Postaje Finžgarjevega popotovanja

Finzgar Franc Saleski2

Od rojstva do nove maše (od 9. februarja 1871 do 5. avgusta 1894)

Ob devetdesetletnici svojega življenjskega popotovanja je Franc Saleški Finžgar zapisal: »Rojen sem bil leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj (v Dolenčevi leseni kajži v bregu nad Doslovičami v župniji Breznica). Nobenega življenja nisem pokazal ... Tudi moja šibka mamica je bil nezavestna. V ranem jutru so hiteli botri v mrzlo zimo z mano, da bi še živ prejel krst. K materi je bil naprošen duhovnik ... Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: "Kar sklenila bosta. Oba hkrati" ... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Odraščal je v svobodni naravi, zato je nerad zamenjal pastirsko palico s šolsko tablico.

Finzgar Franc Saleski1

Prvo šolsko znanje je nabiral v enorazrednici na Breznici, potem pa ga je oče, ki je hodil v šolo le štirinajst dni, kasneje pa se je sam naučil brati in pisati, dal v ljudsko šolo v Radovljico, kjer je končal tretji in četrti razred kot odličnjak. Brezniški župnik Kramar je očeta pregovoril, naj bistrega Franceljna da v ljubljanske šole. Prvo leto je zapravil, ker se je preveč potepal s slabimi tovariši, potem pa mu je župnik našel stanovanje, kjer je imel dobre sošolce in odtlej je bil redno odličnjak.

 

Pet let je bil gojenec škofijskega dijaškega zavoda Alojzijevišče in je sodeloval pri rokopisnem listu Domače vaje. Po maturi leta 1891 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po treh letih študija 21. julija 1894 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Breznici 5. avgusta 1894. V razmišljanju Zakaj sem postal duhovnik (1940) je zapisal: »Vleklo me je, da bi živel med ljudmi, jih ljubil in jim koristil kakorkoli. Za tako delovanje pa se mi je zdel duhovski poklic kakor nalašč.« Literarni zgodovinar France Koblar, Finžgarjev osebni prijatelj in urednik njegovih Izbranih del (Mohorjeva družba, Celje 1959-1962), pravi, da je Finžgar "svoj duhovniški poklic jemal silno resno, silno odgovorno" in je bil "v resnici zgleden duhovnik".

Kaplan v Bohinju (od 25. maja 1895 do 20. junija 1896)

Finzgar Franc Saleski7Dekret za Bohinjsko Bistrico sem dobil 25. maja, službo sem nastopil 11. junija. Začetni tedni v službi so potekali mirno in prijetno. Dela nisem imel (poklicnega namreč) kar skoraj nič. Vsako nedeljo pridigo, ob sobotah majčkeno spovedovanja in konec. Zbolel ni nihče. Vsak dan sem prebil dokaj ur v ulnjaku na vrtu in bral. Tam sem spisal idilo (pesnitev) Triglav ... Dela v Bistrici je bilo zame premalo. Ko sem imel časa in zdravja na pretek, bi se bil moral poglobiti v študij tuje literature in se marsikaj naučiti iz nje. Žal knjižnice tam ni bilo, sam nisem mogel kupovati dragih najboljših literarnih knjig drugih narodov. Star profesor me je potolažil: Nič ni škoda, ko nisi preveč bral. Naše ljudstvo ti je bilo živa knjiga, iz katere si bral. To dokazujejo vse tvoje povesti z jezikom in dejanjem. – V tem času je pisal krajše spise za otroke, ki jih je objavljal v Angelčku in Vrtcu.

Kaplan na Jesenicah (od 20. junija do 2. decembra 1896)

Finzgar Franc Saleski3Imenovan sem bil na Jesenice za pomočnika župniku Keršiču, ki je tako oslepel, da ni mogel več pisati ali kaj drugega opravljati. Prišel sem k njemu. Bil je zelo dobra duša. Določil mi je majhno sobo v župnišču. Na Jesenicah je bilo zelo lepo: župnik, tovariš Jaka Matjan, ljudje. Mnogo je bilo v tovarni Bohinjcev, ki sem jih že poznal. V Bohinju so takrat opuščali fužine in selili vse na Jesenice z delavci vred. – Literarno na Jesenicah nisem kaj prida delal razen nekaj pesmic. To ni bil moj poklic. Pač pa sem priredil na Jesenicah Pasijon. – Ker denarja nisem strpel, sem si kupil kolo. Večkrat sem se peljal na Brezje maševat. Imel sem belo čepico. Ko sem se nazaj grede večkrat ustavil doma, me je vprašala teta, kaj da imam tako čudno belo kapo. Pa ji je oče takoj razložil: »Viš, to ima zato, da vsak človek že pol ure prej na cesti vidi, da se bo pripeljal en norec.«

Kaplan v Kočevju (od 2. decembra 1896 do 10. maja 1898)

Povedati moram, da sem v Kočevje odhajal s silnim odporom v srcu. Ne zoper dekret sam, ampak zato, ker sem moral med Nemce in me je iz golih narodnih vzrokov zelo bolelo. V Kočevju je bilo prvo leto zelo lepo. Narodnih bojev še ni bilo. Kočevarji so nas slovenske kaplane zelo radi imeli. – Literarno sem ob tolikem delu in trušču malo storil. Nekaj pesmi pač (tudi nemške sem zlagal), bral sem zelo malo. Knjižnice ni bilo, le slovenske knjige sem kupoval, več pa nisem zmogel.

Finzgar Franc Saleski6Dohodki so bili zelo revni. Tako mi je potekalo življenje prvo leto v Kočevju. Pesmi povedo, kako sem vedno hrepenel stran – čeprav mi ni bilo nič sile. Bil sem tudi odtrgan od prijateljev. V Ljubljano je bilo daleč. Pač pa mi je opazovanje naše kočevske in slovenske družbe dalo snov za novelo Deteljica, ki sem jo potem spisal v Idriji.

Kaplan v Idriji (od 10. maja 1898 do 11. maja 1899)

Pripeljal sem se v Idrijo, zame popolnoma neznan kraj. Dekan Mihael Arko – zlata duša – mi je izročil ključ od župnišča takole: »Tu imate ključ od vežnih vrat v znamenje, da ste že štiriindvajset let stari.« Zaupno sem se ga oprijel in bila sva hitro najboljša prijatelja. Dekan Arko me je, dasi komaj deset let starejši od mene, prav očetovsko vzgajal. Dekan mi je izročil nedeljske govore ob desetih. Po nekaj uvodnih govorih sem se lotil očenaša. Mnogo sem študiral in privabil v cerkev k tem govorom zlasti delavstvo. Saj je vse socialno vprašanje v tej molitvi v jedru zapopadeno. Tudi socialisti so hodili. Da bi resnično trdi kruh rudarjev bolje razumel, sem šel tudi v rove. – Čeprav ni bilo poklicnega dela čez mero, nisem zapravljal časa in sem delal: študiral, bral, pisal. Spisal sem novelo Deteljica, deloma dokončal tudi novelo Kvišku. Razen tega sem zagrešil dokaj pesmic. Mnogo dela pa mi je povzročil prevod Pikove dame. – Lepo je bilo v Idriji, tudi brezplodno ni bilo zame. Mnogo sem se naučil od dekana in od ljudi.

Ekspozit pri Sv. Joštu (od 11. maja do 5. oktobra 1899)

Finzgar Franc Saleski5Pri Sv. Joštu nad Kranjem tedaj že nekaj let ni bilo stalnega duhovnika. Ker pa so ljudje v poletnem času še kaj radi romali na to goro, se je zdelo ordinariatu, da sem kakor nalašč, da prebijem počitnice kot expositus omnibus periculis (izpostavljen vsem nevarnostim) prav jaz. Na to znamenito goro sem prišel v sredo pred vnebohodom (11. maja 1899). Ko so me Joštarji zagledali, da prihajam, so mi prišli naproti s procesijo in banderi. Kadar je deževalo, ni bilo ne romarjev ne izletnikov, na gori tudi nikogar, da bi se kaj pogovoril. Bil sem pravi puščavnik. Bral sem, pisaril, prebiral stare listine v arhivu in po kolenih hodil po svetih stopnicah. Prva me je obiskala moja ljuba mati. Očetu je pripovedovala, kako slabo se mi godi in prišel me je obiskat. Pred slovesom je šel v cerkev. Ko se je vrnil, mi je rekel: »Svetemu Joštu sem te izročil, naj ravna s tabo, kakor ve, da bo prav. Mene pa na goro ne bo nikoli več, morda mimogrede tedaj, ko pojdem v nebesa.« Prve dni oktobra sem se poslovil od dobrih ljudi in s svojim kovčkom odhitel v dolino.

Kaplan v Škofji Loki (od 5. oktobra 1899 do 25. junija 1900)

Finzgar Franc Saleski11Ko sem šele grede od Sv. Jošta skozi Ljubljano, sem se šel poklonit škofu Jegliču, ki mi je rekel: »Sprejmite Loko kot zaupno mesto.« To je bilo moje sedmo službeno mesto. Dušnopastirskega dela je bilo res dosti. Razen mnogo ur šole sem imel daljna pota k podružnicam, ki si jih težko eno dopoldne opravil. Tudi prosvetnega življenja je bilo nekaj. Tako življenje in zaposlenost sta me ovirala, da nisem mogel književno skoraj nič delati. Dokončal sem povest Stara in nova hiša, ki ima za jedro mojo rojstno hišo in delo mojega očeta. Napisal sem tudi črtico Pomlad se poslavlja. Majnika 1900 sem odšel z romarji svetoletniki v Rim. Po smrti župnika Tomažiča sem bil od 26. junija do 1. decembra 1900 župnijski upravitelj v Škofji Loki. Dela je bilo mnogo, a za mladega človeka je to le veselje. Imel sem tudi premnogo obiskov. S Koroške me je obiskal pisatelj Meško. Ko sem bil upravitelj, sem še bolj prišel v stik z ljudmi. Prav rad priznam, da sem bil med hribovci posebno srečen. Tudi preprosta odkritosrčnost teh ljudi mu je bila zelo všeč. Nekoč se šel od Sv. Florijana proti domu. Potoma sem došel dve ženi. Pridružil sem se jima in smo prijetno kramljali. Kar se odloči ena in me vpraša: »Pravijo, da ste vi že mnogo služb imeli. Ali je to res?« – »Kar res je. Loka je v dobrih štirih letih že moja sedma služba.« – »No, potem ste pa tak kakor kak zanič hlapec, ki zmeraj gospodarja menja.« Že sem jim hotel razložiti, da primera ne drži. Toda posegla je vmes druga žena in sosedo zavrnila: »Kako si čudna! Gospoda imajo le tako radi, da ga hočejo povsod imeti.«

Kurat v prisilni delavnici (od 1. decembra 1900 do 8. oktobra 1902)

Kranjska deželna prisilna delavnica ni bila določena samo za kranjske delomrzneže. Vanjo so pošiljali Slovence, Tirolce, Dalmatince, Italijane in Hrvate. Razen odraslih so tja pošiljale razne vlade tudi mladino, da bi jih, potepence in tatiče, privadili k delu. Žal da tega namena prisilnica ni prav nič dosegla. Služba v prisilni delavnici me je res razočarala, kakor mi je napovedoval župan Ivan Tavčar, vendar mi je bila Ljubljana v mnogočem koristna. Ker sem si ustanovil svoje gospodinjstvo, sem bila lahko mnogo doma in sem imel priložnost za književno delo. Bil sem v stiku s prijatelji, ki so se ukvarjali s književnostjo. – Napisal sem igro Divji lovec. Pisal sem po tri in več ur zdržema in v enem tednu je bila igra na papirju. Ta ljudska igra je preromala prav vse odre v Sloveniji. V prisilnici sem napisal daljši potopis Oranže in citrone. Snov za Njene citre romajo in za novelo Iz modernega sveta sem tudi zajel v tej hiši. Tudi črtice Veliki dan, Smo pa mož itd. so bile napisane v prisilnici.

Župnik v Želimljem (od 8. oktobra 1902 do 20. aprila 1908)

Finzgar Franc Saleski10Nekdaj je bilo Želimlje ižanska podružnica, leta 1786 pa je bila ustanovljena jožefinska fara. Župnišče je tudi bilo vse prenovljeno, kar prijetno. Imelo je lep vrt in nekaj malega posestva. Fara je bila res skromnih dohodkov, zato sem se lotil kmetovanja. Kupil sem kravo in konja. Duhovniško delo je bilo zelo lepo in lahko. Župljani so bili dobri, preprosti ljudje, povečini malo premožni, bolj revni, živeči na skromnih posestvih. – Ker sem imel dokaj časa – bili so nekateri dnevi, ko nisem imel šole – sem se lahko nemoteno vtopil v delo. Takoj prvo leto sem napisal črtice: Moja duša vasuje, Zvonček s tihih poljan, Srečala sta se , Games-love, Govori, aloa itd. Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo in spodbudil me je, naj to preberem. Res sem to storil in po dolgem študiju sem začel snovati roman Pod svobodnim soncem. Prvi del sem ponudil Mohorjevi, odbor ga je zavrnil. Nato sem šel z njim v Dom in svet. Ta je povest začel priobčevati, jaz pa sem pisal dalje. Za vsako številko posebej. Knjiga je bila namenjena mladini in preprostim ljudem, ki bi iz dejanja doumeli našo najstarejšo zgodovino.

Župnik v Sori (od 30. aprila 1908 do 2. aprila 1918)

Finzgar Franc Saleski4Ko sem obiskal svojega očeta in mu povedal, da se preselim v Soro, mi je rekel – šaljivec, ki ni imel pojma, kje in kakšna je Sora: »Tak tako, na Soro so te posadili. Ne vem, kakšna je. To pa vem, da se na sori (pri vozu) slabo sedi. Zato pazi, da dol ne padeš!« Poprošen od škofa sem segel po Sori, ki je nihče ni maral. Škofovi prošnji sem ugodil, čeprav mi je prerokoval, da bom težko kaj opravil. Ko sem se peljal skozi prve vasi nove fare, me nihče ni pogledal. V nedeljo je bila cerkev nabito polna. Radovednost jih je prignala. Ko sem prebral evangelij, sem se predstavil. Dejal sem: »Pri umeščanju mi je bila izročena evangeljska knjiga, v znamenje, da je moja naloga s tega mesta oznanjati samo Kristusov nauk. Izročili so mi štolo, v znamenje, da naj delim sv. zakramente, in izročili so mi ključe, v znamenje, da naj modro gospodarim.« V Sori je na veliko kmetoval, v hudih letih prve svetovne vojne je ljudem po svojih močeh pomagal, jim svetoval, jih tolažil. – Leta v Sori so bila pisateljsko zelo rodovitna. Leta 1910 sem utegnil spet sesti in pisati. Prva črtica je bila Na petelina. Tega leta sem napisal tudi Skopuhovo smrt. Prihodnje leto je izšla novelica Sama. Dekla Ančka, ki jo je napisal leta 1913, je dvignila precej prahu. Posebno mesto v njegovih spisih iz tega obdobja imajo pripovedi, nastale ob stiskah prve svetovne vojne, sklenjene v vojno kroniko Prerokovana (1915-1919): Boji, Prerokbe zore, Kronika gospoda Urbana, Golobova njiva, Slike brez okvira, Polom.

Župnik v Trnovem (od 2. aprila 1918 do 15. decembra 1936)

Finzgar Franc Saleski8V Sori sem se tako tesno strnil z ljudstvom kakor dotlej še nikjer. Na selitev nisem več mislil. Pa sem dobil iz Ljubljane pismo, naj prosim za Trnovo. Po Sori je zašumelo. Ljudje so hodili k meni in me pregovarjali, naj ne grem. Tudi meni je bilo zelo tesno pri srcu. Toda nazaj nisem ne smel ne mogel. V nedeljo, 7. aprila 1918 sem bil slovesno umeščen. Finžgarjeva pripoved o župnikovanju v Trnovem obsega nad sedemdeset strani v njegovi knjigi, zato glavna dogajanja samo navajam. Najprej opisuje trnovsko župnijsko cerkev, nato spregovori o koncu prve svetovne vojne, omenja svoje gospodarsko delo, praznične procesije, precej prostora posveča svojemu uredniškemu delu pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi. Breme uredništva je sprejel 1. septembra 1922 in ga nosil trideset let – do 24 junija 1952. –

Finzgar Franc Saleski12O svojem literarnem delu v Trnovem je zapisal, da je utegnil napisati kvečjemu kaj krajšega, za večje delo ni bilo časa. Za Mohorjevo je napisal povesti Beli ženin in Strici. Za Dom in svet več črtic, med njimi Sibirijo, eno najmočnejših socialnih podob v naši književnosti. Dal je pobudo za odkup Prešernove rojstne hiše, da bi postala spominski muzej. 15. decembra 1936 je stopil v pokoj in se naselil v svoji hiši, zgrajeni iz prihrankov svojega pisateljskega dela. »Če prištejem še leto, ko sem bil semeniški duhovnik, sem služboval 42 let, 5 mesecev in 6 dni. Dne 15. novembra 1936 sem imel zadnji govor v cerkvi kot trnovski župnik. Navezal sem govor na evangelij: Daj odgovor od svojega hiševanja. Razgrnil sem pred župljani kratek razgled, kaj je bilo storjenega za mojega župnikovanja. "Vse se je naredilo le z božjo in vašo pomočjo. Bog povrni vsem. Lepo vas prosim, odpustite mi, če je bilo kaj napak; namenoma in nalašč ni bilo." Tako sem se poslovil od župljanov.«

Iz nepokojnega pokoja v večni pokoj (od 15. decembra 1936 do 2. junija 1962)

Finzgar Franc Saleski9Finžgar je šel v pokoj z načrti, kako bo še pisal, vendar je bil z uredniškim delom pri Mohorjevi tako obložen, da je pisal bolj malo. Leta 1941 je staro in mlado razveselil s svojim Hudournikom. »Z njim sem poskusil popeljati otroka, mladino v naravo. Za vzgojevalno bitje sem si privoščil naravo: miško, polha in svojega psička Liska.« Med drugo svetovno vojno je pisal svoje spomine. »Svoje potovanje skozi življenje sem začel opisovati proti koncu leta 1941, nadaljeval pa v letih 1942 in 1943. V prvih dveh mesecih leta 1944 sem spis dokončal. Na čisto je bil rokopis prepisan do 23. februarja 1945 ... Po letu 1946 sem k prejšnjim delom dodal še kratek opis svojega popotovanja skozi drugo svetovno vojsko.« Njegovi spomini so izšli v knjigi z naslovom Leta mojega popotovanja leta 1957, leta 1962 pa kot sedma in zadnja knjiga njegovih Izbranih del pri Mohorjevi družbi. Poleg spominov je Finžgar v pokoju napisal tudi knjigo pravljic Makalonca, ki jih je kot študent poslušal v kočah na planinskih pašnikih. Za Mohorjevo družbo je napisal še dve večerniške povesti: Mirna pota (1952) in Gostač Matevž (1954). Prizadel ga je bombni napad na Ljubljano 9. marca 1945, ki mu je porušil hišo in pri katerem je bil ranjen, da je moral biti dva meseca v bolnišnici, iz katere se je vrnil napol gluh.

Finzgar Franc Saleski13Biserno mašo, šestdesetletnico duhovniškega poslanstva, je obhajal 5. avgusta 1954 v kapelici Marije Snežne v Martuljku v krogu najožjih prijateljev. Biseromašni pridigar škof Anton Vovk, njegov brezniški rojak, ga je nagovoril: »Romal si vse življenje. Ne samo na številnih postojankah od Bohinja in Jesenic in do Kočevja, romal si zvesto s svojim narodom v njegovo zgodovino, v njegove bridke in srečne dni, v njegovo temo in svobodno sonce, v njegove vrline in bolečine ... Eno pa lahko pribijem: zvesto si uporabil talente, ki ti jih je Bog naklonil; ko boš odložil romarsko palico življenja, te čaka pri Bogu plačilo, dela tvoja bodo pa med našim dragim narodom živela.«

"Romarsko palico" življenja je Finžgar odložil 2. junija 1962. Na zadnji poti na ljubljanskih Žalah dva dni zatem ga je spremljala velikanska množica. Pogrebno slavje je vodil dr. Jože Pogačnik, kasnejši ljubljanski nadškof, njegov nekdanji kaplan in pomočnik pri urejanju izdaj Mohorjeve družbe. Ob odprtem grobu je govoril o njegovem duhovniškem delu. Svoj rokopisni uvod h knjigi svojih spominov Leta mojega popotovanja je Finžgar sklenil z mislijo: »Eno spoznanje mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa veje božji duh in snuje božja misel. Na naše drzno vprašanje: Zakaj tako in ne drugače? bo odgovorila večnost.« Finžgarju je že odgovorila.

ČUK, Silvester. (Priloga), Ognjišče (2012) 2, str. 68.

Zajemi vsak dan

Drug drugemu smo toliko bližji, kolikor bolj vsi iščemo Božjo bližino.

(Bogdan Dolenc)
Torek, 3. December 2024
Na vrh