Narodna galerija praznuje

narodna galerija00»Narodna galerija v svojih zbirkah hrani našo preteklost, prikazano v podobah. V stoletni zgodovini institucije pričujejo zbrane umetnine, ki časovno segajo od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, o tukajšnji kulturi – nastale so za to okolje ali pa so z njim kako drugače povezane – in sooblikujejo skupni evropski prostor. Narodna galerija se je rodila iz lokalnega okvira svojega časa, iz umirajoče avstro-ogrske monarhije in iz porajajoče se države južnih Slovanov; v teku let je s svojimi zbirkami in strokovno ekspertizo prerasla v evropsko institucijo, ki odseva današnje okolje in današnji čas.« Tako je v predgovoru knjige Sto umetnin Narodne galerije (Narodna galerija, Ljubljana 2016) zapisala njena direktorica Barbara Jaki. Za rojstni dan naše Narodne galerije velja 18. september 1918, ko je bil ustanovni občni zbor Društva Narodna galerija, katerega člani niso imeli ničesar, razen trdne volje, da svojo zamisel uresničijo. Ob stoletnici te pomembne ustanove se bomo na straneh te priloge sprehodili skozi njeno zgodovino in skozi galerijo samo.

narodna galerija01DRUŠTVO NARODNA GALERIJA
Proti koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja smo Slovenci dobili vrsto izobraževalnih, kulturnih in znanstvenih ustanov. »Tudi zamisel o ustanovitvi narodne galerije – slovenskega umetnostnega muzeja je tlela že v drugi polovici 19. stoletja – še posebej v zadnjih desetletjih, ko so razprave o slovenski upodabljajoči umetnosti postajale vse glasnejše. Prva slovenska umetniška razstava, ki jo je leta 1900 pripravilo Slovensko umetniško društvo, je spodbudila močnejše prizadevanje za ustanovitev galerije, ki bi zbirala, hranila proučevala in razstavljala likovno bogastvo, ustvarjeno na slovenskem etničnem ozemlju,« je zapisala Mojca Jenko v katalogu ob 90-letnici Narodne galerije (Porajanje umetnostne zbirke, Ljubljana 2008). Zamisel se je začela uresničevati sredi leta 1918 po zaslugi Krožka prijateljev slovenske upodabljajoče umetnosti, ki je ustanovil petčlanski Pripravljalni odbor in ta je pripravil Pravila društva Narodna galerija, v katerih je bilo zapisano, da je “naloga Narodne galerije zbirati dela slovenskih umetnikov vseh časov in dela tujih umetnikov, ki so vplivali na razvoj upodabljajoče umetnosti na Slovenskem”. 18. septembra 1918 je društvo sklicalo ustanovni občni zbor, na katerem so izvolili upravni odbor in umetnostno komisijo, ki sta bila odgovorna za delo društva. Člani umetnostne komisije, ki je imela nalogo ustvariti umetnostno zbirko Narodne galerije, so bili tedaj delujoči priznani slovenski umetniki Rihard Jakopič, Fran Vesel, Matej Sternen, Hinko Smrekar in Fran Tratnik, upravni odbor pa so sestavljali umetniki in gospodarstveniki. Ta datum velja za ‘rojstni dan’ Narodne galerije, ki je začela svojo ‘življenjsko pot’ brez denarja, brez umetnin in brez prostorov. Oba društvena organa sta se pogumno lotila dela. Ob koncu prvega leta je zbirka nastajajoče Narodne galerije obsegala tri darovane in 25 kupljenih umetnin.

narodna galerija02OD ‘STANOVANJA’ V KRESIJI DO NARODNEGA DOMA
Leta 1920 je Magistrat prepustil Narodni galeriji mestno zbirko (134 umetnin) in ji dodelil pet sob v prvem nadstropju Kresije in društvo je tam postavilo prvo stalno zbirko. Umetnostni inventar Narodne galerije je tedaj obsegal že 314 enot. Leta 1923 je društvo Narodna galerija predstavilo kot galerijsko glasilo Zbornik za umetnostno zgodovino. V tem letu je upravni odbor od Mestne občine prevzel Jakopičev paviljon, ki je bil namenjen občasnim razstavam. Osnovana je bila Knjižnica Narodne galerije in kot prva je v njej izšla Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih dr. Josipa Mala. Umetnostni inventar se je z donacijami in nakupi množil in treba je bilo iskati nove prostore. Za nastanitev zbirk Narodne galerije se je zdel najbolj primeren Narodni dom, mogočna palača ob vhodu v park Tivoli. Društvo Narodna galerija je društvu Narodni dom posodilo denar za obnovo poslopja in si s tem pridobilo pravico najema njegovega zgornjega dela. Preureditev galerijskih prostorov so opravili pod vodstvom arhitekta Vladimirja Šubica, kasnejšega avtorja ljubljanskega Nebotičnika. Leta 1926 je bil inventar Narodne galerije prenesen v Narodni dom.

narodna galerija03NAMEN IN GRADNJA NARODNEGA DOMA
Zamisel o gradnji te palače je bila izrečena na glas že ob narodnem taboru v Vižmarjah 1869, ko je skupina slovenskih rodoljubov izdala razglas, v katerem so poudarjali potrebo, da se vsa slovenska društva zberejo pod eno streho. Cilj je bil pridobiti prostore za društveno in družbeno življenje slovenskih meščanov v tedaj dvojezični Ljubljani. Nalogo za uresničitev te zamisli je prevzelo Društvo Narodni dom, ki je bilo ustanovljeno 20. decembra 1881. Leta 1885 je izdalo knjižico s pravili, kjer je bilo zapisano, da “hoče društvo vsem narodnim društvom ljubljanskim, ki se z umetnostjo, znanstvom pečajo, ali k družinskej zabavi služijo, stalno in lepo domačijo napraviti in na tak način narodno omiko in zabavo pospešiti”. Ko se je nabralo dovolj sredstev, so jeseni 1893 razpisali javni natečaj za načrt nove društvene hiše. Izbran je bil načrt češkega arhitekta Františka Edmunda Škabrouta, podrobnejše načrte pa je izdelal arhitekt Adolf Wagner. On je tudi nadzoroval gradnjo, ki je naglo napredovala, tako da je slovesna otvoritev že 10. oktobra 1896.
V palači so svoje prostore dobila razna slovenska društva: Narodna čitalnica, Dramatično društvo, telovadno društvo Sokol, Slovenska matica, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik in Slovensko planinsko društvo. V spodnjih prostorih so uredili telovadnico, balinišče, kavarno, restavracijo in pivnico. Tu je potekalo kulturno in družabno življenje slovenskih meščanov. Tudi po odprtju stavbe se je društvo Narodni dom znašlo v velikih finančnih težavah. Najemniška kulturna društva so se počasi izseljevala iz palače, ki ni več služila poslanstvu, ki so ga določili graditelji. Dolgoročna rešitev se je nakazala leta 1924, ko se je društvo Narodni dom začelo pogajati z društvom Narodna galerija. Kot rešitev za njeno stalno zbirko in za depoje se je pokazala pridobitev nadstropja Narodnega doma, pritličje pa naj bi si razdelila Sokol in Akademija znanosti in umetnosti.

narodna galerija04NARODNI DOM – STALNI DOM NARODNE GALERIJE
Umetnostno zbirko Narodne galerije, ki je obsegala že okoli 900 enot, so leta 1926 prenesli v prvo nadstropje Narodnega doma. Konec leta 1928 so v zasilno obnovljenih prostorih pripravili razstavo, kjer je bil predstavljen izbor iz galerijske zbirke. Društvo je vztrajno večalo število umetnin z nakupi in donacijami. S Strahlovo oporoko leta 1929 je Narodno galerijo obogatilo veliko umetnin domačih in evropskih slikarjev. Dragocen prispevek k vrednosti umetnostne zbirke je bila donacija gospodarstvenika Frana Windischerja, ki je bil od leta 1929 predsednik društva Narodna galerija. To njegovo volilo je še danes temelj galerijske zbirke. Leta 1927 so iz Pariza pripeljali odlitke louvrskih antičnih kipov in jih predstavili v ‘slovenskem Louvru’. Zbirki Narodne galerije so se sčasoma pridružili umetnostna zbirka ljubljanske Mestne občine, škofijska zbirka in umetnostna zbirka Narodnega muzeja vključno z zbirko Društva za krščansko umetnost. Pomemben datum v zgodovini slovenske upodabljajoče umetnosti je 22. junij 1933, ko je galerija slovesno odprla prvo zgodovinsko urejeno stalno razstavo slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni.
Med drugo svetovno vojno so stavbo zasedli najprej italijanski, za njimi pa nemški okupatorji. Med nemško okupacijo so leta 1943 umetnostni fond spravili na varno v kletne prostore Narodnega muzeja in Narodne univerzitetne knjižnice. Po vojni so bila vsa društva razpuščena in Narodna galerija je 1. junija 1946 postala državna ustanova. Leta 1945 pa ji je grozila izselitev iz Narodnega doma, ker so hoteli palačo spremeniti v slovenski parlament. Leta 1947 je bila ustanovljena Moderna galerija, ki je od Narodne galerije prevzela umetnine 20. stoletja in s tem olajšala njeno prostorsko stisko.

narodna galerija05RAVNATELJI (DIREKTORJI) NARODNE GALERIJE
Pomembno vlogo pri razvoju Narodne galerije so imeli njeni upravniki (direktorji). Njen prvi upravnik je bil umetnik in likovni kritik Ivo Zorman, ki je do leta 1950 vodil in uspešno izpeljal vse obnovitvene akcije v Narodnem domu, obenem pa dopolnjeval stalne zbirke ob strokovni pomoči umetnostnih zgodovinarjev. Drugi ravnatelj je bil pravnik in likovni kritik dr. Karel Dobida, ki je galerijo vodil do leta 1964. Zavzemal se je za sistematične vsakoletne razstave in s tem pripomogel k spoznavanju posameznih obdobij slovenske umetnosti. Zelo odmevne so bile razstave Srednjeveške freske na Slovenskem (1959), Barok na Slovenskem (1961) ter razstavi starih ‘tujih’ mojstrov (1960, 1964). Leta 1956 je dr. Emilijan Cevc pregled Umetnost srednjega veka na Slovenskem, prvo publikacijo v zbirki vodnikov po umetnostnih zbirkah Narodne galerije, leta 1958 pa je izšel Vodnik po Narodni galeriji z besedilom dr. Karla Dobide, ki je predstavil zgodovino Narodne galerije in kratek pregled njene stalne zbirke. Najdlje, od leta 1965 do 1991, je bila ravnateljica Narodne galerije umetnostna zgodovinarka dr. Anica Cevc. Zlati jubilej leta 1968 je počastilo odprtje razstave Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise, nagrobnike reliefe, grafiko in umetno obrt. Svojevrsten mejnik je pomenila razstava Kitajsko slikarstvo leta 1988, ki je bila dotlej najbolj obiskana razstava v Narodni galeriji.

narodna galerija06NARODNA GALERIJA SE ŠIRI IN OBNAVLJA
Ravnateljica dr. Anica Cevc si je zelo prizadevala za prostorsko širitev Narodne galerije. Leta 1988 je vlada SRS prepustila Narodni galeriji za rešitev prostorske stiske Klub poslancev, ki je bil leta 1946 zgrajen na njenem zemljišču. Stavbo so leta 1991 podrli in tam po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja sezidali nov objekt za galerijo evropske umetnosti, razstavišče, center za delo z mladimi, depoje, knjižnico, dokumentacijo in pisarne. Stavba, ki je bila v kletnih prostorih povezana z Narodnim domom, je bila dograjena leta 1993; tega leta je bil Narodni dom razglašen za kulturni spomenik. Leta 1991 je prišel na mesto direktorja Narodne galerije dr. Andrej Smrekar in jo je vodil do leta 2005. Leta 1995 so pripravili veliko razstavo Gotika v Sloveniji, ki je odprla vrata novega poslopja. Med velikopotezne projekte iz tega obdobja sodi razstava Zakladi slovenskih cerkva (1999) in pregledna razstava avtorice dr. Anice Cevc Življenje in delo baročnega slikarja Valentina Metzingerja.
Za Narodno galerijo je bilo spet prelomno leta 2001, ko se je končala gradnja steklene povezovalne vhodne avle po načrtih biroja Sadar Vuga Arhitekti. V tem svetlem prostoru od leta 2008 ‘kraljuje’ Robbov Vodnjak treh kranjskih rek, znamenite baročne umetnine, ki je stala na trgu pred ljubljanskih Magistratom in jo je že načel zob časa. Vhodna avla je tudi glavno vstopno mesto v prostore Narodne galerije. Od leta 2005 je direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, ki nadaljuje prizadevanja svojih predhodnikov, da bi bila Narodna galerija čim bolj odprta in privlačna za obiskovalce razstav in drugih prireditev. Praznično leto 2008 – 90-letnico Narodne galerije – so obeležili s tremi velikimi projekti: z razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 do 1920 v Narodni galeriji, z razstavo Arhitekt Plečnik v Kraljevih muzejih lepe umetnosti v Bruslju ter z že omenjeno postavitvijo Robbovega vodnjaka v Vhodno avlo. Po izselitvi telovadnega društva iz Narodnega doma so se jeseni 2012 začela temeljita restavratorska dela celotne palače, ki so se zaključila decembra 2015. Otvoritvena slovesnost 27. januarja 2016 je bila povezana z odkritjem bronastega portreta dr. Anice Cevc, delom kiparja Mirsada Begića.

‘ENCIKLOPEDIJA’ NAŠE LIKOVNE UMETNOSTI
narodna galerija07»Zbirka, ki jo zagotovo lahko imenujemo enciklopedijo likovne umetnosti na Slovenskem od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, obsega več kakor 16.000 umetnin,« je zapisala direktorica dr. Barbara Jaki v zborniku Prenova Narodnega doma (Narodna galerija, Ljubljana 2016). »S prostorskim povečanjem smo omogočili tekoč prehod med vsemi tremi stavbami in med vsemi prostori slane postavitve, ki zdaj merijo 3.100 m2 (celotna površina vseh prostorov meri skoraj 13.000 m2). Zbirko smo številno povečali za več kakor tretjino del – odslej je v njej 613 eksponatov – in jo vsebinsko izpopolnili. Prepričani smo, da smo zasnovali umetnostni muzej, ki bo kar najbolj prijazen za obiskovalce.«
V stalni zbirki je predstavljen pregled likovne umetnosti na Slovenskem od začetka 13. stoletja do vključno impresionistov in vesnanov. Posebej dragocena je zbirka srednjeveške plastike, srednjeveško stensko slikarstvo je zastopano z nekaj originali in okoli 300 kopijami fresk. Slikarstvo 17. stoletja predstavljata Hans Georg Gaiger in Almanach; umetnost 18. stoletja slikarji Franc Jelovšek, Valentin Metzinger, Anton Cebej in Fortunat Bergant ter plastike frančiškanske delavnice; neoklasicizem Franc Kavčič; romantično slikarstvo portreti Matevža Langusa, Mihaela Stroja, Josipa Tominca ter krajine Marka Pernharta, Antona Karingerja. Realizem v slovenskem slikarstvu zastopajo v prvi generaciji Janez in Jurij Šubic, Jožef Petkovšek in Anton Ažbe, v drugi pa Ferdo Vesel in Ivana Kobilca (z razstavo del te najboljše slovenske slikarke se je pričela proslava stoletnice Narodne galerije). V stalni zbirki so še najbolj pomembna dela slikarjev impresionistov Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matija Jame in Mateja Sternena, ob njih pa dela kiparjev Frana Bernekerja in Svetoslava Peruzzija. Drugi del slikarskega fonda obsegajo slike mojstrov drugih evropskih šol, ki so vplivali na razvoj likovne umetnosti na Slovenskem.
narodna galerija08V Narodni galeriji že od petdesetih let dvajsetega stoletja poteka likovna vzgoja, predvsem za mladino, v novejšem času s prirejanjem didaktičnih razstav, tekmovanj s poukom risanja in modeliranja v galerijskih prostorih ter s publikacijami, povezanimi s pedagoškim delom. »Narodna galerija,« pravi njena direktorica dr. Barbara Jaki, »je v prvi vrsti prostor združevanja, saj želi pritegniti čim več ljudi, pri tem pa ohranjati visoko kakovost predstavljenih programov. Znanje želimo posredovati najširšemu krogu ljudi, zato imamo zelo močen izobraževalni oddelek, njegovi programi so namenjeni ljudem vseh starosti.«

ČUK, Silvester. Narodna galerija praznuje. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 50-57.

Zajemi vsak dan

Ljubezen in zvestoba sta ključa hiše, kjer najdeš varno zavetje. Tu je srce, ki bije zate, tu si sprejet z odprtimi rokami.

(Phil Bosmans)
Ponedeljek, 10. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh