Kronika Triglava

(ob obletnici prvega vzpona)

"Nimamo človeka, ki bi se mogel in hotel z znanjem, s tako hrabrostjo in vztrajnostjo kot ona lotiti znanstvene plati alpinizma ter leta in leta posvečati ves svoj čas in vse svoje sposobnosti preučevanju naših gora njegove vsebine.« Ta ‘ona’, kateri je to priznanje namenil predsednik Planinske zveze Slovenije Arnošt Brilej, je bila Mira Marko Debelak-Deržaj, odlična alpinistka, raziskovalka slovenskega gorskega sveta. Leta 1932 je začela po arhivih in knjižnicah zbirati razne podatke iz Triglavskega pogorja, ki naj bi bili del obsežnega zbornika o Triglavu, ki pa ga ni bilo. Dragoceno, z velikim trudom nabrano gradivo je pod naslovom KRONIKA TRIGLAVA izhajalo v nadaljevanjih v Planinskem vestniku, glasilu Planinske zveze Slovenije, v letih 1947–1949. Ob 240-letnici prvega dokumentiranega vzpona na Triglav (26. avgusta 1778) na straneh te priloge pod ‘njenim’ naslovom posredujemo nekaj drobcev te kronike. Njeni zapisi se zaključujejo z letom 1940. Besedilo je dopolnjeno z nekaterimi dodatki iz zajetne monografije Triglav 240, ki je, posvečena jubileju, pred nedavnim izšla pri akademijski založbi ZRC.

MIRA MARKO DEBELAK - DERŽAJ
Izšla je iz družine višjega poštnega uradnika, čigar družina se je pogosto selila. Rodila se je 26. decembra 1904 v Sarajevu kot najmlajša od štirih otrok. Mladost je preživela v Ljubljani, kjer je končala višjo dekliško šolo. Poklicno se ni ustalila v nobeni ustanovi, bila je svobodnjakinja. Sama si je izbirala in utirala pot. Z Božom Pibernikom sta se kmalu po poroki razšla. Zbližala se je z alpinistom Edijem Deržajem in se z njim leta 1938 poročila. Imela sta sina Matjaža. Vzdevek Marko se je je prijel zelo zgodaj, v gorniških krogih je bila pogosto samo Marko: v planinskem delovanju je bila kos moškemu. Njena prva resnejša tura je bil Stol leta 1922, leta 1923 je bila prvič na Triglavu. Leta 1926 je začela plezati v družbi uglednih alpinistov. V naslednjih letih je opravila okoli 100 zelo zahtevnih alpinističnih dejanj. Slovensko gorništvo je zaznamovala tudi kot publicistka, raziskovalka izročila, prevajalka in predavateljica. Sama je hotela predstaviti zgodovino planinstva na Triglavu. Tako je nastala Kronika Triglava, njeno življenjsko delo. Sredi novih načrtov se je 27. septembra 1948 povzpela na večni Triglav.

OD NAJSTAREJŠIH DOB DO PRVEGA VZPONA
Najstarejši obiskovalci gora so bili botaniki in iskalci zdravilnih zelišč.  O tem pripoveduje Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Prav v gore pa botaniki niso hodili.
1701 – Zelo zanimiva je panorama, ki jo je leta 1701 narisal Matija Ločniškar, takratni župnik v Gorjah pri Bledu. To je najstarejša slika Triglavskega pogorja. Kos te panorame je v Narodnem muzeju v Ljubljani. • 1744 – Tega leta je izšel Florjančičev zemljevid, na katerem je prvič zaznamovano ime Triglav (Terglou). • 1776 – Žiga Zois (1747–1819) in njegov brat Karl, slavni botanik, sta bila v neposredni zvezi z vsemi prvimi pristopi v Triglavsko pogorje. Risbo Triglava, ki jo je Balthasar Hacquet  objavil v svojo Oriktografji, naj bi Fr. X. Baraga narisal po Zoisovi skici.

PRVI VZPONI
1778 – Na pobudo Žige Zoisa,  ki je menda obljubil denarno nagrado, je odšla v gore večja odprava. 24. avgusta so prišli do Velega polja, naslednji dan so našli dober dostop na ledenik, se vrnili na Velo polje, 26.avgusta 1778 pa so za vzpon od ledenika do vrha potrebovali nad eno uro.  To je bil prvi dokumentirani vzpon na Triglav, ki so ga opravili ‘štirje srčni možje: Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willonit­zer.  Na vrhu so ostal dve uri in v skale vklesali začetnice imen. • 1782 – Tega leta je Balthasar Hacquet opravil svoj drugi vzpon na Triglav; prvič naj bi se nanj povzpel 8. avgusta 1779. • 1793 – 24. februarja je prišel za dušnega pastirja na Koprivnik pesnik Valentin Vodnik, ki je ob obisku Triglavskega pogorja dobil navdih za odo Vršac. • 1808 – 2. septembra je dosegel vrh Triglava kaplan Jakob Dežman, ki je služboval v Srednji vasi. Spremljal ga je brat Janez, kaplan v Bohinjski Bistrici, ki pa ni šel na vrh. – 23. septembra istega leta je dosegel vrh Triglava naš prvi veliki alpinist Valentin Stanič,  tedaj župnik na Banjšicah. V naslednjih letih je bilo več vzponov. • 1822 – Med vsemi triglavskimi vzponi je najbolj znan vzpon stotnika Bosia, ki mu je bila poverjena naloga, da sestavi trigonometrično omrežje Kranjske. Izmeril je višino Triglava in jo določil na 9067 dunajskih čevljev, kar znaša, preračunano v metre, nekaj več kot 2865 metrov. Od njega najeti domačini so postavili na vrhu Triglava triangulacijsko točko iz štirih močnih, med seboj povezanih drogov. • 1837 – V Mojstrano je spet prišel Henrik Freyer,  kustos ljubljanskega muzeja, z namenom, da obišče Triglav. Spremljali so ga pastirji; prav na vrh je šel z njim sedemnajstletni pastir v coklah. Ta Freyerjev vzpon smemo šteti kot prvi turistični vzpon brez vodnika. • 1855 – Po nalogu avstrijskega geološkega zavoda je dr. Karel Peters v poletju geološko raziskoval triglavsko pogorje. Svoja opazovanja je opisal v daljšem sestavku. Bil je tudi na vrhu Triglava in izmeril je njegovo višino. • 1864 – V letih 1864–1867 je slikar Marko Pernhart, Slovenec iz Koroške, slikal panoramo s Triglavskega vrha.  Vrh sam je v tem času obiskal petkrat. • 1870 – Dograjena je bila gorenjska železnica od Ljubljane do Trbiža in s tem se je težišče triglavskih vzponov preselilo iz Bohinja v Mojstrano. Vzponi na Triglav so bili pogosti. Tega leta se je povzpela na vrh Triglava tudi prva ženska, Rozalija Škantar iz Srednje vasi.

TRIGLAV V NAŠEM DRŽAVNEM GRBU
Grb Republike Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa sta v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob strani rdeče obrobljen. Grb je del naše državne zastave. Na njej je v levem gornjem kotu, z eno polovico sega v belo polje, z drugo pa v modro. Nova slovenska zastava je prvič javno zaplapolala 26. junija 1991 na državni slovesnosti v Ljubljani. 12. junija je skupina gorskih reševalcev nesla na vrh Triglava slovensko zastavo, a brez grba, ker so nove državne simbole objavili 25. junija 1991.

PRVA PLANINSKA KOČA V TRIGLAVSKEM POGORJU
1871 – Tega leta je bila zgrajena prva planinska koča v Triglavskem pogorju in na naših gorah sploh. Na Prodih so v enem mesecu zgradili malo kamnito stavbo, ki je bila zunaj zasuta s peskom in pokrita s škodlami.  V njej je bil pograd za šest oseb in odprto ognjišče. • Tega leta so v Bohinjski Srednji vasi ustanovili prvo slovensko planinsko društvo ‘Triglavski prijatelji’, ki pa uradno ni bilo potrjeno. • 1873 – V območje Triglava je prvič vstopil mladi Henrik Tuma, poznejši dr. Tuma, prvak slovenskih alpinistov. • 1875 – 5. septembra je stal na vrhu Triglava mladi Tržačan Julius Kugy,  poznejši slavni dr. Kugy, ki je svoje pero in čudovito lepo besedo posvetil slavi gora, posebno Julijskim Alpam. • 1887 – Kranjska podružnica Nemškega planinskega društva je nadelala novo pot na Triglav, ki jo uporabljamo še dandanes in vodi od vznožja Malega Triglava. Delo so opravili trije domačini, ki so pot opremili s številnimi klini in žicami ter izklesali stopnice. S tem je nastopila za zgodovino Triglava nova doba, doba planinstva v širšem pomenu besede. – 30. julija je bila odprta nova Triglavska koča.  Nemškutar Karel Dežman je v slavnostnem govoru dejal: »In ti, očak Triglav, pazi na nas, nemške sinove, in s svojo glavo varuj našo slovensko zemljo.« – Tega leta je bil prvič na Triglavu Jakob Aljaž, poznejši ‘triglavski župnik’. V njem je dozorel sklep, da mora za vsako ceno stati pod Triglavom slovenska koča. • 1889 – konec avgusta je prišel na Dovje župnik Jakob Aljaž  in tam ostal do svoje smrti (1927). • 1890 – V poletju je bila prvič preplezana Severna stena. Vzpon je izvedel Andrej Berginc - Štrukelj iz Trente, kot gonjač divjih lovcev.

USTANOVITEV SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA
1893 – 27. februarja je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo.  Z njim se začne znova delovanje slovenskega planinstva okrog Triglava. Istega leta je bil v Ljubljani ustanovljen klub Planinskih piparjev.  • 1894 – Spomladi so začeli graditi prvo kočo SPD pod Črno prstjo. Slavnostna otvoritev 15. julija je bila manifestacija slovenstva in začetek narodnostnega boja v Triglavskem pogorju. • 1895 – Februarja je začel izhajati Planinski vestnik,  ki je postal glasnik slovenskega delovanja na Triglavu. • 7. avgusta 1895 je bil postavljen na vrhu Triglava ALJAŽEV STOLP.  Načrte zanj je naredil Aljaž sam. Postavil ga je z lastnimi sredstvi na svojem svetu, ki ga je kupil od dovške občine za 1 goldinar. Pozneje je stolp podaril SPD. – Meseca septembra je dal Aljaž napeti 130 metrov močne žice med 34 železnimi klini, ki so jih vdelali vzdolž grebena od Malega do Velikega Triglava. Tega ne smemo gledati z očmi alpinista – Triglav je romarska gora Slovencev, zato so morali biti prirejeni vsi dostopi, da pride po njih lahko vsakdo na našo ‘sveto goro’. • 1896 – 9. julija je bila odprta nova koča v Vratih.  10. avgusta je bila izročena prometu najvažnejša postojanka slovenskega planinstva – Triglavska koča na Kredarici.  Župnik Aljaž je blagoslovil kočo in opravil obredne molitve v slovenskem in latinskem jeziku. • 1897 – 12. avgusta je bila slovesna blagoslovitev kapelice Marije Snežne na Kredarici.  Slavnosti se je udeležilo nad 200 ljudi. • 1900 – 11. septembra je bila prva poroka na Kredarici. • 1903 – 6. septembra je bila izročena prometu nova pot iz Vrat na Kredarico, ime je dobila po Franu Tominšku,  dolgoletnem predsedniku SPD. • 1904 – 7. avgusta je bil slovesno odprt novi dom SPD v Vratih. • 1905 – Kredarico je v tem letu obiskalo 472, Aljažev dom pa 846 oseb. • 1906 – 9. in 10. julija so trije nemški alpinisti izvedli prvi turistični vzpon čez Severno steno. • 1908 – SPD je razširilo in povečalo kočo na Kredarici.  30. novembra je šel Franc Setničar iz Gorice prvič pozimi na Triglav in s tem začel vrsto zimskih vzponov. • 1909 – Z železnico Gorica - Jesenice je vzcvetel v Bohinju zimski šport. Marca je zadel SPD hud udarec: plaz je porušil Aljažev dom v Vratih. – 8. septembra je bila otvoritev novega Triglavskega doma – povečane in prenovljene Triglavske koče na Kredarici. – 10. in 11. septembra sta Emil Klauer in njegova sestra Ana izvedla 12. vzpon čez Steno; Ana Klauer je bila prva ženska, ki je preplezala Triglavsko steno. – Na Kredarici je silvestrovalo 12 slovenskih planincev. • 1910 – 17. julija je bila slovesna otvoritev novega Aljaževega doma v Vratih. – 29. avgusta je bil opravljen 13. vzpon čez Severno triglavsko steno in obenem prvi slovenski turistični vzpon. Opravil ga je dr. Henrik Tuma,  edini slovenski alpinist evropskega formata v smeri, ki se imenuje po njem. Po vzponu je dejal: »Premagavši severno steno Triglava, sem imel živo zavest, da sta trud in nevarnost, ki ju imaš v borbi s to steno, neznatna v primeri z užitkom, ki ga dobiš, povzpevši se na rob.« • 1915–1918 – Z izbruhom vojne med Avstrijo in Italijo je bil zaprt ves predel Julijskih Alp.

VPISNE KNJIGE V GORAH
Med planinci so vpisne knjige danes znane kot knjige na vrhovih in v planinskih postojankah, kamor se vpišejo najnujnejši podatki o smeri posameznika ali skupine planincev. Prvopristopniki na Triglav so v skalo vklesali svoje inicialke. Že od začetka organiziranega planinstva so planinska društva koče in vrhove oskrbela z vpisnimi knjigami. V Slovenskem planinskem muzeju hranijo 98 vpisnih knjig, med katerimi je sedem vpisnih knjig iz Aljaževega stolpa. Prva vsebuje Aljaževo povabilo: »Pozdravljen, popotnik! Blagovoli vpisati svoje ime in kak stavek v to knjigo. Ta stolp sem postavil 7. 8. 1895 v skupno dobro. Jakob Aljaž, župnik na Dovjem.« In enako besedilo v latinščini.

PRVA KNJIGA, PRIČA ENAJSTIH LET
V prvi knjigi Aljaževega stolpa so zapisani vtisi obiskovalcev od 10. avgusta 1895 do 17. septembra 1905. Obiskovalci so zapisali svoje ime in priimek, poklic oziroma stan, pripisali vremenske razmere in smer pohoda. V letu 1895 je bil 201 vpis, med njimi vpisi treh žensk. Največ vpisov je bilo avgusta, najmanj ob četrtkih, več kot polovica v nemškem jeziku, le 64 v slovenskem. Število obiskovalcev se je od leta 1896, ko je bilo vpisov najmanj (161), do leta 1905, ko je bilo vpisov največ (527), potrojilo.

VRH TRIGLAVA OSTANE SLOVENSKI
1918–1920 – Prvi dve leti po vojni sta bili za planinstvo prav tako mrtvi kot prejšnja tri leta vojne. Med vojno so bile mnoge planinske koče opustošene. • 1921 – 20. februarja je bila v Bohinju prva smučarska tekma. – 25. julija je Jakob Aljaž obhajal zlato mašo. • 1922 – Slovensko planinsko društvo je z resolucijo, naslovljeno na jugoslovansko vlado, zahtevalo, da ostane vrh Triglava po razmejitvi popolnoma na slovenski strani. – Poleti sta SPD in mladi turistovski klub Skala na novo markirala večino potov z novo Knafelčevo markacijo: rdeč krog z belo piko na sredi. – Vrh Triglava je to leto obiskalo okrog 4000 oseb! • 1923 – Bela obleka Aljaževega stolpa nekaterim mladim narodnjakom ni bila všeč, pa so stolp prebarvali z narodnimi barvami. Barve se še niso osušile, ko so sosedje prepleskali stolp v belo-rdeče-zeleno barvo. SPD je napravila konec boja s tem, da je stolpovo streho prepleskala črno, steno pa sivo.  • 1924 – 7. januarja je umrl v Gradcu dr. Johann Frischauf,  častni član SPD, buditelj planinstva za Triglavsko pogorje. – 11. avgusta se je ponesrečil v Triglavski severni steni dr. Klement Jug.  Plezal je sam. Po štirih dneh ga našli njegovi tovariši plezalci. Pokopan je na dovškem pokopališču. – 24 avgusta je preplezala Triglavsko steno prva Slovenka Nevina Rebek. V družbi S. Prevca in St. Hudnika je preplezala slovensko smer. • 1925 – 19. julija je bil na Triglavu ‘planinski dan’. Zastopniki planinskih organizacij, klubov in planinci iz vse Jugoslavije so se sešli na najvišji slovenski gori. – 6. julija: ob proslavi 80–letnice rojstva triglavskega župnika Jakoba Aljaža so njegovi prijatelji podprli njegov načrt zgraditi v Vratih kapelico sv. Cirila in Metoda. • 1926 – 10. marca je umrl v Mojstrani ‘oče’ Požganc, Janez Klinar, najtesnejši Aljažev sodelavec, pri vseh njegovih gradnjah. Njegovo ime je nerazdružljivo povezano z delom SPD na Triglavu.

SLOVO TRIGLAVSKEGA ŽUPNIKA
1927 – 24. februarja si je župnik Aljaž zlomil nogo v stegnu, ko mu je zdrsnilo na poledici. Legel je in ni več vstal. – 1. maja je sporočil Planinskemu vestniku poslovilne besede: »Poslavljam se s tega sveta. Srečnega se počutim, da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil. Poslavljam se pa tudi od vseh planincev in čitateljev Planinskega vestnika ter želim, da bi se planinstvo pri nas vedno bolj razširjalo.« – 3. maja je ljubljeni triglavski župnik izdihnil. Pokopan je ob zidu župnijske cerkve na Dovjem. – 16. junija sta M. M. Debelakova in E. Deržaj prva sestopila čez Triglavsko steno po slovenski smeri. Istega leta sta opravila še več prvenstvenih vzponov. –  18. septembra je bil odkrit Aljažev spomenik na dovškem pokopališču. Na marmornato ploščo so vklesani verzi Silvina Sardenka: »Vsako jutro v zarji novi / naši zažare vrhovi, / čakajo, kdaj prideš spet, / ki si jim bil varuh svet: / naš triglavski kralj Matjaž, / župnik z Dovjega – Aljaž.«  – 29. julija je bila blagoslovitev kapelice sv. Cirila in Metoda v Vratih. • 1930 – 25. in 26. julija P. Jesihova in M. Gostiša preplezala Triglavsko steno v smeri, kjer se je ponesrečil Klement Jug. Stena zdaj nosi ime ‘Jugov steber’. – 20. avgusta je bila v Ljubljani premiera nemega filma V kraljestvu Zlatoroga.  Film prikazuje Triglavsko pogorje, gledano s poti treh planincev, ki romajo v svetle višave. • 1935 – 10. aprila je umrl dr. Henrik Tuma, eden očetov slovenskega alpinizma in alpinistike. • 1938 – 22. junija je umrl v Ljubljani Jože Abram,  naš Trentar, župnik v Trenti (1901–1904), velik ljubitelj gora, prijatelj Juliusa Kugyja. • 1939 – 9. avgusta je bil na vrhu Triglava mladi jugoslovanski kralj Peter II. • 1940 – 21. junija je bila blagoslovljena kapelica na Uskovnici. Praznovanja se je udeležilo mnogo planincev, domačinov in letoviščarjev.

TRIGLAV IMA  VEDNO VEČ OBISKOVALCEV
Najvišja gora v Sloveniji ima vedno več obiskovalcev. Prvi dokumentirani vzpon sega v leto 1778. Dobrih sto let kasneje, leta 1895, ko je bil na vrhu postavljen Aljažev stolp, je zabeleženih 223 vzponov; kmalu po prvi svetovni vojni že več kot 4000. V 80–tih letih 20. stoletja je bilo število vzponov ocenjenih na 15.000 do 20.000 na leto. Število pristopov na našo ‘sveto goro’ se iz leto povečuje. Iz raziskave, ki so jo opravili leta 2018, je razviden profil povprečnega planinca/planinke, ki gre na Triglav: v gore zahaja enkrat na teden; na Triglavu je bil/a že vsaj enkrat; na Triglav bo še šel, najverjetneje v letu 2018; vzpon opravi poleti, v enem dnevu, iz doline Vrat, v skupini do pet. Triglav kot narodni simbol izredno ceni in se nanj povzpne, saj je najvišja gora v Sloveniji.

ČUK, Silvester. Kronika Triglava. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str 50-57.