Zavetniki Evrope

»Gotovo ni dvoma, da krščanska vera globoko in odločilno sodi k temeljem evropske kulture. Krščanstvo je Evropo dejansko oblikovalo s tem, da ji je vcepilo temeljne vrednote ... Bolj kot zemljepisni prostor bi Evropo mogli določiti kot predvsem kulturen in zgodovinski pojem, stvarnost, ki je kot celina nastala tudi po zaslugi združujoče moči krščanstva, ki je znalo različna ljudstva in kulture združiti v medsebojnem dopolnjevanju in je tesno povezano s celotno evropsko kulturo.« Tako je zapisal papež sv. Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi (2003), ki je sad dveh sinod evropskih škofov (1991, 1999). Ob letošnji proslavi 70-letnice Rimske pogodbe, ‘rojstnega lista’ Združene Evrope, je papež Frančišek ponovil njegovo misel: »Če hoče /Evropa/ svoji zgodovini dati novega zagona, mora z ustvarjalno zvestobo priznavati in si ponovno priboriti tiste temeljne vrednote, ki si jih je pridobila z odločilnim prispevkom krščanstva.« Te vrednote so s svojo zvestobo človeškemu in krščanskemu poklicu uresničevale močne svetniške osebnosti, ki so naši vzorniki in zavetniki.

sv. BENEDIKT († 547)

Papež bl. Pavel VI. je 24. oktobra 1964 ob posvetitvi opatije na Monte Cassinu, ki so jo znova postavili iz vojnih ruševin, razglasil sv. Benedikta, očeta zahodnega meništva, za “zavetnika in zaščitnika Evrope”. Poudaril je, da so on in njegovi sinovi “s križem, knjigo in plugom prinesli krščanski napredek prebivalstvu od Sredozemlja do Skandinavije, od Irske do poljskih nižin”. V življenju sv. Benedikta so bolj izpričana njegova velika dela kakor rast in zorenje njegove svetniške osebnosti. Sam ni napisal ničesar razen redovnih pravil.
Papež Gregor Veliki, ki je sestavil življenjepis sv. Benedikta v obliki pogovora z namišljenim diakonom Petrom, pove, da se je rodil okoli leta 480 v mestu Nursija, (danes Norcia) premožnim staršem, ki so ga po domačem izobraževanju poslali v Rim, od koder se je čez nekaj časa umaknil v Subiaco in v tej skalni soteski se je tri leta ‘uril’ za samostanski poklic. Dozorel je v poduhovljenega ‘božjega moža’. Glas o njegovem svetem življenju je privabljal ljudi, ki so prihajali k njemu, da bi jim bil učitelj in vodnik. Vse je ljubeznivo sprejemal, niso pa vsi posnemali njegovega zgleda. Ko je umrl opat samostana Vicovaro, je uslišal prošnjo menihov, naj prevzame vodstvo njihove družine. Povabilo je sprejel, toda menihi ga niso ubogali, zato jih je zapustil in jim ob slovesu dejal: »Ali vam nisem naprej povedal, da se moje in vaše življenje ne ujemata?« Zaradi svoje odločnosti je postal vzor za resne iskalce duhovnosti in pridružili so se mnogi. Po dvanajst jih je nastanil v eni stavbi in v soteski Subiaco je bilo kmalu nastalo dvanajst urejenih občestev. V šestih letih si je nabral novih izkušenj, kako je treba voditi učence, da bodo vztrajali na poti popolnosti. Nekateri, ki so Benediktu zavidali njegove uspehe, so mu nagajali in ga skušali celo spraviti s poti. To si je Benedikt razlagal kot Božji namig, naj zapusti ta kraj in po pridobljenih izkušnjah kje drugje ustanovi novo samostansko družino.
Izbral je najboljše in Bogu res vdane menihe, dal zadnja navodila predstojnikom malih samostanov in se odpravil na jug, da poišče kraj za novo trajno bivališče. Na poti iz Rima proti Neaplju se je ustavil pod gričem nad mestom Cassino, ki je zdaj po vsem svetu znan kot Monte Cassino. Na njegovem vrhu je bil poganski tempelj. Ta grič si je Benedikt izbral za samostansko bivališče, da bi z njegovega vrha razsvetljeval vso okolico z lučjo krščanskega bogočastja.
Zgodovinski viri postavljajo začetek matične hiše benediktinskega reda v leto 529, kar ima simboličen pomen: tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan I. dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, na Monte Cassinu pa se je začelo mogočno žarišče krščanske kulture za Evropo in ves svet. Benedikt je poganski tempelj spremenil v cerkev sv. Martina, dotlej največjega razširjevalca meništva na Zahodu. Na novo je sezidal cerkev v čast sv. Janezu Krstniku. Sebi je pripravil bivališče v stolpu, bratje pa so si iz razvalin sezidali hišo. Svoji družini je Benedikt navdihnil miselnost evangeljske popolnosti, spokornosti in prisrčne vdanosti Bogu. Benediktova ustanova se je ločila od dotedanjih predvsem v tem, da je moral vsak kandidat najprej prestati preizkušnjo v noviciatu in le zares od Boga poklicanim je Benedikt dovolil, da so naredili obljube čistosti, uboštva in pokorščine. Odslej je bil Božja last, član samostanske družine, katero je z očetovsko ljubeznijo in modrostjo vodil opat. Temeljna poteza reda je stalnost kraja, vodstva in družinske pripadnosti. Vse to je Benedikt povzel v svoja Pravila, ki jih označujejo kot “evangelij, presajen v resnično življenje”. Za svojo družino je Benedikt čas razdelil na molitev in delo, zato zamisel njegovih Pravil dobro povzema izrek “moli in delaj”, čeprav v tej obliki tam ni zapisan. Bratje so se zjutraj ob petelinjem petju zbrali k molitvi jutranjic. Ko so odmolili, so šli na delo, kakor je bilo za vsakogar določeno. Spreminjanje pustih tal v rodovitno zemljo so imeli za enako bogoljubno delo kot prepisovanje knjig in urejanje knjižnic. Papež Gregor Veliki († 604), ki je bil pred izvolitvijo benediktinski menih, je benediktincem naložil nalogo misijonarjenja in to nalogo so z blagostjo in modrostjo opravljali najprej v Angliji, zatem pa po številnih evropskih deželah, tudi med našimi slovenskimi predniki iz samostanov na Bavarskem in iz Štivana pri Devinu. Benedikt je Monte Cassino spremenil v trdnjavo duhovnega življenja in žarišče kulture. Po zanesljivem poročilu je Benedikt umrl 21. marca 547. Položili so ga v grob zraven sestre sv. Sholastike. Danes je njegova sled zabrisana, ohranjen pa je stolp, v katerem je bival svetnik in so ga nato spremenili v kapelo. Po rimskem koledarju iz leta 1969 je praznik sv. Benedikta 11. julija.

Sveta brata CIRIL († 869) IN METOD († 885)

»Upoštevajoč hvaležnosti polno češčenje, ki ga solunskima bratoma že dolga stoletja izkazujejo zlasti slovanski narodi, (...) sem svetega Cirila in Metoda razglasil za sozavetnika Evrope z apostolskim pismom Egregie virtutis dne 31. decembra 1980,« je zapisal v svoji okrožnici Apostola Slovanov (1985) ob 1500-letnici smrti sv. Metoda. »Njuno delo je odličen prispevek k ustvarjanju Evrope skupnih krščanskih korenin, ki s svojo trdnostjo in živostjo sestavljajo najmočnejši temelj, mimo katerega ne more noben resen poskus, da bi edinost celine preuredili na novo in sodobno.« S tem svojim dejanjem je potrdil svoje prepričanje, da mora Evropa “dihati z obema polovicama pljuč”.
Sveta brata Ciril in Metod sta bila rojena v grški družini v mestu Solun, katerega okolica je bila v tistem času pretežno slovanska, in tako sta se že v mladosti naučila slovanskega jezika, kar je bilo zelo pomembno za njuno življenjsko poslanstvo. Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Metod, rojen okoli leta 812, je pri krstu dobil ime Mihael. Po končanem šolanju je dobil službo cesarskega namestnika v slovanski pokrajini bizantinskega cesarstva ob reki Strumi. Leta 856 se je umaknil v samostan na meniški gori Olimp v Mali Aziji, kjer je dobil ime Metod. Mlajši Ciril, rojen leta 826, je bil krščen na ime Konstantin. Bil je izredno bistrega uma in že v mladosti se je zaročil z Božjo Modrostjo. Po očetovi smrti mu je varuh omogočil študij na carigrajski visoki šoli. Prejel je mašniško posvečenje in nekaj časa je opravljal profesorsko službo na carigrajski visoki šoli in dobil je naslov ‘Filozof’. Kmalu je to službo pustil ter odšel v samostan na Olimp k bratu Metodu.
Okoli leta 860 ju je bizantinski cesar skupaj z drugimi poslanci poslal k Hazarom, ki so tedaj imeli močno državo med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl v pregnanstvu ob koncu 1. stoletja. Relikvije sta vzela s seboj, ko sta se leta 861 vrnila v Carigrad. Jeseni 862 je prišlo v Carigrad poslanstvo moravskega kneza Rastislava, ki je poročilu Žitja Konstantina (življenjepisa sv. Cirila) cesarja Mihaela prosilo: »Naše ljudstvo se je poganstvu odreklo in se drži krščanske vere, a nimamo takega učitelja, ki bi nam v našem jeziku pravo krščansko vero razložil, da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale. Torej pošlji nam, gospodar, takega škofa in učitelja; saj od vas na vse strani vedno dober zakon izhaja.« Ti misijonarji naj bi postavili temelje samostojni cerkveni pokrajini s slovanskim bogoslužnim jezikom. Cerkvena samostojnost bi bila opora državni samostojnosti. Cesar Mihael je za to nalogo določil Konstantina in Metoda. Genialni Konstantin je sestavil slovansko abecedo in pisavo (glagolico) ter začel prevajati evangelij in bogoslužne knjige v tedaj še enoten slovanski jezik. Najprej sta prevedla in uvedla bizantinsko bogoslužje, pozneje pa sta pripravila tudi slovansko rimsko bogoslužje. Na Moravsko sta s svojimi učenci prišla v prvi polovici leta 863. Brž sta ustanovila šolo, v kateri so se mladi možje pripravljali za cerkvene službe. Po dobrih treh letih, leta 867, sta iz Moravske odšla v Panonijo, kjer je vladal slovenski knez Kocelj (861–874). Ko sta se ustavila pri njem ob Blatnem jezeru, je Kocelj “močno vzljubil slovenske knjige”. Oprijel se je misli o slovanskem bogoslužju, zato je bratoma dal okoli petdeset učencev, da bi jih usposobila za cerkvene službe v Panoniji. Pri Koclju sta ostala kakšnega pol leta, potem pa sta z učenci nadaljevala pot proti Rimu. V večno mesto sta dospela decembra 867. Sprejel ju je novoizvoljeni papež Hadrijan II. S seboj sta imela relikvije papeža sv. Klemena, zato sta bila še slovesneje sprejeta. Papež je z veseljem potrdil slovanske bogoslužne knjige. Metod je skupaj z nekaj učenci prejel mašniško posvečenje. Konstantin je v Rimu zbolel in je želel umreti kot menih. Po redovniških obljubah dobil ime Ciril. 14. februarja 869 je umrl in bil pokopan v cerkvi sv. Klemena.
Metod je poleti 869 kot apostolski delegat odpotoval v Panonijo h Koclju. Ko je uredil državno pravne zadeve glede ustanovitve slovanske nadškofije, se je vrnil v Rim, kjer ga je papež posvetil za panonsko-moravskega nadškofa. V začetku leta 870 se je vrnil v Panonijo, poleti pa je odšel na Moravsko, ki ni bila več svobodna slovanska država. Slovanskemu bogoslužju sovražni nemški škofje so ga vrgli v ječo, iz katere ga je po dveh letih in pol rešil papež Janez VIII. (873). Nemški škofje so njegovo delo še naprej ovirali. Njegova stolna cerkev je bila pri Velehradu na Moravskem, kjer je umrl v velikem tednu 6. aprila 885. Pred smrtjo je za svojega naslednika določil zvestega slovanskega učenca Gorazda, ki pa je bil kmalu zatem skupaj z drugimi Metodovimi učenci izgnan iz dežele. Zavetje so dobili v Bolgariji in Makedoniji. Velik častilec svetih bratov je bil bl. škof Slomšek, ki je za pospeševanje edinosti s pravoslavnimi ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda. Leta 1961 si je ljubljanska nadškofija svoja glavna zavetnika izbrala sv. Cirila in Metoda. Njun praznik pri nas obhajamo 5. julija.

sv. KATARINA SIENSKA († 1380)

Sv. Katarina Sienska, globoka mistična duša, plodovita duhovna pisateljica, ki je odigrala pomembno vlogo tudi v javnem življenju, zlasti v prizadevanju za moralno prenovo v Cerkvi, se je rodila 25. marca 1347, predzadnja od petindvajsetih otrok v družini Benincasa v Sieni. Njen oče Jakob je bil barvarski mojster. Kmalu se je pokazalo, da je posebna božja izvoljenka. Že kot šestletna deklica je imela prvo videnje: prikazal se ji je Kristus v papeškem ornatu, obdajali so ga apostoli Peter, Pavel in Janez. Kristus je malo Katarino ljubeče blagoslovil. Po tem videnju je živela Katarina čisto drugače kot otroci njenih let: iskala je samoto, molila je in se postila. Ko je naredila zaobljubo večnega devištva, je naletela na odpor domačih, toda s svojo vztrajnostjo je pridobila očeta, ki ji je dovolil živeti po njeni volji. Okoli leta 1364 je bila sprejeta v dominikanski tretji red sester spokornic. Zaprla se je v svojo sobo v domači hiši, kjer se ji je večkrat prikazal Kristus; leta 1367 v spremstvu svoje Matere, in se z njo skrivnostno zaročil. Poslušala je Jezusovo naročilo, naj se ne zapira, temveč naj živi z ljudmi, da bo izpolnila vse, za kar jo je izbral. Najprej je z veliko vnemo pomagala v domači hiši, delila miloščino in stregla bolnikom. Ob njej se je zbrala skupina somišljenikov in sodelavcev. Nekaterim od njih je narekovala svoja spoznanja, ki so bila sad videnj, pisma, ki pričajo o njeni skrbi za Cerkev in družbo tistega časa, ki so jo mučile vojne in razne zablode. Branja se je naučila pri dvajsetih letih, pisanja pa šele pri tridesetih. Močno si je prizadevala, da bi se papež vrnil v Rim iz Avignona, kjer so bivali papeži kot ‘talci’ francoskih kraljev 70 let (1307–1377). Leta 1376 je potovala v Avignon, da bi od papeža dobila dovoljenje za ustanovitev ženskega samostana v Sieni. S tem obiskom Avignona je dosegla več, kot je pričakovala: prepričala je papeža Gregorja XI., da se vrne v Rim, kamor je dospel v začetku leta 1377. Ob vsem svojem razgibanem življenju je Katarina našla čas, da je svojim tajnikom narekovala številna pisma, svojo znamenito Knjigo Božjega nauka in molitve. Ohranjenih je 380 pisem, ki pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa. Dragocena so tudi zato, ker odpirajo pogled v tisto mučno obdobje Cerkve. Izčrpana od naporov svojega polnega življenja je Katarina komaj triintridesetletna umrla v Rimu 29. aprila 1380. Za svetnico jo je razglasil papež Pij II., njen rojak (Enej Silvo Piccolomini) leta 1461. Papež Pij XII. jo je leta 1939 postavil za zavetnico Italije, bl. Pavel VI. ji je leta 1970 podelil naslov cerkvene učiteljice, sv. Janez Pavel II. pa jo je 1. oktobra 1999 razglasil za sozavetnico Evrope skupaj s sv. Brigito Švedsko in sv. Edith Stein.

sv. BRIGITA ŠVEDSKA († 1373)

Brigita se je rodila v Finstadu pri Uppsali na Švedskem leta 1303, ko je bila Skandinavija še katoliška. Njeni starši so pripadali višjemu plemstvu. Pri desetih letih je imela Brigita prvo mistično videnje križanega Kristusa, ki se ji je vtisnilo v spomin za vse življenje. Hotela je postati redovnica, na očetovo prigovarjanje pa se je šestnajstletna poročila z dve leti starejšim plemičem. Od osmih otrok, ki jih je rodila, je po njeni svetniški poti šla hči Katarina (Karin). Ona je tudi uresničila materino zamisel prvega samostana novega reda v Vadsteni. Brigita je bila skrbna žena in mati. Pri vsakdanjih opravkih je našla čas za molitev in poglabljanje v Sveto pismo. Kot svetovalka na dvoru je bila vključena v politično dogajanje. Leta 1344 ji je umrl mož, ki se je po romanju v Kompostelo ustavil v cistercijanskem samostanu.
Za Brigito se je življenje spremenilo. Nadela si je sivo spokorno obleko. Začelo se je obdobje nebeških razodetij v zamaknjenjih, ki jih je potem zapisala sama ali jih je narekovala svojemu duhovnemu voditelju. Po njej je Bog opominjal in svaril papeža ter cerkvene in svetne dostojanstvenike. Leta 1346 je v zamaknjenju dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni na Švedskem. Prizadevala si je, da bi se papež iz Avignona vrnil v Rim in da bi bilo konec razprtij v tedanji Evropi. V svetem letu 1350 je odšla v Rim in je tam ostala vse do svoje smrti. Njena rimska hiša je bila odprta za romarje iz skandinavskih dežel. Nadaljevala je svoje delo in se ni ustavila pred nobeno oviro. Močno je zaupala v pomoč in varstvo Božje Matere. Častila jo je kot brez madeža spočeto, kot mater Odrešenika in Soodrešiteljico. Njene redovnice vsak dan pred molitvijo večernic pojejo v latinščini pesem Ave maris Stella (Zdrava, morska zvezda). Posebnost njihove redovne obleke je svojevrstna krona na glavi, na kateri so simboli Kristusovih peterih ran. Brigita je sestavila številne molitve, ki se navezujejo na Jezusove obljube, da bo ob smrtni uri duši molivca prišel naproti s svojo ljubljeno Materjo. Njena duhovna oporoka je: delo za edinost kristjanov in prizadevanje za temeljito notranjo prenovo v Cerkvi.
Njeno življenje se je izteklo 23. julija 1373 v njeni rimski hiši, ki je zdaj matična hiša reda Presvetega Odrešenika. Že leta 1391 je bila slovesno razglašena za svetnico. V odloku je poudarjeno, da je bila ta globoka mistična duša obdarjena z darom preroštva. Kot prerokinjo novih časov in kot neutrudno delavko za mir v Evropi v tistih tako viharnih časih jo je papež sv. Janez Pavel II. 1. oktobra 1999 razglasil za sozavetnico Evrope skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Edith Stein.

sv. EDITH STEIN († 1942) Sv. Terezija Benedikta od Križa

»Oznanilo o križu se je potopilo v srca mnogih mož in žena ter spremenilo njihovo življenje. Živ zgled za to izredno notranjo prenovitev je duhovni razvoj Edith Stein. Iz mlade žene, ki je iskala resnico, je po tihem delovanju Božje milosti postala svetnica in mučenka: sestra Terezija Benedikta od Križa. Danes ponavlja z nebes za nas besede, ki so oblikovale njeno življenje: “Jaz pa se bom hvalila samo s križem Jezusa Kristusa,”« je dejal papež sv. Janez Pavel II. med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu 11. oktobra 1998, ko je razglasil za svetnico Edith Stein – karmeličanko Terezijo Benedikto od Križa. Med blažene jo je prištel 1. maja 1987 v Kölnu, 1. oktobra 1999 pa jo je skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko razglasil za sozavetnico Evrope.
Rodila se je 12. oktobra 1891 v mestu Breslau v tedanji nemški Šleziji, današnjem poljskem Wroclawu, kot sedmi in zadnji otrok globoko verne judovske družine. Na njen rojstni dan verni Judje obhajajo pomemben praznik – veliki spravni dan. Bila je družinski ‘benjaminček’, ne le zato, ker je bila najmlajša, temveč tudi zaradi svoje izredne bistrosti. Ko je imela dve leti, je umrl oče Siegfried, uspešen trgovec z lesom. Skrb za družino je padla na ramena matere Avguste, ‘močne žene’, kakršno hvali Sveto pismo. Izjemno nadarjena Edith je po končani srednji šoli izbrala študij filozofije, najprej v rojstnem mestu, potem pa v Göttingenu, kjer je predaval Edmund Husserl, začetnik fenomenološke šole. Bila je njegova najboljša učenka. Ko je leta 1916 dosegla doktorat z najvišjimi ocenami, jo je Husserl prosil, naj postane njegova asistentka. Mlada filozofinja je imela pred seboj lepe načrte, ki pa jih je začel ‘mešati’ Bog s svojimi načrti zanjo. Žena filozofa Adolfa Reinacha, ki je padel v prvi svetovni vojni, jo je prosila, da uredi njegove spise. Ob tej verni vdovi, ki je izguba moža ni strla, je doživela prvo srečanje s križem. »Otipljivo sem prvič pred seboj videla Cerkev, rojeno iz Kristusovega odrešilnega trpljenja, v njegovi zmagi nad želom smrti.« Njeno srce se je odprlo Bogu, ko je poleti 1921 prebirala življenjepis sv. Terezije Ávilske. Začutila je: njeno žejo po resnici lahko poteši le Kristus. Začela seje pripravljati na krst, ki ga je prejela 1. januarja 1922. Izbrala si je ime Terezija po svetnici, ki ji je pomagala priti v občestvo Cerkve. Pri krstu je v svoji notranjosti slišala klic, da se popolnoma posveti Bogu. Kmalu zatem se je preselila v mesto Speyer, kjer so jo sprejele v svojo hišo redovnice dominikanke. Poučevala je na raznih šolah, a vedno bolj se je počutila “tujka v tem svetu”. Zaprosila je za sprejem v karmeličanski samostan v Kölnu. Na svoj 42. rojstni dan, 12. oktobra 1933, se je poslovila od svoje ljubljene matere in tri dni zatem, na god svoje krstne zavetnice sv. Terezije Ávilske, prestopila prag karmeličanskega samostana. Ob prejemu redovniške obleke si je izbrala ime Terezija Benedikta od Križa. Leta 1935 je izrekla svoje začasne, leta 1938 pa večne zaobljube.
Divjanje nacistov zoper Jude je postajalo vedno bolj silovito, zato so jo predstojnice konec leta 1938 poslale v karmel Echt na Nizozemskem, da bi bila na varnem. Leta 1940 so Nizozemsko zasedli Nemci in tam živeči Judje so se morali bati najhujšega. 2. avgusta 1942 so esesovci vdrli v samostan Echt. Odpeljali so sestri Edith in Roso Stein, ki sta 9. avgusta 1942 zgoreli kot žgalna daritev v krematoriju taborišča Auschwitz.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 07, str. 58.