William Shakespeare večno živi

Točno dvainpetdeset let življenja

(ob obletnici) William Shakespeare je živel v dobi, ki je dobila ime po sposobni kraljici Elizabeti I. Vladala je petinštirideset let in v njenem času je Anglija doživljala gospodarski in kulturni razcvet. O njegovem življenju vemo razmeroma malo. Rodil se je najbrž 23. aprila 1564 v mestecu Stratford-upon-Avon (približno 35 km južno od Birminghama), zanesljiv pa je datum njegovega krsta: 26. aprila 1564 v župnijski cerkvi Svete Trojice. Oče John Shakespeare je bil strojar in usnjar, ugleden meščan, kasneje tudi župan. Mati Mary Arden je izhajala iz bogate kmečke katoliške družine. William je bil tretji od devetih otrok in najstarejši sin, otroštvo pa je preživelo le pet otrok. Prvo znanje je dobil v domači šoli, potem pa je obiskoval neke vrste klasično gimnazijo v domačem mestu, kjer je pridobil temeljno znanje v latinščini, seznanil se je tudi z nekaterimi evropskimi jeziki. Pri osemnajstih letih se je novembra 1582 poročil z osem let starejšo Anne Hathaway, 25. maja 1583 se je rodila hčerka Suzana, 2. februarja 1585 pa dvojčka Hamnet in Judith. Čas od rojstva dvojčkov do leta 1592 raziskovalci Shakespearovega življenja imenujejo 'izgubljena leta', ker ni znano, kje je bil in kaj je delal.

Domnevajo, da je začel svojo igralsko kariero in se je pridružil kakšni potujoči igralski skupini. Zanesljiv pa je datum 3. marca 1592, ko iz zapisa sodobnika Roberta Greena zvemo, da je Shakespeare v Londonu, da je igralec in da ukvarja s pisanjem dram. Tega leta so postavili na oder prvi del njegove zgodovinske igre Henrik VI. V letih 1593-1594 je v Angliji razsajala kuga in vsa gledališča so bila zaprta. Ta čas je Shakespeare napisal pesnitev Venera in Adonis, ki jo je posvetil svojemu zaščitniku grofu Southamptonu, zatem pa še pesnitev Lukrecija. Leta 1594 se je pridružil gledališki skupini Lord Chamberlain's Men (Možje lorda komornika) in za božič je skupina odigrala dve predstavi na dvoru. Leta 1596 ga je močno prizadela smrt enajstletnega sina Hamneta, ki jo nekateri povezujejo z nastankom tragedije Hamlet. Istega leta je oče John pridobil pravico do grba ter plemiško čast zase in za potomce. Leta 1597 je William kupil veliko hišo na Novem trgu (New Place) v Stratfordu.

Leta 1603je po smrti kraljice Elizabete I. zasedel prestol kralj Jakob I. Leta 1607 se je Williamova hči Suzana poročila z zdravnikom Johnom Hallom. William se je proti koncu leta 1611 umaknil v svoj rojstni kraj, kjer je v začetku leta 1616 dočakal poroko svoje hčerke Judith. 25. marca 1616 je napisal oporoko. Največji del svojega imetja je zapisal hčerki Suzani in njenemu možu, hčerki Judith je volil večjo vsoto denarja, ženi Anne pa "uporabo druge spalnice" v hiši na Novem trgu. Umrl je 23. aprila 1616, star natanko dvainpetdeset let. Pokopan je v župnijski cerkvi Svete Trojice. Pod reliefom, ki ga prikazuje z gosjim peresom v roki, so v nagrobno ploščo vklesani štirje stihi, ki jih je napisal on sam, in se v prostem prevodu glasijo: »Dobri prijatelj, Jezusu na ljubo ne grabi po prahu, ki je tu zaprt. Blagoslovljen mož, ki prizanaša tem kamnom, in preklet bodi vsak, ki bi vznemirjal moje kosti.«

Rojstvo in razvoj angleškega gledališča

Shakespearovo dramsko ustvarjanje bomo lažje razumeli, če spoznamo zgodovinski okvir nastanka in razvoja gledališča na Angleškem. To je lepo orisal literarni zgodovinar in gledališki kritik dr. Mirko Jurak v spremni besedi knjige, ki vsebuje tri Shakespearove drame: Romeo in Julija, Julij Cezar in Hamlet (Mladinska knjiga, Knjižnica Kondor, Ljubljana 1984). Navajam in deloma povzemam njegovo besedilo.

Nastanek dramskih del je povezan s cerkvenim bogoslužjem, iz katerega so se v srednjem veku razvile tri gledališke zvrsti: mirakli, misteriji in moralitete. Mirakli so obravnavali (čudežne) legende iz življenja svetnikov; misteriji svetopisemske zgodbe od stvarjenja sveta do poslednje sodbe, moralitete pa so upodabljale poosebljene kreposti in pregrehe.

Razvoj gledališča na Angleškem je povezan s kraljico Elizabeto I. (1658–1603), ki je bila izobražena in vneta za kulturo. V njenem času so v Angliji uprizarjali gledališka dela na raznih mestih in v različnih okoljih: v plemiških sobanah, v dvoranah mestnih hiš, na univerzah, na privatnih vrtovih, v cerkvenih preddverjih in zelo pogosto na dvoriščih gostiln. Šele leta 1576 je James Burbage, vodja tedaj vodilne gledališke skupine, v predmestju Londona postavil leseno stavbo, ki jo je imenoval preprosto Gledališče (The Theatre). Drugi so ga posnemali in kmalu je zraslo več podobnih gledaliških stavb (The Blackfriars, The New Bear Garden, The Swan The Globe).

Zanimiva je bila njihova notranja ureditev. Povečini so bile okrogle ali osmerokotne oblike s tremi vrstami balkonskih sedežev, ki so obkrožale 'jamo' (današnji parter). Tam so gledalci stali in ta del ni bil pokrit s streho. Oder se je v obliki 'predpasnika' raztezal v parter, tako da so ga gledalci obkrožali od treh strani. Vhodi na oder so bili skozi več vrat v zadnji steni odra, ki so jo občasno še oddelili z zastori. Gledališki rekviziti so bili zelo skromni (stol, meč, viteški oklep). Elizabetinsko gledališče je bilo bistveno drugačno od tistega, ki je nastalo kasneje: to je bilo zaprtega tipa in zgledovalo se je po francoskem gledališču. V Angliji so jih začeli graditi v drugi polovici 17. stoletja.

Zelo pomembno je bilo, da je vsaka gledališka skupina imela svojega pokrovitelja med plemiči ali celo v vladarjih. Pokrovitelj skupine, v kateri je od leta 1594 deloval William Shakespeare, je bil lord komornik in po njem se je skupina imenovala Lord Chamberlain's Men (Možje lorda komornika). Prvak te skupine je bil Richard Burbage, komične vloge je najpogosteje igral William Kempe, Shakespeare je igral le manjše vloge, bil pa je najpomembnejši dramski pisec skupine. Ko je po smrti kraljice Elizabete I. leta 1603 zavladal kralj Jakob I., je on postal njihov pokrovitelj in skupina se je preimenovala v King's Men (Kraljevi možje). Gledališče je bilo v renesančni Angliji najbolj priljubljena in tudi umetniško najbolj popolna oblika razvedrila. Privabljalo je gledalce vseh družbenih slojev. Ko so leta 1642 zavladali republikanci z Oliverom Cromwellom na čelu, so še isto leto zaprli vsa gledališča. Ko se je leta 1660 iz pregnanstva vrnil kralj Charles II., so spet oživela, vendar v spremenjeni zunanji obliki po vsebini dram, ki so zajemale snov predvsem iz življenja višjih slojev, zato za preproste gledalce predstave niso bile zanimive.

Njegova zbrana dela so izšla po smrti

Dramska in pesniška dela Williama Shakespeara predstavljajo temeljni del zahodne in tudi svetovne književnosti ter so predmet nenehnega študija. Ni jasno, za katero igralsko skupino je pisal svoja prva dela. Pisal jih je za uprizoritve in ne za knjižne izdaje, za kar tedaj ni bilo nobene potrebe. Besedila so bila namreč last gledaliških skupin, če bi jih natisnili, bi jih dali v roke tekmecem. Ko so se po kugi v letih 1592–1293 spet odprla gledališča, je svoja dela namenjal skupini Lord Chamberlain's Men, katere član je bil. Nastopali so v gledališču The Theatre. Ko so nastopile težave z lastnikom tega gledališča in se je zmanjšalo število gledalcev, je Richard Burbage, vodja skupine sklenil staro stavo podreti in postaviti novo gledališče Glove Theatre, ki so ga odprli jeseni 1599. Med prvimi predstavami je bila Shakespearova tragedija Julij Cezar, v naslednjih letih pa so v njem uprizarjali znana Shakespearova dela: Hamlet, Othelo, Kralj Lear. Globe Theatre je uničil požar 29. junija med predstavo Shakespearove drame Henrik VIII.

William Shakespeare je ustvarjal nekaj več kot dvajset let (1590–1613). Skupni opus obsega 37 gledaliških iger, dve pesnitvi in 154 sonetov. Pred njegovo smrtjo je bilo natisnjenih vsega 18 njegovih del, nekatera med njimi tudi v več izdajah. Po smrti pa sta njegova soigralca in prijatelja John Hemminge in Henrvy Condell leta 1623 pripravila prvo izdajo iger Williama Shakespeara, ki je bila tiskana v 'folio' formatu (na enkrat preganjenih tiskovnih polah) in je znana pod imenom First Folio. To je bila zelo velika, luksuzna izdaja. Igre v njej niso razvrščene po času nastanka, temveč po zvrsteh: komedije, zgodovinske igre, tragedije. V tej izdaji manjkajo Shakespearovi soneti, izpuščeni sta tudi njegovi igri Periklej in Plemenita sorodnika. Po sodbi nekaterih je prvo Shakespearovo delo Henrik VI. (v treh delih, 1590–92), zadnje pa Henrik VIII. (1612–13).

Tri obdobja Shakespearovega ustvarjanja

Poznavalci Shakespearovega življenja in dela pišejo o treh obdobjih njegovega dramskega ustvarjanja: zgodnjem, srednjem in poznem. Prvo obdobje je trajalo nekako od leta 1590 do 1601. V njem so nastale komedije, skoraj vse zgodovinske igre in tri zgodnje tragedije (Tit Andronik, Romeo in Julija, Julij Cezar). Pri prvih komedijah se je naslanjal na antične pisce (Plavt) in na sorodna dela svojih sodobnikov. »Od leta 1595 dalje pa je Shakespeare ustvarjal lasten domišljijski svet, v katerem se prepletata realnost in domišljija, poetičnost in komika (Sen kresne noči, Beneški trgovec), za prve zgodovinske drame pa je posegel po domači zgodovini. Sprva je le povezoval posamezne pomembne epizode iz kraljevega življenja (Henrik VI.), nato je odlično razvil tudi značaj (Rihard III.), zatem pa je v Henriku IV. podal široko panoramo družbenega življenja v Angliji« (Mirko Jurak). Drugo, osrednje obdobje Shakespearovega ustvarjanja (1601–1608) je čas nastanka velikih tragedij. To so: Hamlet, Othelo, Macbeth, Kralj Lear. Te velike tragedije, razlaga Mirko Jurak, so sad dramatikove zrelosti in jih odlikujejo poetičnost, globina misli, prodornost dramatikove vizije o življenju ter odlično upodobljeni značaji. Dogajanje je rezultat značajskih potez oseb, še posebej glavnega junaka, ki ni žrtev zunanjih okoliščin ali naključnosti, temveč lastnih odločitev in napak, ki ga pripeljejo do tragičnega konca. Tak je, denimo, Hamlet. Znamenit je njegov monolog v prvem prizoru tretjega dejanja: »Biti, ne biti: to je tu vprašanje: / je li bolj plemenito, da trpiš / v duhu strelice vse nasprotne usode / ali z orožjem greš nad morje zla / in ga končaš z odporom. Umreti: spati; /nič več...« Iz tega obdobja so tudi njegove drame, ki jih imenujejo 'problemske': v njih je postavljena kot vprašljiva vrsta vrednot, ki jih sicer dramatik ceni (pravičnost, ljubezen, junaštvo, duhovno življenje) in človekov značaj se kaže v temni luči. V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja je Shakespeare pisal predvsem tragikomedije – resne igre s srečnim koncem . Med temi sta najbolj znani Zimske pravljica in Vihar. Tematika teh iger pogosto zaobsega skrajnosti: mladostno nedolžnost in zrelo izkušnjo, pregreho in krepost, krivico in odpuščanje. Končno se izbistri v veder pogled na človeško življenje.

William Shakespeare je s svojimi deli navdihoval številne pesnike in pisatelje vse do današnjih dni. Njegove mojstrovine so zamikale tudi skladatelje. Otto Nicolai je besedilo Shakespearove komedije Vesele žene windsorske uporabil kot libreto za opero; Giuseppe Verdi je na operni oder postavil njegovega Falstaffa in Othela, Charles Gounod pa Romea in Julijo. Zelo veliko Shakespearovih del je bilo posnetih na filmski trak. najprej (1936) in potem največkrat Romeo in Julija; zelo pogosto tudi Hamlet.

Rojstno mesto proslavlja svojega sina

Veliki 'bard' iz Stratforda je bil cenjen in slavljen že za časa svojega življenja, po smrti pa je njegov ugled nenehno naraščal. To je veselilo njegove rojake, ki so leta 1769 pripravili prvi Shakespearov festival. Privabil je številne obiskovalce, kar je pripomoglo tudi k razcvetu mesteca. Komaj lahko verjamemo, da so leta 1847 Shakespearovo rojstno hišo dali na dražbo. Javno mnenje se je zgražalo in častilci dramatika so hitro zbrali 'izklicno vsoto' in hiša je bila priznana za narodni spomenik, ki ga ima v oskrbi Ustanova Shakespearovega rojstnega mesta. Takrat se je rodila zamisel o vsakoletni proslavi obletnice dramatikovega rojstva, ko so uprizarjali njegova dela v nalašč za ta namen postavljenem gledališču-šotoru. Zelo slovesno so proslavili tristoletnico njegovega rojstva leta 1864, ko se je porodila zamisel o festivalu v Stratfordu. Slavje se je pričelo na Shakespearov rojstni dan in je trajalo dvanajst dni. Na sporedu so bile predstave Shakespearovih iger, koncerti, sprevodi po mestu, ljudsko rajanje. Leta 1874 je Družba Shakespearovega spomina ustanovila Shakespearovo spominsko gledališče, ki so ga odprli 23. aprila 1879. Od takrat do danes je v Stratfordu vsako leto festival Shakespearovih iger. Sprva je trajal nekaj tednov, zdaj pa traja deset mesecev. Sedanje gledališče je iz leta 1932, prizidek (Swan Theatre) je bil zgrajen leta 1986. Stratford-upon-Avon je še vedno majhno mesto, ki pa je zaradi Shakespeara znano po vsem svetu. Zdaj ga vsako leto obišče okoli pol milijona njegovih ljubiteljev z vsega sveta.

Shakespeare je tudi slovenski

Med prvimi, ki so nas dobro poznali velikega Angleža Shakespeara, je bil po sodbi Dušana Moravca, dobrega poznavalca gledališča, Anton Tomaž Linhart, ki je pod njegovim vplivom napisal tragedijo Miss Jenny Love (1780). V 18. in 19 stoletju so s Shakespearovimi deli gostovale v Ljubljani tuje gledališke skupine. V knjižnici Matije Čopa je bilo kar 15 knjig Shakespeara in njegov prijatelj France Prešeren je gotovo posegel po njih; v svoji Novi pisarji omenja Romea in Julijo. Nedvomno so Shakespeara poznali Levstik, Jurčič in Stritar. Okrog leta 1851 je menda nastal prvi slovenski prevod odlomkov iz iger Romeo in Julija in Komedija zmešnjav. V začetku 20. stoletja so Shakespeara prevajali Anton Funtek (Kralj Lear), Ivan Cankar in Oton Župančič. Slednji se je za Shakespeara tako ogrel, da so izpod njegovega peresa izšli zares mojstrski prevodi številnih Shakespearovih dram. Njegovi umetniški prevodi so nadomestili vse druge in tudi najbolj znani Shakespearovi citati, ki se pogosto uporabljajo, še vedno izhajajo iz njegovih prevodov. Drugo polovico Shakespearovih del je v slovenščino prelil pesnik Matej Bor. Prevajanje je zelo zahtevno, saj je Shakespearov jezik arhaična angleščina, svoje drame pa je pisal večinoma v jambskem petercu in prevajalec težko posname ne le metrično shemo, ampak tudi njegov ritem, zvočne učinke ... Vse Shakespearove sonete je ob štiristoletnici pesnikovega rojstva prepesnil Janez Menart. V novejšem času Shakespeara prevajata Milan Jesih in Srečko Fišer in sicer nekatera že prevedena dela: Hamleta imamo Slovenci v kar petih različni prevodih. Dobili smo tudi številne strokovne razprave o Shakespearu. Njegovo priljubljenost pa najbolje dokazuje podatek, da ne mine sezona na Slovenskem, da ne bi bilo na naših odrih več njegovih del.

ČUK, Silvester. William Shakespeare večno živi. (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str 50.