Naša domovina Evropa

Rojstvo evropske unije in njen razvoj

(pred dvajsetimi leti) Evropska unija (EU) je družina demokratičnih evropskih držav, ki si skupaj prizadevajo za mir in blaginjo, je zapisano v uradni predstavitvi EU. To ni država, ki bi nadomestila obstoječe države, hkrati pa je več kot katera koli mednarodna organizacija. Njene članice so ustanovile skupne institucije, na katere so prenesle del svoje suverenosti, tako da na evropski ravni lahko demokratično sprejemajo odločitve o vprašanjih skupnega interesa. "Rojstni dan" EU je 9. maj 1950 in ta dan se vsako leto praznuje kot "dan Evrope" (datum je pomemben tudi zato, ker je 9. maja 1945 začela veljati listina o kapitulaciji nacistične Nemčije in se je tako na evropskih tleh končala druga svetovna vojna). 9. maja 1950 je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman podpisal znamenito "deklaracijo", v kateri je med drugim zapisal: "Za Francijo, ki je že več kot dvajset let zagovornica združene Evrope, je bil vedno glavni cilj služiti miru. Evropa se ni oblikovala, dobili smo vojno... Povezovanje evropskih narodov zahteva, da za vselej preneha stoletno nasprotje med Francijo in Nemčijo." Schuman je našel iskrenega sogovornika v nemškem kanclerju Konradu Adenauerju. Prvi korak je bila združitev francosko-nemške proizvodnje premoga in jekla, s čimer so bili položeni temelji za hitrejši gospodarski razvoj. Tema dvema "očetoma" združene Evrope se je pridružil tretji - italijanski zunanji minister in predsednik vlade Alcide de Gasperi. Vse tri je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih prizadevanjih so jih vodila krščanska načela.

Združevanje se je pričelo uresničevati s Pariško pogodbo 18. aprila 1951, ki jo je podpisalo 6 držav: Belgija, Francija, ZR Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. 10. septembra 1952 se je v Strassbourgu prvič sestala Evropska skupščina. 25. marca 1957 je bil podpisan Rimski sporazum o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Januarja 1973 so se v združevalni postopek vključile tri nove države: Danska, Irska in Združeno kraljestvo (Anglija). Od januarja 1986 je današnja Evropska unija štela 12 držav članic, kajti dotedanjim sta se za Grčijo (1981) pridružili še Španija in Portugalska. Februarja 1992 so voditelji 12 držav članic na srečanju v Maastrichtu podpisali ustanovno listino o Evropski uniji, ki je stopila v veljavo s 1. januarjem 1993. Na zasedanju Evropskega sveta v Luksemburgu je bilo decembra 1997 sklenjeno, da se pričnejo pridružitvena pogajanja s šestimi novimi državami, med katerimi je bila tudi Slovenija. Na zasedanju ES v Helsinkih decembra 1999 pa je bilo med kandidatke sprejetih še 6 držav (Bolgarija in Romunija sta potem izpadli). Na evropskem vrhu v Kopenhagenu je bilo 13. decembra 2002 sklenjeno, da se deset držav kandidatk priključi EU 1: maja 2004. Na evropskem vrhu v Nici decembra 2000 je bila sprejeta Listina o temeljnih pravicah EU. Osnovan je bil tudi odbor, ki naj pripravi osnutek Evropske ustave (vodi ga nekdanji francoski predsednik Valelery Giscard d'Estaing, ki zavrača sleherno omembo krščanskih korenin Evrope); ustava naj bi bila sprejeta v prvi polovici leta 2004 na evropskem vrhu v Rimu.

Evropski parlament

Evropska unija ima pet institucij, od katerih ima vsaka posebno vlogo: evropski parlament, svet EU, evropsko komisijo, sodišče evropskih skupnosti in računsko sodišče. Te institucije pa imajo ob sebi še pet pomembnih teles: evropski ekonomsko-socialni odbor; odbor regij, evropsko centralno banko, evropskega varuha človekovih pravic ter evropsko investicijsko banko. Ta sistem dopolnjujejo številne agencije in druga telesa.

Najpomembnejša institucija Evropske unije je Evropski parlament, katerega zametki segajo v čas ustanovne pogodbe (po letu 1950). Od leta 1979 poslance Evropskega parlamenta neposredno volijo državljani ki jih ti poslanci zastopajo. Parlamentarne volitve so vsakih pet in pravico voliti ima vsak državljan, ki spada med volivce. Tako parlament izraža demokratično voljo 380 milijonov državljanov EU in zastopa njihove interese. Poslanci Evropskega parlamenta ne sedijo po nacionalnih blokih, temveč po vseevropskih političnih skupinah. Število sedežev na politično skupino je bilo leta 2003 takšno: Evropska ljudska stranka (krščanski demokrati) in Evropski demokrati so imeli 232 sedežev, Stranka evropskih socialistov 175, Evropska liberalna, demokratska in reformistična stranka 52, Evropska združena levica 49, Zeleni 44, Zveza za Evropo narodov 23, Evropa demokracij in raznolikosti 18, ne pripadajo nobeni skupini 32; vseh poslancev je bilo 624. Število sedežev na državo se ravna po številu njenih prebivalcev: največ poslancev (99) ima Nemčija, Italija, Francija in Združeno kraljestvo jih imajo po 78; Slovenija bo dobila 7 sedežev, manj od nje Ciper, Estonija in Luksemburg (6) ter Malta (5). Evropski parlament deluje v Franciji, Belgiji in Luksemburgu. Mesečne plenarne seje, ki se jih udeležujejo poslanci Evropskega parlamenta, so v Strasbourgu (Francija), kjer je prvotni sedež parlamenta. Sestanki parlamentarnih odborov in vse dodatne plenarne seje so v Bruslju (Belgija), v Luksemburgu pa je sedež upravnih pisarn (generalni sekretariat). Evropski parlament ima trojno vlogo: z Evropskim svetom si deli zakonodajno pristojnost, izvaja demokratični nadzor nad vse­mi institucijami EU, skupaj z Evropskim svetom je pristojen za proračun EU. Plenarne seje Evropskega parlamenta, ki se jih udeležujejo vsi poslanci, so navadno v Strasbourgu (en teden na mesec), včasih pa tudi v Bruslju (dva dni). Na teh sejah EP preuči predlagano zakonodajo in glasuje o spremembah.

Svet evropske unije

Ta pomembna institucija je glavni organ za sprejemanje odločitev v EU. Ustanovljena je bila z ustanovnimi pogodbami v petdesetih letih 20. stoletja. Zastopa države članice in njegovih sestankov se udeležuje po en minister iz vsake nacionalne vlade članic EU. Kateri minister bo to, je odvisno od teme, ki bo na dnevnem redu: če bo Svet razpravljal o vprašanjih okolja, se bo sestanka udeležil minister za okolje vsake države EU. Vsak minister v Svetu je pristojen, da zaveže svojo vlado: podpis ministra je podpis celotne vlade. Skupaj je devet različnih sestav Sveta, vendar pa Svet ostaja ena sama institucija. Svet EU ima šest ključnih odgovornosti: sprejemanje evropskih zakonov (skupaj z Evropskim parlamentom), usklajevanje širših ekonomskih politik držav članic, sklepanje mednarodnih sporazumov, potrjevanje proračuna EU (skupaj z Evropskim parlamentom), razvoj skupne zunanje in varnostne politike EU, usklajevanje sodelovanja med nacionalnimi policijami in sodišči v kazenskih zadevah. V Bruslju ima vsaka država članica EU stalno skupino {predstavništvo), ki jo zastopa in brani.njene interese, na ravni EU.

Predsedstvo Sveta se menja vsakih šest mesecev, tako da pride na vrsto vsaka država EU, ki v šestmesečnem obdobju predseduje vsem sestankom. Trenutno ima to vlogo Irska, v drugi polovici leta jo bo zamenjala Nizozemska, naslednji dve leti bo predsedstvo Sveta "v rokah" Luksemburga in Združenega kraljestva oziroma Avstrije in Finske. Predsedstvu pomaga Generalni sekretariat, ki pripravlja delo Sveta na vseh ravneh in zagotavlja njegov nemoten potek. Leta 1999 je bil za generalnega sekretarja Sveta imenovan Javier Solana. Odločitve v Svetu se sprejemajo z glasovanjem. Od 1. novembra 2004 bo število glasov, ki jih ima lahko posamična država (glede na število prebivalcev) zelo različno: od 29 (Nemčija, Franeija, Italija, Združeno kraljestvo) do 3 (Malta); Slovenija bo imela 4 glasove (kot Ciper, Estonija, Latvija in Luksemburg). Ponavadi obvelja glasovanje s "kvalificirano večino": za sprejem predloga je potrebna podpora določenega minimalnega števila glasov.

Evropska komisija

To je politično neodvisna institucija dvajseterice (doslej), ki jo imenujejo države članice in Evropski parlament, da vodijo to institucijo in sprejemajo njene odločitve. Evropska komisija je gonilna sila v institucionalnem sistemu EU: predlaga zakonodajo, politike in programe ukrepanja ter je odgovorna za uresničevanje odločitev Parlamenta in Sveta. Člani Komisije se neuradno imenujejo "komisarji". V državah, iz katerih prihajajo so vsi imeli politične funkcije in mnogi so bili ministri, kot "komisarji" pa morajo delovati v interesu EU kot celote in ne smejo sprejemati navodil od nacionalnih vlad. Nova Komisija se imenuje vsakih pet let, v šestih mesecih od volitev v Evropski parlament in sicer po posebnem postopku, pri katerem so soudeležene vlade držav članic, Evropski parlament in od njega imenovani predsednik Komisije. Sedanji mandat Komisije, katere predsednik je Italijan Romano Prodi, traja do 31. oktobra 2004.

Vsakodnevno delo Komisije opravljajo upravni uradniki, strokovnjaki, prevajalci, tolmači in pisarniško osebje. Teh evropskih javnih uslužbencev je okoli 24.000. Sedež Komisije je v Bruslju (Belgija), pisarne pa ima tudi v Luksemburgu, zastopništva v vseh državah EU in delegacije v mnogih glavnih mestih po vsem svetu. Štiri glavne naloge Komisije so: Predlaganje nove zakonodaje, Izvajanje politik in proračuna EU, uveljavljanje evropske zakonodaje, zastopanje EU na mednarodnem prizorišču. Skupina komisarjev (od 1. novembra 2004 jih bo 25) se sestaja enkrat tedensko. Osebje Komisije je razdeljeno v 36 oddelkov, imenovanih "generalni direktorati", od katerih je vsak odgovoren za določeno politično področje.

Sodišče evropskih skupnosti

Naloga te institucije, pogosto imenovane kar Sodišče, ki je nastala leta 1952 v sklopu Pariške pogodbe, je zagotoviti, da se zakonodaja EU razlaga in uporablja v vsaki državi enako. Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake države članice, tako da so zastopani vsi državni pravni sistemi EU. Na plenarnih sejah Sodišča so navzoči vsi sodniki, kadar Sodišče zaseda kot "veliki senat", pa ima le 11 sodnikov. Sodišču pomaga 8 generalnih pravobranilcev, katerih naloga je podati utemeljena mnenja o primerih, predloženih Sodišču. Sodniki in generalni pravobranilci so ali člani vrhovnih državnih sodišč ali ugledni odvetniki, na katere se je mogoče zanesti, da bodo nepristranski. Imenovani so na podlagi dogovora med vladami držav članic. Vsak je imenovan za dobo šest let; imenovanje pa se lahko podaljša za eno ali dve nadaljnji triletni obdobji. Štiri najbolj pogoste primere, o katerih odloča Sodišče, so: zahteve po predhodnem odločanju, postopki zaradi neizpolnitve obveznosti, postopki za razveljavitev, postopki zaradi opustitve ukrepanja. Sam postopek poteka v dveh stopnjah: najprej je pisna, potem pa ustna stopnja. Sodba, odločena na podlagi večinskega mnenja, se izreka na javnih zaslišanjih.

Evropsko računsko sodišče

Ob besedi "računsko" takoj pomislimo na denar. Z njim je povezano Evropsko računsko sodišče, ki preverja, ali so bili prejeti vsi prihodki EU in ali so vsi stroški nastali zakonito in pravilno, ter skrbi za dobro poslovodenje proračuna EU. Ustanovljeno je bilo leta 1977 in ima svoj sedež v Luksemburgu. Sodišče ima po enega člana iz vsake države EU, ki ga Svet imenuje za dobo šest let, ki pa jo je mogoče podaljšati. Vsi člani tega Sodišča so v svojih državah delali za revizijsko institucijo ali pa so posebej usposobljeni za to delo. Izbrani so zaradi svojih sposobnosti in svoje neodvisnosti in delajo za Sodišče s polnim delovnim časom. Člani izvolijo izmed sebe predsednika za obdobje treh let. Glavna naloga Evropskega računskega sodišča je preverjati, ali se proračun EU pravilno izvaja, kar pomeni, ali so prihodki in odhodki EU zakoniti in pošteni, ter zagotavljati dobro finančno poslovodenje. Ta institucija ima približno 550 usposobljenih oseb, od katerih je 250 revizorjev, ki obiskujejo druge institucije EU, države članice EU in države, ki prejemajo pomoč EU.

Pomožna telesa evropskih institucij

Že na začetku te predstavitve smo jih našteli, zdaj pa jih na kratko predstavimo. Prvi je Evropski ekonomsko-socialni odbor, ustanovljen leta 1957, ki je svetovalno telo in zastopa delodajalec, sindikate, kmete, potrošnike in druge interesne skupine, ki skupaj sestavljajo "organizirano civilno družbo". V političnih razpravah s Komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom predstavlja njihove poglede in brani njihove interese. Drugo tako telo je Odbor regij, ustanovljen leta 1994; sestavljajo ga predstavniki evropskih regionalnih in lokalnih organov. S tem Odborom se je treba posvetovati o zadevah, ki se tičejo lokalne in regionalne uprave, kot so regionalna politika, okolje, izobraževanje in promet. Zelo pomembno telo je Evropska centralna banka s sedežem v Frankfurtu: ena od njenih glavnih nalog je ohranjanje stabilnosti cen na območju evra, s čimer se ohranja njegova kupna moč. Evro je enotna valuta, ki jo od 1. januarja 2002 uporablja dvanajst od petnajstih dosedanjih držav članic EU (Slovenija ga bo dobila leta 2007). Organi odločanja pri poslovanju Evropske centralne banke so: izvršilni odbor, svet guvernerjev in razširjeni svet. Mesto Evropskega varuha človekovih pravic je nastalo s pogodbo o Evropski uniji (Maastricht 1992). Varuh človekovih pravic deluje kot posrednik med državljanom in organi EU: sprejema in preiskuje pritožbe državljanov EU, podjetij in institucij ter vsakogar, ki prebiva v eni od držav EU. Izvoli ga Evropski parlament za dobo pet let. Z Rimsko pogodbo (1958) je bila ustanovljena Evropska investicijska banka z namenom, da bi pomagala uresničevati cilje EU s financiranjem investicijskih projektov, ki pospešujejo evropsko povezovanje, uravnotežen razvoj ter inovativno gospodarstvo, temelječe na znanju. Evropska unija - poslej naša razširjena domovina je "stari" Evropi prinesla pol stoletja stabilnosti, miru in blaginje. Naj vse to prinese tudi nam!

S. Čuk, Naša domovina Evropa, Priloga, v: Ognjišče 5 (2004), 43-50.