Sveti pater Pij

25. maj 1887, Pietrelcina, Italija; † 23. september 1968, San Giovanni Rotondo, Italija

Od zibelke za ta svet do lestev za nebesa

Pietrelcina, ki je povezana z imenom patra Pija, je njegov rojst­ni kraj, nedaleč od mesta Benevento v italijanski pokrajini Kam­panji. Tam je zagledal luč sveta 25. maja 1887 ob petih popoldne. Bil je četrti od sedmih otrok, ki sta jim posredovala življenje zakonca Grazio Forgione in Maria Giuseppa De Nunzio. Krščen je bil že naslednji dan na ime Francesco....Pri enajstih letih je pre­jel prvo sveto obhajilo in birmo. Ko je petnajstleten razmišljal, da se popolnoma posveti Bogu, je imel videnje, ki mu je pokazalo, da bo vse njegovo življenje nenehen boj proti satanu. 6. januarja 1903 je Francesco Forgione prišel v kapucinski samostan v kraju Morcone, kjer je opravil noviciat in 22. januarja 1904 izrekel začasne redovne zaobljube ter dobil ime Pij iz Pietrelcine, po katerem ga zdaj pozna ves svet. Od tam se je preselil v samostan v kraju Pianisi, kjer je nadaljeval študije. Leta 1907 je izrekel večne redovne zaobljube. Pogosto ga je mučila neka skrivnostna bolezen in bali so se, da ne bi umrl pred mašniškim posvečenjem, zato je bil s posebnim dovoljenjem iz Rima 10. avgusta 1910 v stolnici v Beneventu posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 14. avgusta v svojem rojstnem kraju. 8. septembra je na pristavi Pia­na Romana, nedaleč od doma, kjer je kot otrok pasel, prejel ne­vidna, toda boleča znamenja Kristusovih ran. Poslali so ga v samostan v kraju Venafro, kjer pa je ostal le dobra dva meseca. Zaradi bolezni se je moral vrniti v domači kraj, kjer je ostal do februarja 1916, ko so ga predstojniki poslali v samostan Sve­te Ane v mestu Foggia. Tudi tukaj je ostal prav malo časa, kajti sredi leta 1917 je bil prestavljen v San Giovanni Rotondo, kjer so tedaj kapucini imeli zelo skromen samostan, in tam je ostal do konca svojega zemeljskega bivanja, ki se je izteklo 23. septem­bra 1968.

"Glejte Jezusa, ne mene!"

San Giovanni Rotondo je kmalu po prihodu patra Pija začel pri­vabljati romarje od vsepovsod, potem ko se je razvedelo, da tam živi pater s stigmami - vidnimi znamenji Kristusovih ran. Te rane je prejel 20. septembra 1918 dopoldne med molitvijo v samostan­skem koru. Prikazalo se mu je skrivnostno Bitje (trpeči Kristus), ko je bilo videnja konec, je pater Pij opazil, da so njegove ro­ke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri. "Za­mislite si mojo grozo, pa tudi bolečine, ki sem jih takrat obču­til, in jih čutim nenehoma vsak dan." Nekaj dni po tem dogodku je v pismu eni od žena, ki jim je bil duhovni voditelj, napove­dal: "Ta križ, ki mi je bil poslan od Boga, me bo spremljal vse do konca mojega potovanja." In res je bilo tako. Kljub vsem pos­kusom zdravnikov, da bi jih zacelili, so rane ostale sveže celih petdeset let, nikoli pa se niso ognojile. Pater Pij je vedno no­sil rokavice, ki jih je sam pral. Med zadnjo mašo, ki jo je daro­val 22. septembra 1968, en dan pred smrtjo, je rokavice snel in vsi so lahko videli, da so rane izginile. Številne zdravniške preiskave so potrdile, da pater Pij - prvi duhovnik v zgodovini s stigmami - teh ran ni dobil po naravni poti. Na sodbo nekega profesorja, da je pater Pij dobil rane samo zato, ker se je tako močno poglabljal v Kristusovo trpljenje, je sam pater hudomušno odgovoril: "Ko boš videl tistega profesorja, mu reci, naj na vso moč misli, da je vol. Bomo videli, če mu bodo zrasli rogovi!" Veliko je pretrpel zaradi sumničenj raznih visokih predstavni­kov Cerkve, a njegov odgovor je bil: "Cerkev je naša mati; tudi kadar nas tepe, nam želi dobro." Ljudem, ki so strmeli vanj, ko je molil, je dejal: "Kaj gledate mene, glejte Jezusa!"

Moder spovednik in duhovni voditelj

Pater Pij je kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo zaslovel kot spovednik, ki bere v srcih. V več kot petdesetih letih svojega bivanja v tem samostanu (od leta 1931 do 1934 zaradi prepovedi iz Vatikana ni smel spovedovati) je v svoji spovednici sprejel na stotisoče ljudi. Samo v letu 1967 je samostanski kronist naštel 15.000 žena in 10.000, ki so bili pri spovedi pri patru Piju. Bila pa so leta, ko je število njegovih spovedancev znašalo 70-80.000! Treba je bilo dolgo čakati na vrsto (uvedli so sezname), predvsem pa se je bilo treba na spoved temeljito pripraviti. Srečanje s patrom Pijem-spovednikom je bilo zelo osebno, pogosto dramatično. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev: če ni opazil priprav­ljenosti na spreobrnjenje, je znal biti zelo trd. "Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji in z drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa, jih je treba tudi bolj trdo prijeti!" Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo kratke: tri minute ali malo več. Pater je po­slušal izpoved, drugo je "videl", podal čisto kratek nauk za živ­ljenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so pri­hajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhov­nega voditelja. "Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim," je dejal. "Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!" Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsakdanji maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri "spominu živih in raj­nih". Tisti, ki jim je bil duhovni voditelj, so nemalokrat sli­šali njegovo svarilo: "Dobro pomnite: če se ne boste obnašali le­po in če me ne boste poslušali, vas nekoč pred Bogom ne bom pri­znal za svoje otroke. Bom prvi, ki vas bo tožil!"

Otipljivi sadovi vztrajne molitve

Pater Pij povezuje molitev z močno karitativno dejavnostjo, ka­tere izjemen izraz je Hiša lajšanja trpljenja. Molitev in ljubezen: poglejte, kako zelo stvaren povzetek nauka, ki nam ga daje pater Pij, in ga danes ponovno predlagamo vsem," je poudaril Janez Pa­vel II. v svoji homiliji ob razglasitvi patra Pija za svetnika.

O svetem Frančišku Asiškem je nekdo zapisal, da ni bil zgolj mož molitve, temveč "poosebljena molitev". Isto so govorili o patru Piju vsi, ki so z njim živeli ali se z njim srečevali. On sam je večkrat dejal: "Kaj vendar hočejo vsi ti ljudje? Jaz sem samo ubog redovnik, ki moli." V svoj dnevnik je leta 1929 zapisal: "Vsak dan vsaj pet rožnih vencev... To je orožje, ki nam ga je za ob­rambo in zmago darovala Mati Marija, da ga uporabljamo zoper zvi­jače peklenskega sovražnika." Dva dni pred svojo smrtjo, 20. sep­tembra 1968, je svojemu rojaku patru Modestinu položil v roke svoj rožni venec, rekoč: "Glej, izročam ti rožni venec. Razširjaj ga med mojimi!" Sredi viharja druge svetovne vojne je papež Pij XII. katoliške vernike prosil, naj molijo za mir in za zmago dob­rega nad zlom. Pater Pij je svojim duhovnim otrokom dejal: "Odgo­vorimo na klic svetega očeta!" Tako so nastale "molitvene skupi­ne", ki so dejavne po številnih deželah sveta. - Sad molitve je tudi bolnišnica Hiša lajšanja trpljenja, katere zamisel sega v leto 1940, uresničevati pa so jo začeli leta 1947. Odprli so jo 5. maja 1956. Ob tej priliki je pater Pij dejal, da se v tem bol­niškem mestu združujeta najsodobnejša medicinska tehnika in duh frančiškanske skromnosti. "To je kraj molitve in znanosti." Last tega zavoda je pater Pij prepustil Svetemu sedežu z zagotovilom: "To delo bo preživelo stoletja."

Pri oltarju drugi Kristus

Milanski nadškof kardinal Giovanni Montini, poznejši papež Pavel VI., je obiskal patra Pija v San Giovanni Rotondu in bil pri nje­govi maši skupaj z množico vernikov. Zapisal je: "Ena maša patra Pija za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona." Pater Pij je redno maševal že ob štirih zjutraj, na mašo pa se je pri­pravljal več kot dve uri. Ko je pristopal k oltarju, je šel na Kalvarijo. V pogovoru s svojo duhovno hčerko Cleonice Morcaldi je povedal, kaj mu pomeni maša. "Popolno združenje s Kristusovim trpljenjem." - "In kaj naj berem v vaši maši?" - "Celotno Kalva­rijo." - "Pater, povejte mi, kaj trpite pri sveti maši?" - "Vse tisto, kar je trpel Kristus - seveda v neprimerljivi meri - trpim tudi jaz, kolikor je to mogoče človeškemu bitju." - "V katerem trenutku med daritvijo svete maše trpite najbolj?" - "Med spre­menjenjem /povzdigovanjem/ in obhajilom." Pogosto se je pater Pij med mašo zamaknil; dolgo se ustavljal ob spominu živih in rajnih, ko je Bogu priporočal vse tiste, ki so bili zaupani njegovi oče­tovski skrbi. Njegovi zavistni nasprotniki so dosegli, da so iz Rima določili, naj maša patra Pija ne traja več kot trideset mi­nut. "Če bi bilo v moji moči, sploh ne bi šel od oltarja," je de­jal pater Pij, ki pa je ukaz ponižno sprejel. Kako je cenil maš­no daritev, povejo njegove besede: "Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red pred vrati zaradi take množice ljudi." Zadnjo mašo je daroval 22. septembra 1968, en dan pred svojo smrtjo. Med njo je z rok snel rokavice in videlo se je, da na njih ni več sledov ran. "Moja kri se je izčrpala."

"Ko bom v grobu, bom bolj živ kot kdaj"

Nekateri sobratje in duhovni otroci so imeli občutek, da pater Pij ve za datum svoje smrti. Ko so videli, da njegove telesne moči vse bolj pešajo, so ga vprašali: "Pater, odhajate, kako bomo brez vas?" On pa jim je odgovoril: "Saj bom ostal med vami, bolj kot prej. Prej ste me morali čakati, če ste hoteli govoriti z ma­no, zdaj pa vas bom jaz čakal tam. Pridite na moj grob in dobili boste več kot prej. V grobu bom bolj živ kot kdajkoli!" Tistim, ki ne morejo priti v San Giovanni Rotondo., pa je svetoval: "Poj­dite pred tabernakelj in v Jezusu boste našli tudi mene." Po zadnji maši 22. septembra 1968 se je pater Pij samo še dvakrat prikazal na oknu in je romarje blagoslovil in jim pomahal v poz­drav z belim robčkom. V noči od 22. na 23. september je pater, ki je bedel ob njem, videl, da pater Pij ugaša in je šel klicat predstojnike in sobrate, čeprav mu je Pij dejal: "Nikogar ne kli­či! Nikogar ne budi! Tisti, ki me je imel poklicati, me je po­klical. Potem ko je prejel sveto maziljenje, je ob 2.30 ponoči izdihnil z imenoma Jezusa in Marije na ustnicah. Ob njegovi kr­sti v samostanski cerkvi so se vrstile dolge procesije romarjev vse do pogreba, ki je bil 26. septembra. Pokopali so ga v kripti cerkve Marije, Matere milosti in tako izpolnili njegovo željo, ki jo je zapisal v oporoki leta 1923. Pri pogrebnem slavju, ki je bilo prežeto s trdno vero, da pater Pij živi v Bogu in prosi za vse, se je zbralo kakšnih 1.00.000 ljudi. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov pri­znala šele po dolgem in natančnem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa ga je uvrstil v seznam svetnikov katoliške Cerkve. Njegov god, ob­vezen za vesoljno Cerkev, se obhaja 23. septembra.

ČUK, Silvester. Sveti pater Pij. (Priloga). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 45-52.