Frederic Chopin

živi že 200 let

"Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev", piše David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1973). "Vsa ta področja glasbe so že uspešno negovali, preden so ti mojstri živeli in delali, vendar je bila njihova osebna moč tolikšna, da so tla pod njihovimi rokami postala rodovitna kot nikoli prej in obrodila nove in bogatejše sadove. Čeprav je bilo že pred Chopinovim časom veliko klavirske glasbe, po pravici lahko rečemo, da se je z njim rodila sodobna klavirska glasba." Zgodovinarji glasbe so si edini, da je bil Chopin eden največjih skladateljev za klavir, kar jih je kdaj bilo. Pravijo pa tudi to, da noben drug skladatelj ni ostal tako dolgo in trajno priljubljen pri toliko ljudeh in njegove skladbe se še vedno pojavljajo na skoraj vsakem klavirju na svetu. Mirno lahko rečemo, da med ljubitelji glasbe ta veliki mojster klavirja živi že dvesto let. Toliko časa je namreč minilo od njegovega rojstva.

Francoski oče in poljska mati

Nicholas Chopin, oče Frédérika, "klavirskega pesnika", je bil sin premožne kmečke družine iz okolice francoskega mesta Nancy, kjer se je rodil leta 1771. Leta 1787, ko mu je bilo šestnajst let, je odšel na Poljsko. Leta 1802 ga najdemo v kraju Želazowa Wola nedaleč od Varšave, kjer je bil učitelj sina kneginje Ludovike Skarbek. Tam je spoznal Justino Krzyzanowsko, ki je bila dvorna dama in daljna sorodnica kneginje. Poročila sta se leta 1806. Frédérik, njun drugi otrok, se je tam rodil 1. marca 1810 (na spomeniku v njegovem rojstnem kraju je kot rojstni datum zapisan 22. februar). Nekaj mesecev po njegovem rojstvu se je družina preselila v Varšavo, kjer je oče Nicholas, ki se je preimenoval v poljskega Mikolaja, dobil službo učitelja francoščine na liceju. Družina se je pomnožila še za dva člana. Gibali so se v aristokratskem okolju, gojili pa so tudi stike s preprostimi ljudmi s podeželja. V družini so gojili tudi glasbo: oče Nicholas/Mikolaj je igral na flavto in violino, mati Justina ga je spremljala na klavirju. To je prešlo na sina Frédérika, ki je zgodaj pokazal svojo glasbeno nadarjenost. To je opazil njegov prvi glasbeni učitelj Wojciech Ziwny. Osemletni Frédérik je s svojim nastopom osupnil poslušalce z igranjem na klavir brez not, iz lastnega navdiha. V tem času je napisal svojo prvo skladbo - polonezo, ki jo je posvetil kneginji Skarbek. Javno je prvič nastopil 21. februarja 1818 na dobrodelnem koncertu in dosegel tak uspeh, da so mu bila potem odprta vrata salonov varšavske aristokracije.

"Revolucionarna" etuda - izpoved domovinske ljubezni

Leta 1823 je Frédérik Chopin vstopil v licej, obenem pa je nadaljeval s svojim glasbenim ustvarjanjem klavirskih skladb, za katere je črpal navdih iz poljske narodne glasbe. Ko je leta 1826 končal svoje šolanje v liceju, je z očetovim dovoljenjem sklenil, da ne bo nadaljeval študija na univerzi, temveč se bo popolnoma posvetil glasbi. Vpisal se je na višjo glasbeno šolo v Varšavi, ki jo je nadvse uspešno končal leta 1829. Ravnatelj je v zaključnem spričevalu zapisal, da je mladi Chopin "izreden talent in glasbeni genij".

Leta 1828 je prvič potoval v tujino. Obiskal je Berlin, kjer je slišal Webrovega Čarostrelca in Händlova dela. Od tam se je odpravil na Dunaj, kjer je z velikim uspehom izvedel več koncertov; med drugimi skladbami je izvajal svoje Variacije op. 2, ki jih je napisal leto poprej. Močno ga prizadela smrt ljubljene sestrice Emilije, ki je pri štirinajstih letih umrla za jetiko. Spomladi leta 1829 je poslušal koncert slavnega italijanskega violinskega virtuoza Nicola Paganinija. Ko se je z njegovo očarljivo glasbo v glavi vrnil domov, je skoraj v enem mahu napisal Spomin na Paganinija (Souvenir de Paganini). Kmalu zatem se je vrnil na Dunaj. Novembra 1830 je na Poljskem izbruhnil upor, ker so Rusi, s katero je bila Poljska personalno povezana, surovo kršili ustavo. Jeseni 1831 so Rusi vstajo krvavo zatrli. Ko so zasedli Varšavo, je bil Chopin v Stuttgartu. Ko je zvedel to tragično vest, je napisal svojo znamenito Dvanajsto etudo, ki nosi naslov Revolucionarna. V tej strastni skladbi je Chopin izpovedal svojo žalost, tesnobo, obup nad usodo svojih sorodnikov in ljubljenega očeta ter svojo gorečo domovinsko ljubezen. Ta skladba je odtlej neločljivo povezana s poljsko zgodovino, piše David Ewen. Ko so leta 1939 nacistične sile oblegale Varšavo, so si po varšavskem radiu učinkovito pomagali z Revolucionarno etudo za ohranitev morale varšavskih meščanov; in to je bila zadnja skladba, ki jo je oddajal radio, preden so Nemci zasedli postajo.

Ljubljenec pariških salonov

Potem ko so Rusi jeseni 1831 zadušili upor Poljakov, je odšlo v begunstvo okoli 9000 poljskih rodoljubov, večinoma v Francijo. Tem se je pridružil tudi Frédérik Chopin. "Živ in zdrav sem prišel v Pariz," je pisal prijatelju Alfonzu Kumelskemu v Berlin. "Zadovoljen sem z okoljem, ki sem ga tukaj našel. Tukaj so najboljši glasbeniki in najboljše operne hiše na svetu. Spoznal sem Rossinija, Cherubinija, Paera, Liszta, Meyerbeera, Berlioza. Ostal bom tukaj dlje, kot sem načrtoval." Povezal se je s poljskimi izgnanci. S svojo glasbo je kmalu osvojil Pariz, zlasti pariške salone. Nerad pa je nastopal pred občinstvom, ker ga je pred vsakim prihodom na oder mučil strah. Ves čas svojega bivanja v Parizu je odigral samo štirinajst koncertov. Ob prvem, ki ga je imel 26. februarja 1832 v dvorani Pleyel, je skladatelj Franz Liszt zapisal: "Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev." Celo naduti berlinski skladatelj Friedrich Kalkbrenner, ki je bil tedaj v Parizu najbolj priljubljen glasbenik, je ob tem Chopinovem nastopu priznal njegove izredne darove. Dobre poznavalce glasbe je privlačil skrivnosten čar, poezija in izvirnost, popolna sproščenost in bleščeč način njegovega igranja. Ko ga je slišal igrati skladatelj Robert Schumann, je zapisal: "Klobuk dol, gospodje - genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu!" Prijateljske zveze s priznanimi skladatelji so mu omogočile, da je dobil dobro plačano poučevanje. Chopin sam se je imel bolj za skladatelja kot za pianista. V sodelovanju s prijateljem Fontano se je kar dobro znašel med glasbenimi založniki in svoja nova dela je prodajal več založnikom po raznih državah, kar je prinašalo dvojno korist: njegove skladbe so postale znane po mnogih evropskih deželah, in to je skladatelju prineslo več dohodkov.

Predal z napisom "moja bolečina"

Chopinovo življenje in njegovo glasbeno ustvarjanje zaznamuje več ljubezni, ki pa so bile bolj platonske, poduhovljene. Kot študent na varšavskem konservatoriju se je zagledal v sošolko Konstantino Gladowsko. Ta ljubezen je navdihnila drugi stavek njegovega drugega klavirskega koncerta. V svojih prvih pariških letih se je Chopin zaljubil v grofico Delphino Potocko. Otožni in telesno šibki glasbenik je v njej našel vse, kar je iskal: lepoto, razum, vdanost in razumevanje, a sta se kmalu razšla. Chopin ji je posvetil Koncert za klavir in orkester v f-molu. "Ko sem bil v mislih pri njej, sem pisal Adagio za svoj koncert."

Ko se je poleti 1835 vračal s kratkega obiska v Karlovih Varih, kjer se je zadnjikrat srečal s svojimi starši, se je v Dresdenu ustavil v družini Feliksa Wodzinskega, nekdanjega gojenca pri Chopinovih v Varšavi, in zagledal se je v šestnajstletno hčerko Marijo. Dogovorili so se, da bodo avgust naslednje leto preživeli skupaj v Karlovih Varih. Pred slovesom, 9. septembra 1836, je zaprosil za roko mladenke. Mati mu je dala nekaj upanja, toda zelo zadržano zaradi Chopinovega slabega zdravstvenega stanja. "Bomo videli, če..." Poleti 1837 se je želel srečati s svojo mlado "zaročenko", toda julija je dobil pismo njene matere, ki mu je dala jasno vedeti, naj ne sanja več o poroki z Marijo. Od te ljubezni je ostal le zavitek trdno zvezanih pisem, ki jih je Chopin spravil v predal z napisom "moja bieda" (moja bolečina) in so ga našli po njegovi smrti.

"Kako malo privlačna oseba je ta Sand!"

Leta 1837, ko so bili njegovi ljubezenski načrti povezani še z Marijo Wodzinsko, je nekega večera v stanovanju, kjer je bival prijatelj skladatelj Franz Liszt s svojo ljubico Marie d'Agoult, prvič srečal Aurore Dupin, pisateljico, znano pod imenom George Sand. Rodila se je leta 1804 v Nohantu, podeželskem kraju okoli 300 kilometrov od Pariza. Njen oče je bil konjeniški častnik Maurice Dupin, mati pa pariška modistka Antoinette Delaborde. Po očetovi zgodnji smrti jo je v svobodomiselnih nazorih vzgajala stara mati, sorodnica Burbonov. Deklica je na domu v Nohantu veliko brala in jezdila po okolici. Oprijela se je navad, ki so bile za tiste čase pohujšljive: oblačila se je po moško in kadila je debele in močne cigare. Pri osemnajstih letih se je poročila z baronom Dudevantom, s katerim je imela sina Maurica in hčerko Solange. Zakon je kmalu razpadel in Aurore je odšla v Pariz, kjer je sama vzgajala svoja otroka in se posvetila pisateljevanju. V svojih romanih (Indiana, Greh gospoda Antona, Mala Fadette, Izpoved mladega dekleta) je zagovarjala svobodomiselne ideje. Zahajala je v bohemsko družbo in s svojo ekscentričnostjo privlačila umetnike; med njimi je bil pisatelj Jules Sandeau (on si je izmislil njen psevdonim George Sand), pesnik Alfred de Musset. V njene mreže se je ujel tudi Chopin. Njuna zveza je trajala sedem let (1837-1844), nekateri sodijo, da celo dlje. Po naravi sta si bila popolnoma nasprotna: ona odločna ženska moškega značaja in z materinskim čutom, on pa neodločen, krhkega zdravja, željan mirnega in udobnega življenja. Po prvem srečanju z njo je Chopin zapisal: "Kako malo privlačna oseba je ta Sand! Ali je to sploh ženska?"

"Ljubi me, kot da bi bila njegova mati"

Po drugem srečanju kmalu zatem pa se je med njima vzpostavil odnos medsebojne odvisnosti, še najbolj podoben odnosu med materjo in sinom. George Sand je zapisala: "Skrbim zanj, kot da bi bil moj otrok, on pa me ljubi, kot da bi bila njegova mati." Njemu je prijalo to občutje zavarovanosti. Pravega ljubezenskega odnosa med njima nikoli ni bilo, ta zveza pa je Chopina spodbujala k ustvarjanju in v tem obdobju so nastale številne njegove mojstrovine, ki bi jih brez Sandove najbrž ne bilo. V pariških salonih, kjer je Chopin kraljeval kot neprekosljivi mojster klavirja, sta veljala za par. Ob prvi vznesenosti sta zaljubljenca sklenila, da bosta zimo leta 1838 preživela v Palmi na otoku Mallorca. Chopin je pričakoval ljubezensko idilo, toda nenehen dež in mraz sta načela njegovo krhko telo. Pogosto je bil bolan, bil je žrtev najbolj čudnih prividov in mor. Ko so se začele širiti govorice, da ima Chopin jetiko, sta morala zapustiti hotel in poiskati zavetje v opuščenem samostanu Valdemosa. Tam je Chopin napisal veliko drobnih skladb - preludijev. George Sand je v svojih spominih zapisala: "Prizadeval si je, da bi se smejal, igral nam je prečiščene stvari, ki jih je pravkar napisal; pravzaprav so bile to strašne in srce trgajoče misli - ki so ga, ne da bi se tega prav zavedal - ravno obsedle v času njegove samote, otožnosti in preplaha. Tukaj je objavil tiste najboljše med svojimi kratkimi skladbami, ki jih je skromno imenoval preludije. To so mojstrovine. Veliko jih zbuja misli na mrtve menihe in zvoke njihovega pogrebnega petja, ki ga je preganjalo kot mora¸drugi so blagi in otožni - obiskovali so ga v urah sončne svetlobe in zdravja, med otroškimi glasovi in smehom pod njegovim oknom, oddaljenim brenkanjem na kitaro in petjem ptic med vlažnim listjem; ali pa ob pogledu na blede, drobne vrtnice, ki so cvetele pod snegom. Druge skladbe so spet puste in žalostne, srce trgajoče, čeprav hkrati očarljive za uho."

"Bližje grobu kot zakonski postelji"

Chopin je 1. junija 1839 prvič mimogrede obiskal Sandovo v Nohantu, kjer je poslej preživel vsa poletja (razen leta 1840) in se posvečal komponiranju, zime pa je preživljal v Parizu. Sandova se ni najbolje počutila v družbi poljskih emigrantov, ki je privabljala Chopina; Chopinu pa ni bila všeč bohemska družba njegove prijateljice. Leta 1841 je Chopina prizadelo več smrti: 21. februarja je v Varšavi umrl njegov stari učitelj Wojciech Žywny, 20. aprila prijatelj Jan Matuszynski, 3. maja pa ljubljeni oče. Po tej smrti se je družina Chopin nekoliko približala Sandovi, ki jo je dotlej zavračala. Sredi leta 1845 se je njun odnos iz raznih razlogov začel krhati. George Sand sta povzročala veliko skrbi njena otroka, ki sta zašla v ljubezenske težave. Spričo tega Chopin ni bil več v središču pozornosti svoje drage. Leta 1847 sta se Chopin in Sandova dokaj mirno razšla. Chopin se je posvečal poučevanju v Parizu. Na ponovna vabila svoje nekdanje učenke Jane Stirling je poleti 1848 odpotoval v Anglijo in na Škotsko. V Londonu je imel več nastopov, s katerimi je navdušil poslušalce. 16. novembra 1848 je sodeloval na koncertu za poljske begunce. Menda je Jane Stirling sanjala o tem, da bi se s svojim nekdanjim učiteljem poročila. Njemu pa to še na misel ni prišlo, ker se je zavedal svoje bolezni. Sam o sebi je dejal, da je "bližje grobu kot pa poročni postelji". Bil je tako slab, da so mu zdravniki naročili, naj se čimprej vrne v Pariz, kjer so se zanj zavzeli prijatelji.

Žalna koračnica za zadnje slovo

Zimo je preživel bolan, poln skrbi, v mislih na svojo poljsko domovino in njegove življenjske moči so ugašale. Leta 1845 je, kakor da bi slutil svojo zgodnjo smrt, napisal znamenito Žalno koračnico, ki je tretji stavek njegove Sonate številka 2 v b-molu. Eden njegovih pariških prijateljev je poročal, kako je nastala ta skladba, ki je najbolj znana žalostinka v vsej glasbi. V ateljeju umetnika Polignaca so v zabavo vseh navzočih bohemskih gostov posadili na klavir okostje. "Nekaj pozneje je prišel v atelje počivat Chopin po strahotnih morah, ki so ga tlačile vso noč. Njegove more so me spomnile na prizor z okostjem in povedal sem mu o njem. Ni odmaknil oči od mojega klavirja in me je vprašal: 'Imaš okostje?' Nisem ga imel, vendar se mu obljubil, da ga do večera preskrbim ... Kar je bilo prej nekakšna farsa, je postalo ob Chopinovem navdihu nekaj velikega, strašnega in bolečega. Chopin je bled in strmeč predse obdržal okostje tik ob sebi - in nenadoma so tišino ateljeja pretrgali dolgi, počasni, globoki, mračni glasovi. Žalno koračnico je napisal tam in takrat od začetka do konca."

12. oktobra 1849 mu je poljski duhovnik Aleksander Jalowicki podelil zakramente za umirajoče, 17. oktobra pa je ugasnil ob navzočnosti sestre Ludovike in njenega moža, Solange, hčerke George Sand, kneginje Marceline Czartoryske in svojega učenca Adolfa Gutmanna. Prosil je, naj pred pokopom opravijo obdukcijo. Srce so spravili v srebrno posodico, ki so jo vzidali v enega od stebrov cerkve sv. Križa v Varšavi. Pogrebni obred 30. oktobra v cerkvi sv. Magdalene, katere pročelje so od vrha do tal prekrili s črnim žametom, je bil nadvse slovesen. Na željo umrlega umetnika so izvajali odlomke Mozartovega Rekviema, odmevale pa so tudi note njegove Žalne koračnice. Vstajenja čaka na pariškem pokopališču Pere Lachaise.

Glasbenik, ki je pisal samo za klavir

Frédérik Chopin je edinstven primer v glasbeni zgodovini, ker je pisal samo za klavir. Omejil se je izključno na manjša klavirske oblike in si zastavil nalogo, da jih mora mojstrsko obvladati. Večje oblike (koncerti, sonate) niso bile zanj in se jih je izogibal. Po Davidu Ewenu povzemam "pogled" na Chopinovo ustvarjanje. "Njegovo tehniko komponiranja v manjših oblikah so že zdavnaj sprejeli za vzor. Kadar je pisal, je pisal z odlično dovršenostjo. Njegova oblika je bila vedno pikolovsko pravilna, tako natančna in jasna v vsaki podrobnosti kot njegova pisava v notnih rokopisih. Bil je zelo nadarjen za oblikovanje liričnega, zdi se, da je bil v njem neusahljiv vir navdihov. Skladbam je dajal vedno novo svežino, lepšal je njihov melodični tok z okraski, ki so kot dragulji v mavričnih barvah ... Njegova glasba ni samo globoko pesniška in po žensko nežna (to dvoje so imeli tako dolgo za njegovi najizrazitejši potezi), temveč tudi polna strasti in moči, ki sta junaškega značaja (kot v njegovih najboljših polonezah in mazurkah). V glasbi ni govoril samo o bolečini, ki prebada srce, temveč tudi (v nekaterih scherzih) o muhasti lahkotnosti, ki je skoraj deška po svoji živahnosti.

Chopinove stvaritve za klavir obsegajo 169 del. Med temi sta dva koncerta, tri sonate, balade, etude, preludiji, mazurke, valčki, poloneze, fantazije, impromptuji, scherzi in še razne druge skladbe. V tej prožni raznovrstnosti skladb lahko najdemo odsev mnogih strani Chopinove osebnosti. V polonezah in mazurkah je Poljak, ki z narodnim ponosom govori o deželi, v kateri se je rodil, a je od svojega dvajsetega rojstnega dne ni več videl. V baladah in nokturnih je rahločuten sin romantike v devetnajstem stoletju, tonski pesnik. V etudah je prodoren preučevalec svojega glasbila. In v valčkih je ljubljenec pariških salonov, ki piše glasbo, manj globoko kot v mazurkah ali polonezah, vendar takšno, da prevzame poslušalca, ki se ne more upirati čaru Chopinove magične moči."

Silvester Čuk