kakor prej!”k

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 06, str. 58.

Zajemi vsak dan

Drug drugemu smo toliko bližji, kolikor bolj vsi iščemo Božjo bližino.

(Bogdan Dolenc)
Torek, 3. December 2024
Na vrh