Štirideset let Ognjišča

18. aprila 1965 izšla prva številka Ognjišča

Prvo leto je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri bralcih "toplo sprejeto", kot beremo v sporočilu iz uredništva na zadnji strani druge številke. "Vsa naklada je pošla, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov." Ustvarjali smo ga z ljubeznijo in z ljubeznijo je bilo sprejeto. Koprčani in Postojnčani smo si delo razdelili. Postojnska "redakcija" je skrbela v glavnem za besedila, risbe in razpečavanje svojih izvodov (800, Koper 500), Koper pa naj bi poskrbel za razmnoževanje in vezavo. Mladina v Kopru se je ob podpori nekaterih starejših vernikov z navdušenjem "vrgla" na delo. Delalo se je udarniško in velikokrat tudi ponoči.

Farno ognjišče se je samopostrežno ponujalo na vhodih župnijskih cerkva v Kopru in Postojni. Obe mesti sta turistični in tako je list "zašel" tudi v druge kraje naše domovine in od vsepovsod so spraševali po njem. Za božič leta 1965 je izšla prva številka drugega letnika in sicer - tiskana v nakladi 5.000 izvodov. Naslov se je skrajšal v Ognjišče, list pa naj bi bil namenjen mladini. Za tričlanski uredniški odbor (Bole, Čuk, Ravbar) je bilo delo za Ognjišče "nadurno", poleg rednega duhovniškega dela. Šele sredi leta 1967 je bil Franc Bole razrešen župnije in je postal "oče urednik", naslednje leto se mu je pridružil Silvester Čuk, potrebno je bilo urediti tudi upravo, ki ima na skrbi računovodstvo in naročniške zadeve. V škofijskem domu v Kopru so nam odstopili kletni prostor, ki smo ga preuredili v uredništvo in upravo, hkrati pa je bilo tam tudi skladišče.

Leta 1966 je naklada Ognjišča iz meseca v mesec naraščala in ob koncu leta je znašala že 18.000 izvodov. Prvo številko tretjega letnika (1967) smo tiskali 36.000, toda bilo je še premalo, kajti oglašali so se vedno novi naročniki. Koprska tiskarna s svojimi majhnimi zmogljivostmi ni bila več kos tolikšni nakladi, zato je z novim letom 1968 tiskanje Ognjišča prevzela tiskarna Delo v Ljubljani z modernimi rotacijskimi stroji. To leto je Ognjišče dobilo barvni ovitek, naklada pa je še vedno rasla. Prvi presenetljivi "višek" je dosegla leta 1971, ko se je povzpela na 85.000, potem pa "sedem debelih let" vztrajala na tej razveseljivi številki.

Presegli smo magično mejo 100.000

Leta 1979 je naklada Ognjišča na naše veselo presenečenje nenadoma spet "poskočila": z novim letom 1980 smo tiskali 90.000 izvodov. Morda je temu dejstvu botrovalo tudi večje zanimanje za Cerkev po nastopu Janeza Pavla II., prvega papeža Slovana. Rast se je vztrajno nadaljevala, tako da smo z novim letom 1984 za 2.000 presegli "čarobno" mejo 100.000; januarsko številko letnika 1985 pa smo tiskali v nakladi 104.000 izvodov! To so bila leta, ko je bila lakota po duhovni hrani, ki jo nudi verski tisk, veliko večja kot dandanes, predvsem pa še ni bilo elektronskih medijev (računalnikov, interneta), ki so ljudem, zlasti mladim, v dokajšnji meri odtujili branje.

Ognjišče je postopoma spreminjalo svojo podobo, kar je tudi pripomoglo k njegovi (številčni) rasti. Letnik 1970 je prinesel dve novosti: nekoliko večji format ter štiribarvni tisk na boljšem (premaznem) papirju. Prvih pet številk je imelo 50 strani (+ 4 strani ovitka), nadaljnje pa 64 strani, tak obseg je ostal vse do leta 1991, ko se je ovitek tiskal posebej. Po vsebini pa je Ognjišče ostalo v bistvenih potezah zvesto svoji zasnovi "ob rojstvu", izpovedani v uradni listini, poslani Sekretariatu za informacije pri Izvršnem svetu SRS: "Ognjišče je verski mesečnik, ki ga izdajajo slovenski škofje. Namenjen je obveščanju in oblikovanju mladine in tistim, ki se za mladinska vprašanja zanimajo. Predmet obravnave so verske in nravne resnice, kakor jih uči katoliška Cerkev, podane v obliki, ki je mladini primerna. V skladu s katehetskim pravilnikom ter koncilskimi in pokoncilskimi listinami obravnava tudi dejstva in dogodke iz vsakdanjega življenja, za katere upravičeno sodimo, da morejo tako ali drugače vplivati na versko in nravno vzgojo mladine. Del prostora posveča tudi zdravemu razvedrilu, ki ima važno vlogo v vzgoji za življenje mladih."

Vsebinsko so bile (in so v glavnem še) ustaljene in nepogrešljive rubrike: Molitev, Pismo meseca, Gost meseca, Priloga, Naši preizkušani bratje, Predal dobrote, Pisma, Povest, Humor, Križanka. Zadnja leta se jim je pridružilo nekaj novih, ki so zelo povezane z vsakdanjim življenjem (Na obisku, Zgodbe s srcem, Življenje nas uči, Pričevanje, Obletnica meseca, Moj pogled, Potopis, Psiholog svetuje, Internet, Tehnika, Narava in zdravje). Med najbolj "vedno zelene" spada rubrika Priporočamo, berite, ki v vsaki številki vabi k branju treh novih knjig.

Dobre knjige po nizkih cenah

Naše delo ni bilo omejeno le na mesečnik Ognjišče, že leta 1966 smo začeli bralcem pošiljati tudi knjige z versko in vzgojno vsebino. Zaživeli sta zbirki Mala knjižnica Ognjišča in Žepna knjižnica Ognjišča: v prvi je izšlo enajst manjših del v skupni nakladi 255.000 izvodov, v drugi pa dvajset knjig v skupni nakladi 382.000 izvodov. V najbolj visoki nakladi (40.000 izvodov) je izšel življenjepis papeža Janeza XXIII. Pri bralcih so bili lepo sprejeti življenjepisni romani nemškega pisatelja Wilhelma Hunermanna o raznih svetniških osebnostih (sv. Pij X., sv. Janez Vianej, sv. Janez od Boga), ker na živih zgledih kažejo uresničene krščanske vrednote. Leta 1980 smo se vključili v mednarodno izdajo zbirke Cerkev in njena zgodovina italijanske verske založbe Jaca Book iz Milana. Slovenski prevod zbirke, ki obsega deset knjig velikega formata, je izhajal v nakladi 5.000 izvodov, ki so bili takoj razprodani. Enako tudi zbirka z naslovom Sveto pismo in njegova zgodovina. Obe zbirki smo poimenovali Mladinska verska enciklopedija.

Leta 1984 smo začeli sodelovati z angleško založbo Lion in tako je nastala zbirka Veroučna knjižnica Ognjišča, v kateri je izšlo osem knjig. Rekordno naklado je doživelo "rdeče" Kratko Sveto pismo s slikami: od leta 1979 do danes smo ga natisnili v nakladi okoli 80.000 izvodov! Prvi "veliki založniški podvig" Ognjišča je bila monografija Lepa si, zemlja slovenska s čudovitimi fotografijami Janka Ravnika, ki je v kratkem doživela dve izdaji in dosegla naklado 20.000 izvodov. Posrečena je bila tudi monografija Lepote slovenskih cerkva z besedili umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja in fotografijami Jožeta Anderliča.

Zadnja leta je knjižno snovanje pri Ognjišču vedno bolj živahno. Vsako leto "zagleda beli dan" kar precej knjig, ki jih bralci z veseljem sprejemajo. Naše "uspešnice" so zlasti razne zgodbe (z biserom, za pogovor, za dušo, s semeni upanja), ki jih nabira naš urednik Božo Rustja. To so knjige, ki jih lahko podariš tudi takim ljudem, ki z Bogom niso "domači". Med knjige te vrste spada tudi Misel za lepši dan, za katero je Silvester Čuk izbral misli, ki lahko postanejo vodilo našega dneva; prav tako tudi njegova knjiga Svetnik za vsak dan v dveh delih. Naše knjige lahko naročite na upravo v Kopru, kupite pa jih lahko tudi v vseh knjigarnah z verskim tiskom v Ljubljani, Mariboru, Celju, Murski Soboti, v Ajdovščini.

Zgradili smo nove prostore

Povečana založniška dejavnost Ognjišča je terjala nove moči in tudi večje prostore. Leta 1984 smo dobili svežo moč: na uredništvo je prišel Marko Čuk, ki je postal tehnični urednik ali oblikovalec Ognjišča in to nalogo z veliko predanostjo opravlja še danes. Sredi leta 1989 se je začela uresničevati zamisel o novih prostorih Ognjišča, ker so bili dotedanji premajhni. Po načrtih arhitekta Iztoka Čančule je bil leta 1990 na desnem krilu škofijskega doma v Kopru zgrajen prizidek, ki se arhitekturno ujema s hišo, obsega pa prostore, ki jih potrebuje Ognjišče. V kletnih prostorih je veliko skladišče (ki pa je še premajhno), v prvem nadstropju je pisarna uprave ("dvor žena"), za njo pa je "presveto" - pisarna očeta urednika. V istem nadstropju je na desni priročno skladišče, kjer so na policah razstavljene vse naše izdaje (Ognjišče, knjige, glasbene in video kasete). V tem prostoru naša uslužbenka "pakira", kar naročajo naši bralci. Poleg njega je manjša soba, v kateri je sedež knjigovodstva in računovodstva Sončne pesmi ter Radia Ognjišče. Na nasprotni strani je družabni prostor s francoskim imenom "foyer", ki pomeni "ognjišče". Tam se zberemo h kavici, malici ali ob kakšnem praznovanju.

V drugem nadstropju so trije prostori namenjeni tehničnemu uredništvu. Tam je na mizah in ob njih polno ekranov, računalnikov, tiskalnikov, ki so nepogrešljiva "orodja" za ustvarjanje Ognjišča in knjig. Z njimi dela dolgoletni tehnični urednik Marko Čuk, kateremu zadnje čase pomaga Matjaž Starc. Ena soba pa je nekakšen "fotografski arhiv", kjer so shranjeni diapozitivi, fotografije, razglednice, zadnje čase tudi CD-ji z digitalnimi slikami. Na levi strani drugega nadstropja je knjižnica z leposlovnimi in strokovnimi knjigami, ki so dragocena pomoč pri našem pisanju. Poleg knjižnice je svetla delovna soba Boža Rustje, našega odgovornega urednika. V tretjem nadstropju prizidka je troje stanovanj. Nove prostore, v katere se je Ognjišče vselilo prve dni maja, je blagoslovil škof Metod Pirih 7. maja 1991.

Ognjišče se je povečalo in "zdebelilo"

Ob tridesetletnici je Ognjišče "poraslo" za osem strani, povečal se je tudi format (od 15x21 cm na 15x23 cm), celotno Ognjišče je bilo tiskano v barvah. Leta 1998 se je naš mesečnik spet "zredil" in obsegal je 84 strani. Papir je bil boljši, zato so bile bolj "spodobne" tudi slike. V takem obsegu in formatu je Ognjišče vztrajalo do leta 2001. Novo tisočletje pa je bil čas za nove spremembe. Ognjišče je začelo izhajati na 100 straneh, tudi format se je malce povečal. Še pomembnejše od tehničnih pa so bile vsebinske novosti.

Pojavile so se nekatere nove rubrike, kot Moj pogled (pogovor z znanimi slovenskimi osebnostmi), Internet (ki mladim veliko pomeni), Film, Mladi med seboj, So to res ponudbe? (o raznih verskih ponudbah po okusu sodobnega potrošniškega človeka).

Leta 2002 Ognjišče na obsegu ni nič pridobilo, vsebinsko pa je ohranilo stare rubrike, ki jim ima praktično že od začetka, pa tudi nove iz prejšnjega letnika, ki so Ognjišče malo bolj približale mladim. Pomembna novost tega letnika je bila rubrika Gradimo družino, s katero je p. Vital Vider mlade vodil v šolo za zakon. Izidor Šček nas je vodil v slovenske gore, dostopne tudi za družine z manjšimi otroki, Alenka Veber pa nas je s sliko in besedo vabila na pot po raznih krajih, kjer obstajajo spominske, kulturne, pohodne in druge poti. Zelo dragocena vsebinska novost letnika 2003, ki je po obsegu ostal tak kot poprejšnji, je bila rubrika Psihoterapevt svetuje, v kateri diplomirani psiholog dr. Bogdan Žorž iz svojih poklicnih izkušenj nudi "drobne misli iz vsakdanjega življenja za najstnike in njihove starše". Toplo je bila sprejeta tudi rubrika Življenje nas uči z resničnimi, povečini bolj žalostnimi zgodbami iz življenja ljudi okoli nas.

 Še bolj zanimiva je postala v letniku 2004, ko jo je prevzela Alja Napotnik. Ta letnik je prinesel "revolucionarno" novost: "dodatek" Za oddih in navdih, v katerega so na 16 straneh vključene vse zgodbe naših dopisovalcev, ki so bile poprej razporejene na raznih straneh, ter povest v nadaljevanjih (zdaj pa tudi misli rubrike Zajemi vsak dan). Ognjišče ima od lanskega januarja 116 strani; vezani letnik 2004 šteje 1392 strani in je kar zajetna knjiga, ki tehta 1.850 kg (za primerjavo: vezani letnik Ognjišča 1985 - 768 strani na časopisnem papirju - tehta samo 0,750 kg).

Od rokopisa do tiskarne (v roke bralcev)

Po pregledu zgodovine pa si ob koncu poglejmo še, kako se danes rojeva Ognjišče. Logično je, da mora biti vsak članek, pravzaprav še tako skromno besedilo, ki bo objavljeno v Ognjišču, najprej napisano.

Včasih je to "šlo" na roke, potem na pisalne stroje, danes pa že na računalnik. Tudi številni sodelavci nam pošiljajo svoje prispevke po elektronski pošti. Ne znam si več predstavljati časov, ko so ljudje pošiljali rokopise, nato so jih v uredništvu popravili, pa pretipkali in oddali v tiskarno. Danes "poje" elektronika. Saj veste, "moderni ljudje", kot bi rekel "oče urednik", oddajamo prispevke zadnji trenutek, ker pač moramo upoštevati še najnovejša dognanja znanosti... Prejeta besedila sodelavcev "prekopiramo", po potrebi slovnično popravimo in v roke jih vzame tehnični urednik. Slednji dobi tudi fotografije v elektronski obliki (pdf obliki?). Če dobi slikovno gradivo v klasični obliki, ga mora še skenirati.

Sledi "postavljanje" strani. Ta izraz v žargonu pomeni, da se na stran Ognjišča "postavi" naslov, besedilo, fotografije, podnapise, podnaslove, misli na rob, umesti okvirčke... Kar precej dela, a ne. Seveda predstavlja še nekaj dela predolg (kdo ga bo krajšal?) ali prekratek članek (kaj bomo še dodali?). Bogato ilustrirana revija kot je Ognjišče pa potrebuje tudi izredno veliko fotografij. Te imamo v posebnih omarah arhiva, v zadnjem času pa imamo že lep "elektronski" arhiv fotografij, shranjenih na CD-jih.

Postavljene strani je potrebno še enkrat pregledati, kajti elektronika lahko tudi kdaj zataji. Kaj pa tudi mi, ljudje. Prepričati se je treba, da niso pod fotografijami napačni podnapisi ali kaj podobnega. Več možnosti za napake je, če se mudi. Mudi pa se skoraj vedno, kajti datum oddaje Ognjišča neizprosno določa tiskarna.Včasih smo oddajali v tiskarno rokopise, danes pa potujejo v Ljubljano po elektronski pošti do najmanjše podrobnosti izdelane strani v "pdf" obliki. Kako lepo je, ko ni več treba v tiskarno nositi rokopisov in kasneje filmov, (no, kar precej let smo nosili "matirane strani" in "špigle", to je, ogledala, kjer vidimo, kako bo izgledala natisnjena stran) in trepetati, ali bo okrog Razdrtega tako visok sneg z burjo, da bo oviran promet.

(priloga 04_2005)