Bled privablja svet

(ob svetovnem dnevu turizma) Avstrijski cesar Franc Jožef je pred 126 leti, 1. avgusta 1897, podpisal zakon, ki je zahteval, naj na Kranjskem za letovišča, zdravilišča in kopališča poslej skrbijo zdraviliške komisije. Ta datum naj bi pomenil ‘uradni’ začetek turizma na Bledu. Sicer pa so očetje blejskega turizma tako komisijo ustanovili že leta 1886. Zdraviliška komisija je skrbela za razvoj turizma v tem kraju, ki ga je Bog obdaril s tolikimi naravnimi lepotami, da ga je France Prešeren, prvak naših pesnikov, imenoval ‘podoba raja’. Bled s cerkvico na otoku je že zgodaj zaslovel kot romarski kraj. Turizem se je na Bledu začel hitreje razvijati sredi 19. stoletja. K mednarodnemu slovesu Bleda je veliko pripomogel Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Bled je privabljal vedno več obiskovalcev. Ne samo iz naše domovine in s stare celine, ampak z vsega sveta, ki je spričo sodobnih prometnih in drugih povezav postal majhen. Na naslednjih straneh v besedi in sliki predstavljamo zgodovino Bleda in njegovega turizma ter naravne in kulturne znamenitosti.

BLED SKOZI ČAS
Prvi sledovi človeka na Bledu so iz kamene dobe. V železni dobi, ko so v alpskih krajih začeli pridobivati železo, je bilo naseljencev več. Bled so gosteje naselili šele Slovani in sicer v dveh valovih: prvi sega v 7. stoletje, drugi pa se je zgodil med 9. in 10. stoletjem. Največ najdb – razni okrasni predmeti v grobovih – so iz druge naselitve in kažejo na zgodovinski razvoj Bleda do 10. stoletja.  Naši kraji so proti koncu 8. stoletja prišli najprej pod frankovsko (Karel Veliki), zatem pa pod nemško oblast. Nemški cesar sv. Henrik II. (973–1024) je leta 1004 briksenškemu škofu sv. Albuinu podaril Bled z ozemljem med obema Savama, leta 1011 pa še Blejski grad.  To je velika prelomnica v blejski zgodovini. Gospodarstvo so v imenu škofov upravljali najprej škofovi ministeriali, nato pa podložni vitezi. Sredi 14. stoletja so briksenški škofje opustili neposredno upravo blejske lastnine in jo dali v zakup dotedanjim upraviteljem. Ti so grobo ravnali s tlačani, zato so se kmetje leta 1515 pridružili boju ‘za staro pravdo’ v vseslovenskem puntu. Leta 1558 je blejski grad prevzel v zakup Herbert VII. Turjaški (Auersperg). Do sredine 18. stoletja  so bili zakupniki le plemiči, pozneje pa tudi meščani, ki pa so na gradu redko bivali. Leta 1803, po 800 letih briksenške oblasti, je Bled z ukazom dvorne komisije postal državna last. Pod Francozi je bil v letih 1803–1813 v sklopu Ilirskih provinc, nato pa spet prišel v roke avstrijskega cesarja. Ta je leta 1838 Bled vrnil briksenškim škofom, leta 1848 pa je tamkajšnje gospodarstvo z odpravo podložništva izgubilo značaj fevdalne gospodarske in družbene enote. V drugi polovici 19. stoletja se je Bled močno spremenil. Leta 1858 je blejsko posest kupil Viktor Ruard, lastnik jeseniške železarne. Obdržal je grad, jezero in gradbena zemljišča okoli njega, drugo pa je prodal Kranjski industrijski družbi. Svoj del je Ruard leta 1882 prodal dunajskemu veletrgovcu Adolfu Muhru. Leta 1919 sta grad in jezero prišla v slovenske roke: kupil ju je blejski hotelir Ivan Kenda. Leta 1937 ju je prevzela Zadružna gospodarska banka, zatem pa odkupila Dravska banovina. Med drugo svetovno vojno je bil na Bledu sedež vojaške in civilne uprave nemškega okupatorja. Leta 1960 je Bled pridobil status mesta.  Današnje mestno naselje je nastalo iz več manjših vasi, razporejenih okoli jezerske kotanje. Vasi Grad, Mlino, Rečica, Želeče in Zagorice so nastale že v zgodnjem srednjem veku. šele v zadnjih sto in nekaj let so se zaradi gospodarstva in turizma povezale, da je nastalo enotno naselje.

ZGODOVINA TURIZMA NA BLEDU
Med prve obiskovalce Bleda lahko štejemo romarje, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorske, Furlanije in Avstrije romali k Mariji na otoku. Poleg pobožnih opravil so občudovali tudi lepote kraja in s svojim pripovedovanjem o doživetjih privabljali vedno več romarjev.  Na Bled niso prihajali le preprosti ljudje, ampak tudi gospoda. Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) omenja tudi blejske termalne vrelce.  Grajski oskrbnik Weidmann jih je zaradi velikega navala ljudi, ki so iskali zdravja in je imel z njimi preveč dela, hotel zasuti. Kasnejši grajski oskrbnik Ignac Novak je v letih 1782–1787 večkrat predlagal, da bi Blejsko jezero izsušili, da bi pridobili rodovitno polje, ilovico z jezerskega dna pa bi porabili za izdelovanje opeke! Leta 1822 so termalne vrelce pokrili z leseno lopo. Bolj kot zaradi zdravilnih vrelcev, ki niso bili posebno topli, so na Bled prihajali obiskovalci, ki so občudovali idilično lepoto kraja in pokrajine.
Začetki pospešenega razvoja turizma na Bledu segajo v leto 1855, ko je švicarski hidropat (zdravilec z vodo) Arnold Rikli (1823–1906),  med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih pogojev in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel izvajati svojo metodo zdravljenja. Če je hotel privabiti goste, je potreboval kopališča, urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti. Na Bledu je deloval 52 let. Dal je postaviti leseno kopališče v švicarskem slogu in Zdravstveni zavod, kjer je imel svojo ‘ordinacijo’, kuhinjo, jedilnico in upravne prostore. Za nastanitev pacientov je pod kostanjevim parkom postavil ute, značilne za njegovo metodo zdravljenja.  Sestavni del Riklijevega zdravljenja so bile kopeli in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca (10 in 15,6 C); priporočal je tudi tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil tudi sprehode: izbral je več izletniških točk v okolici Bleda ter jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišča za balinanje in kegljanje. Vsi njegovi pacienti so se morali držati strogega dnevnega reda. Jutranjemu vstajanju med peto in šesto uro so sledili sprehodi in gibanje na svežem zraku, pri čemer so jemali skromen zajtrk s seboj. Hrana je bila vegetarijanska, glavni obrok je bil šele ob pol šestih popoldne. Njegovo ‘špartansko’ zdravljenje je pomagalo proti mnogim boleznim. Poleg Riklijevih pacientov je Bled privabljal vse več tistih, ki so hoteli preživeti počitnice v zdravem in predvsem lepem okolju. Po letu 1870, ko je z dograditvijo železniške proge Trbiž–Ljubljana kraj dobil svojo železniško postajo v Lescah, je število blejskih obiskovalcev stalno naraščalo. Leta 1903 je Bled na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju prejel zlato medaljo,  leta 1906 pa so ga uradno prišteli med pomembne turistične kraje cesarske Avstrije.
Med obema vojnama je Bled ostal najbolj svetovljansko letovišče v Jugoslaviji in poletna rezidenca Karadjordjevićev. V poletnih mesecih je postal središče političnega in diplomatskega življenja. Po drugi svetovni vojni so na Bledu nadaljevali s turistično tradicijo in prenovili večino gostinskih in turističnih objektov, ki so prešli v slovenske roke. Zaradi Titove rezidence v Vili Bled so Bled obiskali mnogi državniki,  politiki in kulturni delavci iz domovine in tujine. Vila Bled je preurejena v hotel najvišje kategorije in lahko sprejme tudi najzahtevnejše goste. Arnoldu Rikliju, zaslužnemu delavcu za turizem na Bledu, je Turistično društvo Bled v Zdraviliškem parku postavilo spomenik.  Njegove metode zdravljenja, povezane s sodobno terapijo, na Bledu nadaljujejo.

DEJAVNOST ZDRAVILIŠKE KOMISIJE
Zgodovino in dejavnost Zdraviliške komisije na Bledu je predstavil Božo Benedik leta 1987 v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino. Na Bledu so Zdraviliško komisijo, ki je odigrala pomembno vlogo v razvoju blejskega turizma, ustanovili leta 1886, enajst let pred zakonom o zdraviliških komisijah, ki ga je cesar Franc Jožef podpisal 1. avgusta 1897. Poslovanje Zdraviliške komisije Bled je potekalo na osnovi zdraviliškega reda, ki so ga sprejeli leta 1899 in ga kasneje dopolnjevali. Komisija je štela 12 članov, seje je vodil predsednik, zapisniki so bili po letu 1903 večinoma v slovenščini. Med člani komisije ne zasledimo Arnolda Riklija, čeprav je tisti čas za turizem na Bledu veliko pomenil. To dokazuje, da so domačini v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja o turizmu že veliko vedeli. Člani Zdraviliške komisije so si prizadevali za povečanje premoženja. Odkupili so zdraviliški dom s parkom in del jezerske obale. Zdraviliški dom je bil skupaj s parkom namenjen za zabavno življenje in je dajal glavni turistični utrip v kraju. Z odkupom jezerske obale so poskrbeli za sprehajalce. V prizadevanju za razvoj turizma so v sezoni izdajali Letoviški list, pripravili Vodnik po Bledu ter oglašali v tujih časopisih in revijah. Veliko pozornost je komisija posvečala lepemu izgledu Bleda. Za red v parkih so nastavili uniformirane čuvaje. Petrolejsko razsvetljavo so prižigali tudi, kadar je sijala luna. Leta 1905 so naročili načrt za elektrifikacijo Bleda in za telefon. Zdraviliška komisija je svojo dejavnost krila z lastnimi dohodki, katerih vir sta bili predvsem zdraviliška in godbena taksa. Komisija je vodila tudi letno statistično gibanje blejskih gostov:  leta 1896 je bilo 1.625 gostov, leta 1909 pa je v sezoni, ki je trajala od 1. maja do 30. septembra, na Bledu letovalo 6.163 gostov. Tisti čas je Bled razpolagal z 2.584 turističnimi posteljami v hotelih in pri zasebnikih. Za dobro počutje gostov so pripravljali številne prireditve; velika skrb je bila namenjena godbi.
Leta 1914 je bila Zdraviliška komisija razpuščena, njene naloge naj bi prevzel Zdraviliški odsek pri občinski upravi, ki pa je zaživel šele leta 1921. Leta 1925 so ponovno ustanovili Zdraviliško komisijo. Ena njenih glavnih nalog je bila skrb za ureditev kraja, veliko pozornost je posvečala tudi propagandi: izdajali so prospekte v petih jezikih,  plakate, oglašali v tujih časopisih, Rudolf Badjura je sestavil zelo kvaliteten vodnik Blejski izleti.  Leta 1927 je Zdraviliška komisija začela akcijo, da bi Bled dobil status zdravilišča in bi njeni gostje uživali velike popuste na železnici.
Po drugi svetovni vojni so se prave turistične sezone začele šele po letu 1955, ko je začelo delovati Turistično društvo Bled.  Pomemben mejnik za vse vrste prireditev na Bledu je bila nova Festivalna dvorana,  ki so jo slovesno odprli leta 1961 za velik šahovski turnir.  Kasneje so tam prirejali likovne ter druge raznovrstne razstave. Julija 1965 je bil na Bledu kongres Pen klubov, na katerem se je zbral svetovni vrh pisateljev in pesnikov. Leta 1971 je bil prvi koncert v cerkvi na otoku, orgelske in pevske koncerte prirejajo tudi v župnijski cerkvi. Leta 1953 se je porodila zamisel o kmečki ohceti, ki so jo izpeljali trikrat, od leta 1977 pa je redno na sporedu na vrhuncu turistične sezone.

“DEŽELA KRANJSKA NIMA LEPŠ'GA KRAJA”
Tako France Prešeren v svojem Krstu pri Savici strmi nad naravnimi lepotami Bleda in okolice in jih našteva: otok sredi jezera, v ozadju zasneženi vrhovi, v ospredju polja, nad katerimi s strme pečine kraljuje grad, ob strani pa griček za gričkom.
BLEJSKO JEZERO – Prešeren je svojo hvalnico Bledu zapel leta 1836.  Takrat je bil še neskaljen biser, romarski kraj. Turisti so začeli prihajati kakšnih dvajset let pozneje. Privabljala jih je pravljična lepota jezera z otokom na sredi ter s prastaro Marijino cerkvijo in visokim zvonikom na njem. Blejsko jezero je tektonsko-ledeniškega izvora in je nastalo pred nekako 13.000 leti. Sprva je bilo večje in globlje, zdaj je dolgo 2.120 m, široko pa 1.380 m, največja globina znaša 30 m, površina meri 1,45 km2, vsebuje 31 milijonov kubičnih metrov vode. Jezero je studenčno: vode se zbirajo počasi iz zaledja; voda v jezeru se obnovi enkrat na tri leta. Odtok iz jezera je rečica Jezernica na južnem robu jezerske kotanje. Povprečna temperatura vode v Blejskem jezeru znaša 12 stopinj, poleti se temperatura dvigne tudi do 24 stopinj, zato od junija do septembra privablja kopalce.  Že nad sto let, posebno po drugi svetovni vojni, zaradi naraščajočega turizma in rasti mesta Bled jezero doživlja ekološki propad: voda je motna, življenje rastlin in živali v jezeru je ogroženo. Blejsko jezero vabi k številnim aktivnostim. Pot okoli jezera je s svojimi 6 kilometri ravno prav dolga za rekreacijo – sprehod ali vožnjo s kolesom.  Zelo priljubljena dejavnost je veslanje, saj se Bled ponaša z dolgo tradicijo veslaškega športa in prirejanju mednarodnih veslaških tekmovanj.
Od jezera vodi pot do razglednih vzpetin – na Grajski grič in bližnje hribe, od koder je čudovit razgled. Straža (642 m) je manjši hrib nad jugozahodno obalo jezera, ki je zelo primeren za prijeten sprehod ter poletne in zimske aktivnosti (sankanje, smučanje). Velja za najlepše blejsko razgledišče.  Priljubljeni točki fotografov sta Mala (685 m) in Velika Osojnica (754 m), od koder se odpirajo najlepši razgledi na Blejsko jezero in okolico, Karavanke, Kamniške Alpe in Gorenjsko stran.  Na severni strani jezera se 139 metrov visoko dviga veličastni skalni osamelec in ponuja čudovit razgled daleč naokoli. Na njem že od srednjega veka stoji grad in po njem je ta skalni junak, ki se ogleduje v jezerski gladini, dobil ime.
Med pomembnejše turistične zanimivosti Slovenije spada slikovita soteska Vintgar v bližini Gorij, okoli 4 km severozahodno od Bleda.  Izdolbla jo je reka Radovna. V svoji naravni obliki je bila neprehodna, a so jo kmalu po ‘odkritju’ (1891) uredili. Blejski Vintgar naredi vtis na vsakega obiskovalca s svojimi globinami, navpičnimi stenami, z deročo reko Radovno s slapovi, tolmuni in brzicami. Soteska Vintgar je dolga 1,6 km. Čez sotesko je speljana učna pešpot, ki se zaključi s 13 metrov visokim rečnim slapom Šum.

KULTURNE ZNAMENITOSTI

MARIJINA CERKEV NA OTOKU – Cerkev Marijinega vnebovzetja na otoku je ‘zaščitni znak’ Bleda.  Verjetno je bilo prvo svetišče sezidano na začetku 11. stoletja, ko so Bled dobili v last briksenški škofje. Arheologi so na Blejskem otoku odkrili sledi prazgodovinske (11.–8. stol, pred Kr.) in slovanske poselitve (9.–10. stol.). Iz tega časa je bilo odkritih 124 grobov; približno iz istega časa so tudi temelji predromanske kapele. Po pisnih virih naj bi prvo cerkev na otoku, zidano v romanskem slogu, leta 1142 posvetil oglejski patriarh Peregrin. V 15. stoletju je bila cerkev prezidana v gotskem slogu, postavili so nov prezbiterij in prosto stoječi zvonik, visok 52 metrov, ter glavni oltar. Prenovljeno cerkev je leta 1465 posvetil prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg. Sedanji baročni videz je cerkev dobila sredi 17. stoletja; na otoku so postavili tudi kapelico Matere Božje ter znamenito stopnišče, ki ga sestavlja 99 stopnic. Cerkev na Blejskem otoku je priljubljen kraj porok – velja običaj, da mora ženin nesti nevesto v cerkev po vseh 99 stopnicah. Iz gotske cerkve je ohranjenih nekaj fresk iz Marijinega življenja, ki so nastale okoli leta 1470. Okras cerkve so trije stranski oltarji iz črnega marmorja, delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Četrti stranski oltar s konca 17. stol. je posvečen sv. Ani, oltarna slika je delo iz Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo je iz sredine 18. stoletja. Levo in desno od Marijinega kipa v sredini sta kipa sv. Henrika II. in njegove žene sv. Kunigunde, ki sta briksenškim škofom podarila Blejsko posest. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz druge polovice 19. stoletja. O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojo pesnitev Krst pri Savici vključil France Prešeren. Po tej legendi naj bi bilo na otoku svetišče slovanske boginje Žive, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hčerka Bogomila. Posebnost cerkve na Blejskem otoku je zvon želja iz leta 1534, povezan z legendo. Kdor z njim pozvoni, počasti Marijo in izpolni se mu želja, ki jo nosi v srcu.
BLEJSKI GRAD – Druga ‘ikona’ Bleda je grad,  katerega zgodba sega v leto 1004, ko je nemški cesar sv. Henrik II. podaril blejsko posest briksenškemu škofu sv. Albuinu. Takrat je na kraju današnjega gradu stal le romanski stolp, ki ga je varovalo obzidje. Prvi grad je bil zgrajen okoli leta 1011, vendar briksenški škofje niso v njem nikoli živeli, zato v njem ni razkošnih dvoran. V visokem srednjem veku so dogradili stolpe in izpopolnili obrambni sistem. Za grad je značilna dvojna struktura: utrjen osrednji del, namenjen bivanju fevdalnih gospodov, in zunanji del z obzidjem in s prostori za služinčad. Sedanjo podobo je dobil po letu 1511, ko ga je močno poškodoval potres. Od grajskih stavb je najbolj zanimiva gotska kapela na gornjem dvorišču,  posvečena briksenškima škofoma sv. Albuinu in sv. Ingenuinu. Nastala je v 16. stoletju, ob koncu 17. stoletja so ji dodali baročno podobo.  Ob oltarju sta upodobljena donatorja sv. Henrik II. in sv. Kunigunda. V letih 1951–1961 so pod vodstvom arhitekta Toneta Bitenca izvedli večjo obnovo gradu. Ob zgornjem dvorišču je muzej, v katerem je predstavljena zgodovina Bleda. Danes je Blejski grad urejen kot razstavni objekt. Na grajskem dvorišču se v toplih mesecih odvijajo številne kulturne prireditve, posebej privlačni so viteški dnevi. Z blejskega gradu se ponuja najlepši razgled na blejski otok in širšo okolico Gorenjske.
ŽUPNIJSKA CERKEV – Sedanja župnijska cerkev, posvečena sv. Martinu, je bila zgrajena leta 1905 v neogotskem slogu na kraju prejšnje gotske cerkve iz 15. stoletja.  Prva kapela pa naj bi bila postavljena že pred letom 1000. Za gradnjo nove cerkve so sprejeli načrte dunajskega arhitekta Friedricha Schmidta, ki pa jih je – predvsem glede notranje opreme – spremenil arhitekt Josip Vancaš, po čigar načrtih je bil zgrajen Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Večina plastik iz najboljšega kararskega marmorja je delo mojstra Ivana Vurnika iz Radovljice. Cerkev je 27. avgusta 1905 posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič. V letih 1932–1937 je notranjščino cerkve s freskami poslikal akademski slikar Slavko Pengov.  V turistični sezoni prirejajo v župnijski cerkvi orgelske in pevske koncerte. Pred cerkvijo stoji vrtno znamenje, ki ga je v letih pred drugo svetovno vojno zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik.  Ohranjeno obzidje spominja na čase turških vpadov v naše kraje.k

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 08, str. 58.