Vezi matere Terezije s Slovenci

Vezi Matere Terezije s Slovenci

Mater Terezijo so poznali so jo po vsem svetu, in čeprav je bila prijateljica ubogih, so k njej prihajali tudi vplivni in mogočni ljudje. V čast si je štel, kdor je prišel z njo v stik. S Slovenci je ta misijonarka ljubezni zelo povezana.

Naši rojaki so bili pri zibelki njenega redovnega in misijonskega poklica, Slovenka je bila njena vrstnica v noviciatu, v Indiji se je družila s slovenskimi misijonarji, zlasti s p. Jožetom Cukaletom, in Slovencev se je vedno rada s prisrčnostjo spominjala.Gospod jo je klical tudi po Slovencih

Mati Terezija se je rodila kot Agnes (Gondja) Bojaxhiu 27. avgusta leta 1910 v Skopju. Hrvaški in slovenski jezuiti, ki so takrat tam delovali, so jo klicali Nežka, kar Agnes tudi pomeni. Jezuitski brat Udovič se je dobro spominjal živahnega dekleta iz Skopja, ki je vodila skupino deklet Marijine kongregacije. Mlada Gondja je v Skopju spoznala hrvaškega jezuita p. Jambrekovića, ki je bil zelo zavzet za misijonsko delo in je navdušil za misijone tudi njo.

Njenih življenjepisci poudarjajo, da se je navdušila za odhod v misijone ob branju revije Katoliški misijoni, kamor so pisali poročila slovenski in hrvaški misijonarji v Bengaliji. V knjigi Mati Terezija, ki jo je leta 1983 izdalo Ognjišče, albanski duhovnik Lush Gjergji opisuje, kako dejavna je bila mala Nežika v skopski katoliški župniji. Posebno rada je pela v cerkvenem zboru. Zaradi lepega petja so njo in njeno sestro Age imenovali "cerkvena slavčka".

Svetnik kliče svetnika

Pa še mimo enega srečanja s Slovenci v Skopju ne moremo. Leta 1924 je postal skopski škof slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec. Še ko je živel, so ljudje govorili, da je svetnik. Dalj časa že teče postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. Ko je deloval v Grobljah pri Domžalah, kjer so lazaristi imeli tiskarno, si je s prizadeval širiti misijonsko zavest s tiskano besedo. Leta 1920 je začel izhajati mesečnik Katoliški misijoni, nato pa še Misijonski koledar. Njegov zgled je vplival na mlado Nežko. Z njim se je srečala, ko se je odpravljala v misijone v Bengalijo. Lazarist Anton Pust meni, da je šla k njemu na poslovilni obisk in ga prosila za blagoslov, kajti slovesna izročitev misijonskih križev takrat še ni bila v navadi. O njeni povezanosti s svetniškim škofom Gnidovcem pa piše misijonar Jože Cukale takole: „Pojdimo pogledat Nežko", se je nekoč odločil brat Udovič in odšli smo s p. Erlichom in bratom Vidmarjem iz kolegija k njej na obisk.

Dobro se je spominjala škofa Gnidovca, romarske poti h Letnici na Kosovu. Pristavila pa je tudi, da ji gre angleščina bolj od srca kot srbohrvaščina. Pogovor je torej stekel v angleščini. Takrat se je v hiši Matere Terezije mudila ekipa hrvaške televizije in Slovenci smo se umaknili v ozadje. Pa nas je poklicala naj se slikamo s p. Gabričem, ki je bil, poleg Matere seveda središče televizije. Pravijo, da je Mati Terezija, ko je nanesla beseda na škofa Gnidovca, hitro povedala, da je to svetnik in da so to govorili ljudje že v času njegovega življenja.

Sama je 22. avgusta v Rimu napisala izjavo, ki jo je opremila z lastnoročnim podpisom. V njej je zapisala: „Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vso smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: „V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo njega ljubite, samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v življenju. Prepričana sem, da prosi zame in da imam pri Jezusu zaščitnika."

Slovenec P. Prevoršek, ki je v Gnidovčevem času v Skopju vodil pevski zbor, je zapisal: „Če škof Gnidovec za časa svojega misijonarstva v Makedoniji ne bi uspel v ničemer drugem kot v tem, da je s svojo molitvijo in osebno svetostjo prebudil misijonarko Mater Terezijo, ženo, ki jo pozna ves svet, je veliko storil za krščanstvo."

Noviciata - skupaj s Slovenko

Gonxha se je leta 1928 poslovila od Skopja, da bi vstopila v red Loretink (Irish Ladies). Iz poročil, ki jih je brala v Katoliških misijonih, je vedela, da te sestre delujejo v Bengaliji. Iz Skopja je odpotovala v Zagreb, kjer je spoznala Slovenko Betko Kanjč. Jezuit Jože Kokalj, ki je obiskal slovenske misijonarje v Bengalij in o njih napisal knjigo, piše, da sta skupaj začeli redovno življenje v loretskih sester na Irskem. Ob preobleki sta dobili novi imeni, Gondja je postala Terezija, Betka pa Magdalena. Še isto leto - 1. decembra 1928 sta odpotovali v Bengalijo, k sveti reki Ganges, noviciat pa sta začeli v himalajskem pogorju, v mestu Darjeeling. Tudi večne zaobljube sta imeli skupaj v tem kraju maja 1937.

Leta 1948 Mati Terezija sledi božjemu klicu, zapusti hišo loretskih sester, obleče sari, oblačilo revnih indijskih žena in se odpravi na ulice Kalkute med uboge. Magdalena Kanjč, njena tovarišica iz noviciata, sprejme njeno odločitev z razumevanjem, čeprav težko. P. Cukale piše: "Svetniška s. Magdalena me je večkrat po prleško podrezala - češ - vi toliko pišete o Materi Tereziji, mene pa popolnoma pozabljate. In imela je prav, saj je ostala pozabljena, čeprav se je v svoji gorečnosti močno približala svoji sopotnici Tereziji." Tudi Magdalena Kanjč se je, podobno kot Mati Terezija, posvetila gobavcem in revnim bolnikom v misijonu Morapaj.

Slovenska Mati Terezija

P. Kokalju je takole opisal svoje življenje: „Slovenka sem, rojena v Veliki Nedelji pri Ormožu. Pred odhodom v misijone sem preživela osem let v Zagrebu. Tam sem veliko brala o misijonih in spoznala dva jezuita, ki sta odpotovala v Indijo. Jezus me je poklical za misijonarko, ko sem izpolnila že 36 let. Mater Terezijo sta pripeljala k meni v Zagreb njena mati in sestra. Skupaj s Terezijo sva odpotovali na Irsko in v Indijo. V Kalkuto sva prispeli 6. januarja 1929." Čeprav jo je Terezija vabila, da bi skupaj ustanovili red za pomoč sirotam, se ji ni pridružila. Je pa na drugačen način opravljala podobno delo kot Mati Terezija, saj pravi: „V Morapaju sem odprla kliniko, kjer sem sprejemala do tristo bolnikov na dan in obiskovala vasi." Ko so jo ljudje spraševali, zakaj se ne pridruži Materi Tereziji, jim je odgovarjala: „Naj Mati Terezija dela v slavnem Jeruzalemu, sama pa bom ostala v skromnem Nazaretu. Ko sem vprašala nekega duhovnika, če morda napak ravnam, mi je svetoval, naj le ostanem v Morapaju."

Čudodelna zdravnica

V Morapaju, misijonski postaji blizu Kalkute, je preživela 33 let, najdaljše obdobje svojega plodnega misijonskega življenja. Tam je sodelovala s slovenskimi misijonarji, ki so ob Gangesu ustanovili bengalski misijon. S posebno ljubeznijo se je posvečala gobavcem.

O s. Magdaleni so govorili, da je "čudodelna zdravnica". Pripovedovali so legende o tem, kako je ozdravljala in spreobračala. Bolj so jo poslušali kot kakšnega duhovnika. Sama je rekla, da je krstila 2400 ljudi. Zdravljenje je vedno povezovala z molitvijo in mislijo na Jezusa, ki je umrl na križu. Zdravila je celega človeka, telo in dušo obenem. P. Cukale, ki jo je večkrat obiskal, se je tako spominja: "Če je nekaj dni nisem obiskal in se z njo pogovoril, najraje v slovenščini, me je pokarala z besedami 'Bog vam odpusti ali pa May God forgive you! Dvanajst ur na dan s kratkim presledkom obeda se je posvečala bolnikom in bolnicam, povečini hindujcem in muslimanom. Nihče ji ni oporekal, ko je pokazala na križ na mizi, da počastijo Tistega, ki ozdravlja. Bili so čudeži, majhni in veliki, o katerih vedo starejši povedati, a prehajajo že v pozabo."

Sama je leta 1965 takole opisala svoje delo: "V našo ambulanto prihajajo bolniki tudi iz zelo oddaljenih vasi. Že zgodaj zjutraj čakajo, da bi prej prišli na vrsto. Vsak dan jih pregledamo okrog tristo, včasih tudi do štiristo. Čistimo rane in obvezujemo. Naši bolniki vedo, da je Jezus naš glavni zdravnik. Njemu zaupajo. Nekatere duhovno ozdravlja in taki so najsrečnejši."

Kljub takemu trdemu delu je dočakala 92 let, umrla je 2. aprila 1984. Sestre, ki so bile zadnje dni ob njej, so domačim pisale, da so "duhovniki sestro mazilili, nakar je našla neizrekljiv mir in tolažbo, ko je prejela sveto obhajilo".

Bengalski misijon

Belgijski jezuiti so na željo papeža Pija IX. leta 1859 prevzeli skrb za misijonsko delo v Bengaliji, katerega središče je mesto Kalkuta. Leta 1924 so jim prišli na pomoč slovenski in hrvaški misijonarji. Leta 1925 sta odšla v Indijo dva hrvaška jezuita, leta 1929 pa so prišli tja trije slovenski jezuiti. Kot zadnji slovenski misijonar je prišel v Bengalijo leta 1950 Jože Cukale. Ko Indija ni več sprejemala tujih misijonarjev, so slovenski jezuiti začeli z misijonskim delom v Zambiji.

Ko je Mati Terezija leta 1980 obiskala Ljubljano, je prinesla hvaležnost ljudi iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.

To hvaležnost je pokazala tudi v Bengaliji, zlasti ob pogrebih slovenskih misijonarjev. P. Kokalj piše: „Videl sem Mater Terezijo klečati v kapeli sv. Frančiška Ksaverija, ko je zrla na odprto krsto p. Janeza Ehrlicha in ko je šla za krsto v procesiji, sklonjena nad svojim rožnim vencem."

p. Cukale - nesojeni najožji sodelavec

Slovenski jezuit Jože Cukale se je rodil leta 1915 na Vrhniki in kot zadnji od Slovencev prišel v Bengalijo. Prav on je imel največ stikov z Materjo, kakor so kratko imenovali Mater Terezijo. „Osebno sem jo srečal kakih sedem ali osem let, zatem ko je zapustila loretsko kongregacijo, si nadela preprost sari kot prava Bengalka in odšla s petimi rupijami v revna predmestja." 

„Leta 1956 sva z župnikom Mater povabila v Kidderpur. Želela je, da bi njene sestre našle primerno zaposlitev po župnijah in naj bi se iz župnijskega središča spuščale v predmestne razdrtije. Povedal sem ji, odkod prihajam. Bil sem vešč kidderpurskih slumov, ki jih je ta ljubljenka predmestnega uboštva želela videti. Trčili smo na tisto četrt z rdečo lučjo, od koder se je slišalo razgrajanje in prostaštvo. 'Kako naj pošljem sestre same v te nevarne kraje? Tukaj bi morali postaviti svoje šotore bratje, Misijonarji ljubezni.

Ali bi mi ustregli,' me vpraša, 'da organizirava novo vejo naše kongregacije?' Ta takrat še ni imela statusa, marveč je bila le priznana kot poskus Družbe na škofijski ravni. Takrat si še nisem opomogel od srčnega infarkta, zato sem prosil Mater za odlog. Kmalu je dobila drugega jezuita, Avstralca p. Andrewsa in ta je pričel voditi vzporedno vejo bratov (Missionaries of Charity)."

Bogata srečanja z materjo

„Od takrat naprej sva vse večkrat srečala in zame je bilo vsako srečanje z Materjo pravi praznik, nekako očiščevanje in spraševanje vesti. Ko so se pri njej vrstile množice in ko me je opazila, mi je namignila, naj počakam. O čem sva se menila? Nič posebnega. Moje prvo vprašanje je bilo seveda, koliko novih postaj je odprla in pričela je govoriti s takim navdušenjem o svojih sestrah, o ljudeh , ki prihajajo k njej, o sreči spoznanja, da Kristus živi tudi med nekristjani in včasih posebno med njimi, o njihovi darežljivosti in zaključek je bil, ali ni res, kako dober je Jezus? Čisto preprosto, a dovolj, da te gane do globin. Ko sem jo nekoč vprašal, kako je to, da nas vaša beseda, Mati, gane, kot nikoli tako, in ob vprašanju kako se pripravlja na pogovor pred velikaši in vladarji tega sveta, je povzdignila težki in oguljeni rožni venec in iskren nasmeh ji je zaigral v očeh in brez besed sva se razumela."

Zadnje srečanje

„Zadnje srečanje sem v primeri z ostalimi precej bolj občutil. Leta in leta je bolehala na srcu. Srčna ura ji ni bila v posebno pomoč, a zdravniki, in to najboljši, so se kosali, kdo ji bo stal ob strani. Razkošna klinika Woodlands-Home ji je bila zastonj na razpolago, tako tudi njene sestre. A po nekaj dneh si je vedno želela domov med svoje sestre, ki jih je imela srčno rada. Sestre so ji naznanile, da sem prišel s svojimi novinci na obisk. Potrudila se je, da je hitreje odslovila obiskovalce, kajti mladi misijonarji so ji bili močno pri srcu. Ne vem, kje so sedaj tiste fotografije? Poslovili smo se in ko je zadnji med novinci odšel skozi vrata, sem slutil, da Mati še zmerom čaka pred vrati svoje sobe. Ozrl sem se in res, nasmehnila se mi je in pomahala v pozdrav. Te čudovite geste nisem poprej nikoli opazil. Morda je bil to zadnji pozdrav, me je prešinilo. In res! Tri mesece pred njenim odhodom je največ počivala. A kadar ni bilo v bližini sester, je pustila svoj ležalni stol in odšla, kajti ljudje so čakali in čakali nanjo."

Ganljiva je tudi ta patrova pripoved: „Bil je zadnji mesec njenega življenja. Prišel sem in srečal s. Moniko, ki je nadzorovala prišlece. Pozdravil sem jo. Poprej mi je še s. Joel zaklicala, naj le pridem gor, saj bo materi odleglo, če jo pozdravim...

'S. Monika, kajne bolje je, da je ne motim.' Hvaležno me je pogledala in skoraj neslišno dihnila: 'Hvala, pater, za razumevanje.' Odšel sem z mesta, kjer sva se s Terezijo tolikokrat srečala in sem toliko pridobil ob srečanjih." O svojih srečanjih z njo pa pravi: „Bog bodi zahvaljen za ta neprecenljivi dar duhovnega prijateljstva. Pa ne le jaz. Mnogi misijonarji se imajo, pravijo, zahvaliti njej in njenemu poslanstvu. Ne pozabimo njenega gesla: Ni potrebno, da postanem učinkovit, dovolj je, da ostanem zvest...".

Zadnje ure in slovo

Dogodke zadnjih trenutkov je patru pripovedovala sestra - zdravnica, ki ji je zadnje dni stala ob strani: „Elektrika je ugasnila, kar se v Kalkuti večkrat dogaja. Mati je oslabela in lovila dih: 'Ne morem dihati.' Pograbila sem injekcijo, padla mi je iz rok in se zdrobila. Gospod jo je hotel k sebi na prvi petek. Odšla je k Njemu, ki ga je neizmerno ljubila in katero je On neizmerno ljubil".

Pater je ob smrti Matere šel na ulice in opazoval ljudi in zadnjo povorko z njenim truplom, odetim v narodno trobojnico. Tisoči ljudi so se zgrnili na stadion Jawarhala Nehruja v Kalkuti. „A med njimi ni bilo najrevnejših iz slumov, tistih, za katere je Mati Terezija izgorela. A solze revnih so tekle v potokih, mnogo bolj od tistih, ki so bili navzoči ob veličastnem prazniku Terezijinega odhoda."

Njen grob je postal romarsko središče. „Ljudje prihajajo k njenemu grobu in polagajo na sarkofag cvetje in molitve. Po smrti sem bil že trikrat na obisku pri Materi. Srečal sem tudi s. Nirmalo, ki mi je izročila svežo fotografijo, sliko Srca Jezusovega, prineseno iz Skopja, pred katero si je Mati izprosila svoj. Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes," je še leta 1998 zapisal za Ognjišče p. Jože Cukale.

Božo Rustja

(priloga 10_1998)