Janez Evangelist Krek

 OB STOLETNICI SMRTI

»Tisto uro, ko je presunil slovenski narod bolestni glas, da doktorja Kreka ni več, je zakrvavelo vsako srce, so se nam vsem orosile oči ... Kar je Krek z brezprimerno močjo snoval in stvaril dolga leta, je ustvaril ob svoji zadnji uri; česar niso gledale njegove žive oči, je gledal njegov odprti grob. Ko se je narod poslavljal od njega, dobrotnika, je bil neločena in neločljiva družba bratov in sester, ki so enega upanja in ene vere, ene misli in ene volje,« je zapisal Ivan Cankar, ko je pred sto leti, 8. oktobra 1917, prenehalo biti plemenito srce Janeza Evangelista Kreka, ki je bil vse življenje borec za pravice slovenskih kmetov in delavcev. »Ta črni praznik, ki nam je dal dovolj solza bridkosti in očiščenja, nam je obenem dodelil posebno dragocen dar: vrnil nam je spoznanje, ki nam je bilo v teh časih že skoraj izgubljeno, da more obroditi sočen sad le tisto delo, ki je bilo spočeto in izvršeno v čisti poštenosti ... Zato so vroče, naravnost iz srca privrele solze ob grobu moža, ki je dal svojemu narodu vse in edino, kar je imel: svoje življenje.«

SVOJE ŠIROKO SRCE JE PODEDOVAL PO MATERI
Bogata življenjska pot Janeza Evangelista Kreka se je pričela 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico,  kjer je bil njegov oče Valentin, doma iz Selc nad Škofjo Loko, učitelj. Po materi Mariji je Janez podedoval svoje široko srce in vse življenje mu je ostala vzor žive in dejavne vere. Od Sv. Gregorja je bil oče prestavljen v Komendo, kjer je umrl, star komaj 38 let. Mlada vdova se je morala s petimi otroki in s šestim pod srcem izseliti iz učiteljevega stanovanja in spomladi 1875 se je preselila na možev dom v Štoku v Selcih.  Tam je odprla trgovinico s špecerijskim blagom in trafiko in na ta način preskrbela svojo družino. Obenem pa je na široko odprla vrata in srce revnim in pomoči potrebnim. Hišo v Štoku je Krek vedno smatral za svoj pravi dom.  Tam je preživljal svojo mladost, vsake počitnice ter prosti čas vse do materine smrti. Umrla je 9. marca 1903 za možgansko kapjo. V vzhodnem zidu selškega pokopališča je vzidana črna marmornata plošča nepravilnih oblik z belim golobčkom in napisom: V MIRU! / MARIJA KREK / MCMIII.  Spomenik je svoji materi dal postaviti Janez po vzoru grobnih napisov v rimskih katakombah. Po materini smrti je lastnica hiše postala hči Cilka; od nje jo je odkupila selška posojilnica in nato na tem mestu zgradila ponosno stavbo Selškega doma.  Ko so 27. avgusta 1922 na stavbo odkrili spominsko ploščo, se je preimenoval v Krekov dom, ki stoji še danes. Napis na spominski plošči se glasi: Dr. Janez Evangelist Krek 1865–1917 Spomin na Te nikdar ne bo se zgubil. / Še pozni rod k hvaležnosti bo vabil. / Pri nas držimo, kar je kdo obljubil. / Naš dom nikoli te ne bo pozabil. Tako je zapisal Krek v svoji igri Turški križ in to v polni meri velja zanj.

DUHOVNIŠTVO JE SOCIALNI ZAKRAMENT
Osnovno šolo je Janez obiskoval že v Komendi,   nato v Kamniku in Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Prvo leto je stanoval privatno, potem pa je bil kot dober učenec sprejet v Alojzijevišče. Ob koncu četrte gimnazije (sedanje devetletke) je bil zaradi kajenja, kar je bilo strogo prepovedano, izključen iz zavoda. V višji gimnaziji se je preživljal sam z instrukcijami dijakov, ki so se težje učili. Sam ni bil med najboljšimi v razredu, pa ne zato, ker ne bi bil nadarjen, temveč zato, ker se je ukvarjal s študijem drugih predmetov, predvsem jezikov. Kasneje je kot državni poslanec v dunajskem parlamentu obvladal vse evropske jezike, s slovanskimi kolegi se je lahko pogovarjal v njihovih maternih jezikih. Poleg latinščine in grščine je znal tudi nekaj orientalskih (svetopisemskih) jezikov. V šoli mu je povzročala težave matematika in sploh redno delo, kar se je pokazalo pri šolskih nalogah: po vsebini so bile odlične, po obliki pa nemogoče. Po maturi leta 1884 je Krek vse presenetil z vstopom v ljubljansko bogoslovje.  Mnogi so mislili, da bo šel študirat slavistiko, ker je kot gimnazijec že pisal, ali da bo postal časnikar. Vsa štiri leta, kolikor je takrat trajal bogoslovni študij, je bil odličen študent in vzoren bogoslovec. Bil je zelo živahen, vedno pripravljen za šalo, pa tudi za resno delo. Ob koncu bogoslovnega študija je 22. julija 1888 doživel svoj ‘poročni dan’ kakor je imenoval dan mašniškega posvečenja. Novo mašo je pel naslednji dan na Brezjah. Na predlog semeniških predstojnikov ga je tedanji ljubljanski škof Jakob Missia poslal na Dunaj v Avguštinej, zavod, kjer so nadaljevali študije mladi duhovniki iz vseh delov cesarstva.  Krek se je odločil za študij Svetega pisma in ga leta 1892 zaključil z doktorsko disertacijo O značaju in duhu apostola Pavla. Med študijem na Dunaju se je dodobra seznanil s krščansko socialnim gibanjem, ki je po okrožnici papeža Leona XIII. Rerum novarum o delavskem vprašanju zajelo tudi avstrijske dežele. Po vrnitvi v Ljubljano je postal stolni vikar ter profesor filozofije in osnovnega bogoslovja v ljubljanskem semenišču. »Krek je znal mlade ljudi vžgati in navdušiti,« je v svojih spominih zapisal pisatelj  Finžgar, ki je bil njegov študent. »Kadar je le mogel, je v predavanje vpletel socialne misli in poudarjal prevažno nalogo, kako bi svet ozdravili gospodarskega in verskega liberalizma. Mnogi so mu očitali, da je socialist. Ni ugovarjal. Toda brez iskrenega krščanstva si socializma ni mogel zamisliti. Kristus, ki je hodil iz kraja v kraj in povsod dobrote delil, sam pa ni imel, kamor bi položil glavo, je bil Kreku vzor dela za ponižane in razžaljene.« Govoril je in s svojim nesebičnim delovanjem dokazal, da je zakrament mašniškega posvečenja poleg svetega zakona socialni zakrament: tak, ki človeka okrepi z močjo za služenje drugim, zlasti najbolj potrebnim.

KMETOM IN DELAVCEM NE DELIMO MILOSTI, AMPAK PRAVICO
Mladi doktor Janez Evangelist Krek se je leta 1892 vrnil z Dunaja z velikimi načrti za delovanje med kmeti in delavci, ki so se mu porodili v stikih z dunajskimi krščansko-socialnimi krogi. Potreba po takem delovanju je bila velika, saj se je zlasti podeželje v tistem času znašlo v gospodarski krizi. Tedaj so veliko večino slovenskega prebivalstva predstavljali kmetje, začelo pa se je že porajati delavstvo. Kmete so težili davki, domači in tuji oderuhi so jih pehali v dolgove, tako da so kmetije prihajale na boben. Krek je čutil, da je treba kmete rešiti teh vezi. Rešilna bilka je bilo zadružništvo s posojilnicami. Začel je ustanavljati hranilnice in posojilnice, v katerih so kmetje združevali denar in dobivali posojila z nizkimi obrestmi. Te posojilnice je povezal v Zvezo kranjskih hranilnic (1898) ter kasneje v Gospodarsko in Zadružno zvezo (1903). Takrat je v okviru Gospodarske zveze delovalo 157 zadrug z 39.000 člani, v naslednjih letih pa se je njihovo število močno povečalo. Zadružništvo je imel Krek za najbolj tipično krščansko gospodarsko ureditev, ker goji duha vzajemnosti in medsebojne pomoči, kar se ujema z osnovno evangeljsko zapovedjo medsebojne ljubezni. Značilnost Krekovih zadrug je bila, da je bil njihov prvi in edini namen korist kmečkega ljudstva.
Krek se je zavzemal tudi za delavce. Priskrbel jim je delavska društva, zadrugo za gradnjo stanovanj, društvo za delavke ljubljanske tobačne tovarne. Na njegovo pobudo je bilo leta 1894 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko društvo, ki so mu kmalu sledila podobna društva tudi v drugih slovenskih krajih. Pred prvo svetovno vojno je bilo takih društev 462, vanje pa je bilo včlanjenih več kot 40.000 delavcev. Krek se je z vsem srcem zavzemal za pravičnost v svetu dela, za primeren dopust, za prepoved dela za otroke in nočnega dela za ženske, za pravično razsojanje v sporih med delavci in delodajalci. Vseskozi se je ravnal po načelu: »Predstavljati si moramo, da ne delimo delavcem milosti, ampak pravico.«

OZNANJEVALEC EVANGELIJA PRAVIČNOSTI
Mati je Kreku vse življenje ostala vzor vere, ki deluje v ljubezni do najbolj potrebnih. Ta vera je bila pri njem navzoča v vsem njegovem delovanju. »Živel in delal je, kot bi gledal Nevidnega,« je o njem zapisal Anton Trstenjak. Kot pridigar, profesor bogoslovja in družbeno politični delavec je bil oznanjevalec Kristusovega nauka. Bil je tako odličen govornik, da je v cerkvi, pri predavanju ali na političnem shodu očaral ne le somišljenike – tudi njegovi nasprotniki so priznavali, da govori iz njega duh, ki se mu ne more nihče ustavljati. Imel je na tisoče govorov, ko je na raznih krajih doma in tudi drugod oznanjal načela krščanske pravičnosti. Bogoslovcem je predaval filozofijo in temelje krščanskega nauka. Poudarjal je tudi gospodarsko-socialno razsežnost krščanstva, ki uči, da moramo v duhu evangelija tudi zemeljske dobrine med seboj deliti in poskrbeti posebno za reveže. Svoje prepričljivo oznanjevalno delo je dopolnjeval s pisano besedo. V katoliškem dnevniku Slovenec ter v raznih gospodarskih, političnih in verskih listih je objavil nad tisoč člankov. Knjige Črne bukve kmečkega stanu (1895) o kmečkem  vprašanju, Socializem (1901) o razvoju socializma in o krščanskem socializmu  in knjiga o Slovencih v nemščini (1916) razgrinjajo njegove socialne in narodnostne nazore. Z njimi je oral ledino in uvedel v slovenščino sociološko izrazje. Vse njegovo pisanje je nastajalo kot odgovor na aktualna vprašanja in razodeva njegov praktični čut, predvsem pa njegovo dobro srce in optimizem.
Pri vseh svojih številnih nalogah je Krek ugodil prošnji Mohorjeve družbe, da kot odličen poznavalec Svetega pisma po prezgodnji smrti dr. Frančiška Lampeta (1900) nadaljuje in dokonča Zgodbe Svetega pisma, poljudno razlago svetopisemskih knjig, ki jih je po snopičih (128 strani) začela izdajati leta 1894. Do Lampetove smrti je izšlo 7 snopičev z razlago svetopisemskih knjig Stare zaveze.  Na podlagi Lampetovih zapiskov je Krek sestavil razlago za zadnje knjige Stare zaveze. Nadaljeval je z razlago knjig Svetega pisma nove zaveze, ki je v snopičih izhajala od leta 1901 do 1912. Za pisanje se je umaknil v samoto vasice Prtovč nad Železniki.  Svoje delo je mojstrsko dokončal.

POLITIČNO DELO V KRŠČANSKEM DUHU
Na zahtevo ljubljanskega škofa Jakoba Missia je Krek leta 1897 kandidiral za državnega poslanca. V svojem prvem nastopu v dunajskem parlamentu je odločno poudaril, da mora vse politično delo voditi krščanska ideja. Tudi kot politik je bil najprej duhovnik in kot prvi duhovnik v avstroogrski monarhiji je zastopal nujnost splošne volilne pravice vseh polnoletnih državljanov tako v državnem zboru na Dunaju kot v deželnem v Ljubljani. Njegovo prizadevanje je obrodilo uspeh leta 1907. Državni poslanec je ostal tri leta, a se mu je zdelo, da je bolj potreben doma, zato je leta 1901 sprejel deželnozborski mandat, ki ga je ohranil do prezgodnje smrti. Zavzemal se je predvsem za organizacijo kmečkega in delavskega prebivalstva. Hotel ga je povezati v eno stranko – Katoliško zvezo, kasneje Slovensko ljudsko stranko, in ga tako gospodarsko in politično osamosvojiti. Leta 1907 je ponovno sprejel kandidaturo za državnega poslanca in bil izvoljen po splošni volilni pravici. Ob Krekovem nastopu je bila pri nas večina prebivalstva kmečka, med izobraženci pa so bili pretežno duhovniki, ki so morali prevzeti tudi družbenopolitično delo. Prvi pogoj za uspešno delo je izobrazba in Krek je začel širiti narodni izobraževalni program za kmete in delavce. Znameniti so bili njegovi socialni tečaji za dijake pri Sv. Joštu nad Kranjem.  Med udeleženci teh tečajev je bil tudi Ivan Dolenec,  kasnejši urednik Krekovih Izbranih spisov,  ki so izšli pri Mohorjevi družbi v letih 1927–1933; v svojih spominih piše: »Krek ni nič predaval, ampak je razvijal svoje nazore po Sokratovi metodi s tem, da je vodil razgovor. Zato so pa izsledki študija trajno ostali v spominu. Skrbel je za temeljitost. Vsaka naslednja ura se je pričela z vprašanjem, ali ima kdo kaj dodati ali vprašati glede snovi, obravnavane v dosedanjih razgovorih. Prijeten je bil pouk, prijeten odmor.« Na teh in drugih tečajih je vzgojil izobražene sodelavce, ki so postali njegova desna roka.

JANEZ EVANGELIST KREK – VODITELJSKA OSEBNOST
Ob sedemdesetletnici Krekove smrti (13. septembra 1987) je bil pri Sv, Joštu velik shod, na katerem je priznani psiholog dr. Anton Trstenjak, dolgoletni profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, govoril o Krekovi osebnosti. »Če govorimo o njegovi osebnosti, moramo pribiti ravno to, da je bil pravi narodni voditelj in je imel vse lastnosti narodnega voditelja. Predvsem moram poudariti, da so videli v njem voditelja domala vsi Slovenci, ne glede na svetovnonazorske in politične razlike. To je odločilno. Kaj podobnega se zlepa ni posrečilo nobenemu Slovencu, zlasti pa je to težko pri duhovniku, ki so ga takrat liberalni krogi iz političnih in nazorskih komaj z zadržkom sprejemali, če ga niso odklanjali ... Voditeljska osebnost je privlačna osebnost. Ni potrebno, da je simpatične zunanjosti. Pač pa mora imeti nekaj sugestivne moči, ki priteguje ljudi za sabo. Pravimo, da mora biti ‘močna osebnost’. To je Krek vsekakor bil. “Moč je izhajala iz njega”, pravi evangelist o Jezusu. Ne mislim Kreka kar neposredno primerjati z Jezusom. Hočem samo poudariti, da je pač ta “moč, ki je izhajala iz njega”, skupna vsem voditeljem. Nekaj nevidne moči mora izhajati iz človeka, če hoče biti voditelj ali kažipot drugim. Odločilno pri tem pa je dejstvo, da si te ‘moči’ ne more nihče sam dati in narediti ... Krek je to moč in njeno privlačnost imel, jo izžareval na druge in so šli za njim. In v čem je ‘skrivnost’ te nevidne moči in njene privlačnosti? Rekel bi, da predvsem v dveh lastnostih: prvič mora biti izraz inteligentnosti in drugič dobrote ali nesebičnosti. Oboje je imel Krek. Nadpovprečno je bil nadarjen ... Razen tega je znano, da je živel izredno skromno in je vse sproti razdajal ... Če govorimo o lastnostih voditeljske osebnosti, moramo reči, da sodi sem tudi posebna ustvarjalna moč , ki se je v Kreku razodevala v ogromni reformatorski moči, ki mu je v zvezi z nezlomljivim optimizmom, porojenim iz zaupanja v Božjo dobroto, govorila, da se da na svetu vse zboljšati, vse popraviti, vse približati idealu pravičnosti in ljubezni ... Znan je njegov stavek, ki je šel med ljudstvo, tako rekoč ponarodel: “Začeti je treba, v tem je vsa skrivnost.” ... Njegov vzornik je bil apostol narodov, sveti Pavel, o katerem je na Dunaju napisal doktorsko disertacijo O značaju in duhu svetega Pavla; kar je zelo značilno in pomenljivo prav za podobo Krekove osebnosti same.«

PRETRESLJIVO VELIČASTNO SLOVO
Krek je bil res človek na razpolago vsem in vsakemu, karkoli je že kdo potreboval. Njegova človečnost ni poznala meja in njegovo vsestransko razdajanje je polagoma, a vztrajno načenjalo njegove moči. Svoje narodnopolitično delo je zaključil z odločilnim vplivom na oblikovanje Majniške izjave, s katero je klub poslancev narodov slovanskega Juga, ki so bili v sklopu Avstro-Ogrske, 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu zahteval samostojnost pod habsburško krono. Za to idejo je Krek ves gorel in je hotel osebno ‘vneti’ tudi druge. Pred potovanjem v Dalmacijo je šel na kratek počitek k prijatelju Ludviku Bajcu, župniku v Šentjanžu na Dolenjskem. Njegovo zdravje je bilo zaradi velikih naporov razrahljano. 8. oktobra 1917 ga je ponoči zadela kap, kakor mater in mnoge sorodnike po materini strani. Pokopali so ga pri Sv. Križu (na ljubljanskih Žalah). K pogrebu se je zbrala ogromna množica, ki je pokazala, kako ga je cenila in ljubila.
Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja, 1962) piše: O Krekovi smrti je napisanega dovolj po časopisih in raznih revijah. Povedal pa bi vendar rad svoje misli. Kako da je ta krepki mož tako zgodaj padel? Po telesu je bil prava grča. Koliko potov je prehodil po hribih. Dežnika ni poznal, tudi ure ni nikoli imel. Hodil je rad po neizhojenih poteh. Večkrat ga je zatekla nevihta in je prenočil v kakem seniku. Pri hrani je bil silno skromen. Mnogo let popoln abstinent. Vedno zdrav. Dobro se spominjam, ko mi je rekel v šali: »Trdno upam, da bom brez pomoči zdravnikov umrl.«
Kaj je bil svojemu narodu Krek, je dokazal pogreb. Koroščev (1940) je bil velikanski. Krekov pred njim pa je bil v splošni žalosti pretresljivo veličasten. K njegovi krsti se je zgrnil ves narod, nič vabljen in klican. Kakor valovje je vse privrelo k njegovi gomili. Revež, delavec, kmet, izobraženec, učenjak – vse, vse je bilo prežarjeno z notranjo bolečino, v kateri ni bilo ne laži ne hladne uradnosti – vse je bila nenarejena žalost. Vse je zajela in objela grenkost, ker so zasipali v grob – ljubezen. Ves narod je občutil, da je izgubil moža, ki je bil vsem vse, sebi nič, ki je bil vse življenje borec za trpeče brate, za ponižane in razžaljene. Bil je res ‘vsakdanji kruh’ narodu, bil je klicar in videc, ki je oznanjal, kaj bo porojeno iz setve, ki jo je sejal krivični mamon v brazde razbolelih duš vseh tlačenih in lačnih.
Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 10, str. 58.