500 let reformacije

Leta 2017 smo se spominjali 500-letnice reformacije, ki jo je začel Martin Luter. Uradni začetek tega spominjanja je bil 31. oktobra 2016, ko je papež Frančišek obiskal švedsko univerzitetno mesto Lund, kjer je bila pred sedemdesetimi leti ustanovljena Svetovna luteranska zveza, ki je odprta za dialog s Katoliško cerkvijo.  Papež je v svoji homiliji pri skupni ekumenski molitvi vse povabil, naj “z iskrenostjo in ljubeznijo pogledamo na svojo preteklost, priznamo svoje napake in prosimo odpuščanja”. Izrazil je hvaležnost za reformacijo, ker je vernikom približala Sveto pismo in poudarila važnost Božje milosti za zveličanje. Na koncu molitve sta papež Frančišek in škof Munib Youan, predsednik Svetovne luteranske zveze, podpisala Skupno izjavo.  Z njo “izražamo radostno hvaležnost Bogu za te trenutke skupne molitve, s katero začenjamo spominsko leto 500-letnice reformacije”. Na straneh te priloge na kratko opisujemo razmere v Zahodni Evropi v Lutrovem času, ki so spodbudile njegov nastop, predstavljamo njegovo osebnost in njegovo učenje, ki je povzročilo razdeljenost zahodne Cerkve.

NEZDRAVO OZRAČJE V KRISTUSOVI CERKVI
Za razumevanje osebnosti in vloge Martina Lutra je potrebno pogledati takratne verske in cerkvene razmere. Cerkev so vodili ‘renesančni’ papeži. Zloglasni Aleksander VI. (1493–1503) je bolj skrbel za koristi svojih otrok, kakor za vesoljno Cerkev. Julij II. (1503–1513) je bil velik ljubitelj umetnosti, začel je zidati sedanjo baziliko sv. Petra v Rimu, papež Leon X. (1513–1521),  ki je vodil Cerkev ob Lutrovem nastopu, je bil velik uživač. Humanist Erazem Rotterdamski (1465–1536)  je po obisku Rima zapisal: »Če je Cerkev pri glavi tako gnila, mora biti res Božje delo, da ni že razpadla.« On je sicer ostal katoličan, Luter in številni njegovi sodobniki pa so v takih papežih težko videli Petrove naslednike, namestnike Kristusa in pastirje njegove Cerkve. Tudi na nižjih hierarhičnih stopnjah so bile razmere slabe in vse je bilo potrebno temeljite prenove. Povezanost Cerkve s fevdalnim redom je povzročala, da so bili škofje bolj fevdalni gospodje kot verski pastirji. Fevdalno pojmovanje avtoritete in oblasti je povzročalo prepad med hierarhijo in božjim ljudstvom in zatemnilo evangeljsko zahtevo po služenju. Škofijske sedeže in druge višje cerkvene službe so zasedali običajno ljudje iz vrst plemstva. Nekateri so kopičili mnoge donosne službe in uživali dohodke, dušno pastirstvo med ljudmi pa so opravljali njihovi slabo plačani namestniki – duhovniki, katerih versko znanje je bilo pomanjkljivo, življenje pa pogosto vse prej kot vzorno. Razumljivo je, da zato tudi med ljudstvom ni bilo prave verske poučenosti in zaradi tega je prihajalo do izkrivljenja zunanjih izrazov vere in pozunanjenja verskega življenja. Razbohotilo se je pretirano češčenje svetnikov, razne procesije in romanja, pa tudi razna čudaška verska gibanja kot bičarji, štiftarji in tem podobni, ki so se hoteli bližati Bogu s pretiranimi spokornimi vajami. Veliko nepravilnosti je bilo pri podeljevanju odpustkov. Papež Leon X. je nadaljeval zidavo bazilike sv. Petra v Rimu. Da bi prišel do potrebnih sredstev, je dovolil oznanjevanje ‘popolnega odpustka’. (Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pripravljen pod določenimi pogoji ... Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe – KKC 1471.) V Lutrovi ožji domovini Turingiji je odpustke oznanjal dominikanski redovnik Johann Tetzel, ki je želel zbrati čimveč denarja in se ni dosti menil za spreobrnjenje grešnikov.  To je Lutra strašno motilo in v krajšem spisu je to odločno obsodil. To je bil prvi protestni korak.

V SMRTNI STSKI JE SKLENIL POSTATI MENIH
»Ocene velikih osebnosti, ki so s svojo dejavnostjo vplivale na potek zgodovine, so ponavadi sporne ... Taka osebnost je bil tudi Martin Luter. Katoliški zgodovinarji so ga v preteklosti slikali kot glavnega povzročitelja razkola v zahodni Cerkvi v zelo črnih barvah, protestanti pa so ga slavili kot očeta vere in prenovitelja krščanstva. V zadnjih desetletjih se je podoba Lutra na katoliški strani močno spremenila, pa tudi protestanti gledajo bolj kritično na to veliko osebnost 16. stoletja« (Franc Perko).
Rodil se je 10. novembra 1483 v Eislebnu  v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra; imel je še štiri brate in tri sestre. Kmalu po njegovem rojstvu so se preselili v Mansfeld,  kjer je Martin preživel svoja otroška leta. Vzgoja v družini je bila silno stroga, v strahu božjem. Najprej je obiskoval mestno šolo v Mansfeldu, zatem se je šolal v Eisenachu.  Leta 1501 je začel študirati filozofijo na univerzi v Erfurtu. Kot magister filozofije je leta 1505 začel predavati na univerzi, na očetovo željo se odločil za študij prava. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo smer njegovega življenja. Ko se je 2. julija 1505 od doma vračal v Erfurt, ga je zalotila nevihta in strela, ki je udarila poleg njega, ga je vrgla po tleh. V smrtni stiski je vzkliknil: »Pomagaj mi, sv. Ana, postati hočem menih!« Življenjepisci so prepričani, da ni šlo le za nenadno odločitev, ampak da je moral Luter o tem koraku razmišljati že prej, v stiski pa je ta sklep dozorel. Dva tedna zatem, 16. julija, je stopil v samostan avguštincev v Erfurtu.  Jeseni leta 1506 je napravil redovne zaobljube, 3. aprila 1507 je bil posvečen v duhovnika. Predstojniki so nadarjenega mladega meniha  določili za nadaljnji teološki študij. Vse meniške dolžnosti: korno molitev brevirja, tedensko spoved in evharistijo je izpolnjeval vestno. Med študijem teologije je lektor filozofije najprej v Erfurtu, nato pa v Wittenbergu,  kamor se je dokončno preselil. Po doktoratu je postal profesor Svetega pisma na wittenberški teološki fakulteti. Zelo si je prizadeval za globoko duhovno življenje, toda spoznaval je, da z lastno močjo ne more biti dober, da ostaja grešnik. Ko je v letih 1513–1518 študentom razlagal psalme in Pavlova pisma, je dozorevala njegova teološka misel. Razvil je svoj značilni nauk o opravičenju. Človeška narava je zaradi izvirnega greha tako pokvarjena, da človekova dobra dela ne morejo biti zaslužna za zveličanje. Človeka lahko pred Bogom opraviči le zaupna vera v Kristusovo zasluženje in njegovo milost. A tudi milost grehe le nekako pokrije, človek pa ostane grešnik. Vsak človek pa lahko stopi v neposreden stik z Bogom, zato je vsako posredništvo nepotrebno – nepotrebno je duhovništvo in cerkveno učiteljstvo. Samo Sveto pismo mora biti vir in kriterij naše vere. Tako je Luter prišel do treh samo, ki so temeljna načela luteranstva: samo Sveto pismo, ne cerkveno učiteljstvo vodi človeka k veri; samo vera in samo milost ga more opravičiti pred Bogom. Nekateri poznavalci Lutrovega miselnega razvoja menijo, da je bilo za Lutra temeljno vprašanje, kako priti do popolne ljubezni do Boga, ki človeka opravičuje pred Bogom. Mnenje, da se popolna ljubezen kaže v dobrih delih, je zavračal, iz lastnega izkustva je spoznal, da popolne ljubezni ni zmožen, zato je za osnovo opravičenja postavil zaupno vero v zasluženje križanega Jezusa. Zapisal je: »Na mesto ljubezni, postavimo vero.«

CERKEV JE HOTEL PRENOVITI, NE RAZDELITI
Povod za Lutrov javni nastop je bilo, kot že rečeno, Tetzelovo prodajanje odpustkov, pri katerem je bilo več nepravilnosti. Luter je proti temu nastopil s teološkega stališča. 31. oktobra 1517, dan pred praznikom vseh svetnikov, je poslal brandenburškemu nadškofu Albrechtu  in nekaterim drugim škofom ter univerzam svojih 95 tez, v katerih je zastopal svoj nauk o opravičenju le po veri in milosti ter zagovarjal najvišjo avtoriteto Svetega pisma (trditev, da je svojih 95 tez nabil tudi na vrata grajske cerkve v Wittenbergu,  nima zgodovinske podlage). Luter s tem nastopom ni hotel pretrgati s Cerkvijo. V posebnem pismu, namenjenem papežu Leonu X. je zagovarjal svoje teze, da pa je pripravljen podvreči se papeževi sodbi. Nadškof Albrecht je Lutrove teze poslal v Rim in kmalu so ga klicali na zagovor, vendar ni šel. Razglasili so ga javnega heretika, ker se upira papežu. Luter se je začel obračati proti papežu kot Antikristu. Njegova polemika z nasprotniki je bila vedno bolj žolčna.  Leta 1520 je Luter napisal svoja glavna dela, v katerih je razložil svoj nauk, da samo zaupna vera s strani človeka in milost s strani Boga človeka opraviči in mu omogoča zveličanje; Sveto pismo pa je postavil kot edino avtoriteto v Cerkvi. Papež je z bulo Exurge Dominus  junija 1520 obsodil 41 Lutrovih tez; Luter je 10. decembra bulo javno vrgel v ogenj. Nova papeška bula z dne 3. januarja 1521 je Lutra kot heretika izobčila iz Cerkve in tako je prišlo do popolnega preloma z Rimom. Luter je začel uvajati novo bogoslužje v nemškem jeziku, postavil je temelje nove notranje cerkvene ureditve, lotil se je tudi novega nemškega prevoda Svetega pisma. Ljudem so bile všeč novosti, ki jih je nova vera prinašala: raba keliha (obhajilo pod obema podobama), Sveto pismo in cerkvene pesmi v nemškem jeziku, duhovništvo vseh. Posledica novega nauka je bilo skoraj popolno uničenje vseh redovnih skupnosti v Nemčiji. Martin Luter se je 13. junija 1525 poročil z bivšo redovnico Katarino von Bora.  Skrbel je za svojo družino (6 otrok), vendar je ostal voditelj novega verskega gibanja. Sestavil je katekizem  in se trudil za izpopolnjevanje bogoslužja in cerkvene ureditve. Ko so se v letih 1524–1525 kmetje uprli zemljiškim gospodom, je bil Luter sprva na njihovi strani, nenadoma pa je svoje zadržanje spremenil. Upor je bil v krvi zadušen, kar je imelo posledice tudi za luteransko reformo. Ker se je oddaljil od ljudstva, ni več mogel upati na njegovo podporo. Poslej bodo glavno vlogo pri širjenju luteranstva imeli knezi in zemljiški gospodje. Mnogi knezi so računali na bogate materialne prednosti, ki jih bodo dosegli, če zaplenijo cerkveno premoženje, če odpravijo oblast škofov in zaprejo samostane. Ti so se zagrizeno bojevali za priznanje protestantizma na državni ravni. Cesarju Karlu V. je bilo veliko do tega, da bi ohranil enotnost krščanskega sveta. Na državnem zboru v Augsburgu leta 1530 je prišlo do pogovorov o verski pomiritvi. Namesto Lutra, ki kot obsojeni heretik ni smel sodelovati, je Filip Melanchton  predložil pregled protestantskega nauka, ki je znan kot augsburška veroizpoved. Do pomiritve ni prišlo, ker katoliška stran ni hotela popustiti v treh stvareh: obhajilo pod obema podobama, odprava celibata, maša v nemškem jeziku. Danes katoličani priznavajo, da se augsburška veroizpoved v bistvu strinja s katoliškim naukom. Versko premirje so sklenili na državnem zboru v Augsburgu leta 1555,  na katerem je bilo sprejeto načelo Cuius regio, eius religio – vsak deželni knez ima pravico določati vero podložnikov. Tako je bila protestantska vera priznana in enakopravna katoliški.
Martin Luter je ves čas opravljal profesorsko službo v Wittenbergu  in skrbel za družino. Zadnja leta je pisal ostre polemične spise proti raznim nasprotnikom. Nastopal je tudi proti Judom. Proti koncu življenja so ga mučile razne bolezni. Umrl je 18. februarja 1546 v Eislebnu, svojem rojstnem kraju. Pokopali so ga v grajski cerkvi v Wittenbergu, kjer je njegov grob še danes.
»Ob 500. obletnici rojstva Martina Lutra leta 1983 so odkrito pohvalili bistvena prizadevanja reformatorja,« je v knjigi Luter za katoličane (Novi svet, Ljubljana 2017) zapisal kardinal Kurt Koch. »Na pozitivno presojo Lutra kot ‘skupnega učitelja’ in ‘pričevalca evangelija’ so se navezali tudi papeži, najjasneje zagotovo papež Benedikt XVI., ko je leta 2011 obiskal avguštinski samostan v Erfurtu,  kjer je Luter študiral teologijo in bil posvečen v duhovnika. Benedikt XVI. je najprej poudaril Lutrovo strastno iskanje Boga, ki je bilo gonilo njegovega življenja in dela: “Vprašanje o Bogu, ki je bilo njegova globoka strast in ga je spremljalo vse življenje, mu ni dalo miru.” Na podlagi tega je Benedikt XVI. sklenil, da mora ekumenska služba kot Lutrova naslednica v današnjem času, v družbi, ki je pretežno sekularizirana, pričevati navzočnost živega Boga. Benedikt XVI. je poleg tega poudaril še, da Luter ni veroval v katerega koli Boga, temveč v tistega, ki nam je svoj obraz razkril v človeku, v Jezusu iz Nazareta, zato je svoje strastno iskanje Boga konkretiziral in poglabljal v kristocentrizmu svoje duhovnosti in teologije.«

PROTESTANTSKA TEOLOGIJA IN BOGOSLUŽJE
Protestantsko teologijo in bogoslužje je na kratko predstavil Stanko Janežič, dober poznavalec protestantizma in vnet delavec za edinost kristjanov, v Ekumenskem leksikonu (Mohorjeva družba, Celje 1986). Povzemam njegov zapis. V ospredju protestantske teologije, ki ji je temeljne smernice začrtal Martin Luter, doslej največji protestantski teolog, je nauk o odrešenju, opravičenju, ki ga prinaša Jezus Kristus po svojem križu. Teologija križa je zelo poudarjena: Človek mora biti iskreno ponižen in pripravljen, da skupaj s Kristusom križ na svoje rame. Za opravičenje je potrebna zaupna vera, ki jo utrjuje Božja beseda in zakrament – krst in Gospodova večerja  (poleg teh dveh je Luter obdržal še spoved, a ne kot zakrament odpuščanja grehov). Izvir prave teologije je za Lutra Sveto pismo,  kar za njim poudarjajo vsi protestantski teologi. Poslušnost Božji besedi je posebej naglašal Janez Kalvin (1509–1564),  ki je kot reformator deloval v Švici (Ženeva). Naslonil se je na Lutrovo teologijo, ki je izrazito kristocentrična (v središču je Kristus), Kalvinova pa je teocentrična: v središču je Bog, strogi sodnik, ki se ga je treba bati. Kalvin je tudi učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje, kar seveda nasprotuje Božjemu odrešitvenemu načrtu, po katerem so vsi ljudje poklicani k odrešenju in Bog daje vsem ljudem dovolj milosti, da morejo doseči zveličanje. Tudi Ulrik Zwingli (1484–1531),  ki je svojo pot reformacije razvijal v Švici (Zürich), je v svojem nauku zahteval, naj bo vse življenje vernikov urejeno na podlagi Svetega pisma. Od Lutra in Kalvina ga je poleg marsičesa ločilo tudi njegovo gledanje na evharistijo: Luter je zagovarjal realno Kristusovo navzočnost, Kalvin duhovno, Zwingli pa simbolično navzočnost. Bog protestantske teologije je Bog razodetja: eden in troedini Bog. Cerkev je zanjo tam, kjer se oznanja Božja beseda in se delijo zakramenti v skladu z evangelijem. Cerkev je bolj kot ustanova dogodek vseh, ki jih druži vera v Kristusa. Vsi, ki so po krstu vraščeni v Kristusa, so v bistvu enaki.
Protestantsko bogoslužje je naslonjeno predvsem na Božjo besedo – Sveto pismo. Glavna dela bogoslužja sta branje Svetega pisma in pridiga,  občasno tudi obhajanje svete večerje. Običajno je sestavljeno iz teh delov: klicanje Boga, češčenje, priznanje grehov, odveza, izpoved vere, molitvena prošnja, zbiranje darov, očenaš, petje psalmov ter drugih spevov in pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju zelo pomembno.  V središču je seveda branje Svetega pisma in pridiga, sklene se z blagoslovom. Sama sveta večerja obsega hvalospev, spomin ustanovitve, evharistično molitev, klicanje Svetega Duha, posvetitev kruha in vina, obhajilo pod obema podobama. Določeni obredi spremljajo tudi krst, konfirmacijo (podobna katoliški birmi), podelitev duhovniške službe, poroko. Razne protestantske Cerkve imajo precej različne obrede, prav tako jih svobodno urejajo krajevna občestva.

REFORMACIJA NA SLOVENSKEM
Protestantizem je kmalu prišel tudi k nam. Najprej so se luteranstva oprijeli meščanski sloji, ki so bili pod nemškim vplivom. V Ljubljani so se pristaši nove vere zbirali že leta 1525 ob Matiju Klombnerju, tajniku deželnih stanov; prav deželni stanovi so se skoraj v celoti oklenili protestantizma. Širok razmah pa je temu gibanju pri nas dal šele Primož Trubar  s sodelavci. Trubar se je zanj ogrel že med svojim študijem. Kot duhovnik (1530) je pridigal v luteranskem duhu. Po prisilnem umiku v Nemčijo (1548) je pod vplivom Lutra in augsburške veroizpovedi začrtal samostojno pot reformaciji na Slovenskem. Iz verskih nagibov in po Lutrovem zgledu je svojim rojakom že leta 1550 podaril prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecedarij.  Pozneje je dal natisniti še celo vrsto svojih knjig, prevode knjig Svetega pisma in postal je začetnik slovenske književnosti. Protestantizem so pri nas utrjevali Trubarjevi učenci in sodelavci, predvsem Adam Bohorič (ok. 1520–1598),  sestavljavec prve slovenske slovnice Arctiae horulae (Zimske urice), Sebastijan Krelj (1538–1567)  s knjigama Otročja biblija in Postila slovenska. Največje delo pa je opravil Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) s prevodom celotnega Svetega pisma (1584),  ki predstavlja temelj slovenskega knjižnega jezika in vzor za kasnejše prevode Svetega pisma. Protestantizem je med Slovence zanesel zanimanje za Sveto pismo in postavil temelje slovenski književnosti.
Protestantizem je na Slovenskem iz raznih vzrokov (protireformacija) kmalu zamrl. Strnjeno se je do danes ohranil le v Prekmurju, kjer se je slovensko luteranstvo utrdilo posebno v 17. stoletju. Novih moči mu je vlil Štefan Küzmič s svojim prevodom Svetega pisma Nove zaveze v prekmurščino (1771). Svobodo delovanja je prekmurskim protestantom ponovno prinesel tolerančni edikt avstroogrskega cesarja Jožefa II. let 1781. Začeli so ustanavljati cerkvene občine in zidati svoje cerkve. Najstarejše so cerkvene občine v Puconcih,   Križevcih, na Hotizi (1783), v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1850,   v Mariboru 1862, v Murski Soboti 1890.   Vseh cerkvenih občin je 13. Luteranska ali evangeličanska Cerkev v Prekmurju je postala povsem samostojna šele leta 1950, ko je bila uzakonjena prva cerkvena ustava. Po drugi in statutu iz leta 1977 je njeno uradno ime Evangeličanska Cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji. Pri vodstvu Cerkve sodelujejo predsedstvo (senior in inšpektor – laik), zbor duhovnikov, prezbiterij Cerkve (predsedstva posameznih cerkvenih občin) ter občni zbor, najvišje cerkveno telo (prezbiterij in delegati cerkvenih občin).

nekaj misli Martina Lutra:

• Da imaš Boga, ne pomeni nič drugega, kot da mu iz vsega srca zaupaš in verjameš ...
• Proti nebesom ne smeš gledati drugače, kot bi gledal, če bi tam sedel tvoj oče.
• Vera je pogled, nenehno usmerjen v Kristusa.
• V križanem Kristusu sta resnična teologija in spoznanje Boga. Le KRIŽ je naša teologija.
• Kakor čevljar izdela čevelj in krojač sešije krilo, tako naj kristjan moli. Kristjanova obrt je molitev.
• Danes me čaka veliko dela, zato moram danes veliko moliti.
• Marija ne želi, da prideš k njej, temveč po njej k Bogu.
• Ko bi vsak služil svojemu bližnjemu, bi bil svet eno samo bogoslužje.
• Božja beseda je svetinja nad vsemi svetinjami, je edino, kar kristjani vemo in imamo.
• Sveto pismo osvobaja vest in prepoveduje, da bi jo utesnjevali s človeškimi nauki.
• Priprava na smrt je zavedanje, da so smrt in greh, pekel in satan premagani in uničeni v križanem Kristusu.

S. Čuk. 500 let reformacije: Priloga, v: Ognjišče 11 (2017),56.