Primož Trubar, oče slovenske književnosti

 * 8./9. junij 1508, Rašica, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji

Mlinarjev sin gre v šole za duhovnika

"Rodil sem se v deželi Kranjski na Raščici, ki pripada baronom Turjaškim, po Kristusovem rojstvu v letu 1508.," je zapisal Primož Trubar v uvodu svoje knjige Novega testamenta poslednji dejl (1577). Točen datum njegovega rojstva ni znan, najbrž pa je bil rojen 8. junija, dan pred godom sv. Primoža, čigar ime je dobil pri krstu v cerkvi v Škocjanu. Oče Miha je bil najemnik mlina pod vasjo, bil je tudi tesar in ključar vaške cerkvice sv. Jerneja. Materi je bilo ime Gera (Jera), ni znano, koliko otrok je bilo v družini. Oče je kasneje mlin opustil, se preselil v sredo vasi in se ukvarjal s kmetovanjem. Trubarjevi so bili pobožna družina in v dobrih odnosih s Turjačani. Po izročilu naj turjaški grof leta 1520 omogočil dvanajstletnemu Primožu odhod v šolo na Reki - verjetno v kapiteljsko šolo pri glagoljaših, da bi si pridobil izobrazbo, potrebno za duhovnika. Tam je ostal samo eno leto. Šolanje je nadaljeval v znamenitem benediktinskem samostanu sv. Petra v Salzburgu, kjer se je vzdrževal sam kot pevec pri bogoslužju, za kar je bilo zelo nadarjen.

Po dveh letih ga srečamo v Trstu na dvoru škofa Petra Bonoma. Kot dober pevec je postal član pevskega zbora v stolnici in nadaljeval je svoje študije. Škof ga je počasi uvajal v dušno pastirstvo. Ta humanist je imel smisel za žive jezike in pri pouku je uporabljal tudi slovenščino. Svojim učencem je razlagal tudi spise Erazma Rotterdamskega, čigar nazori so bili v marsičem blizu Lutrovim. Bonomo je bil Primožu zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, komaj devetnajstletnemu, še ne duhovniku, dal župnijo v Loki pri Radečah; z dohodki te župnije mu je omogočil študij na Dunaju, a zaradi turške nevarnosti se je leta 1530 vrnil v Trst, kjer ga je škof Peter Bonomo posvetil v duhovnika in ga poslal za vikarja v župnijo sv. Martina v Laško.

Oznanjevalec "čistega evangelija"

Čeprav ni študiral sistematično, si je mladi Trubar pridobil znanje, ki je presegalo povprečno izobrazbo tedanjih duhovnikov. Poleg prirojenega pevskega in govorniškega daru mu je kasneje prišlo prav znanje jezikov (latinščine, nemščine, italijanščine), pri prevajanju Svetega pisma pa je zelo pogrešal znanje hebrejščine in grščine. Ko je prišel kot vikar v Laško, je pridigal in deloval drugače, kakor so bili verniki vajeni. Bil je že močno pod vplivom novega verskega gibanja, ki ga je sprožil v Nemčiji Martin Luter. V iskrenem prizadevanju, da bi postal čim boljši redovnik, je zašel v duhovno krizo. Ob prebiranju Pisma apostola Pavla Rimljanom ga je prevzel stavek: "Pravični bo živel iz vere" (Rim 1, 17). Nenadoma se mu je zazdelo, da je našel v njih rešitev iz svoje stiske: zveličan bo samo tisti, ki z močno vero zaupa v Kristusa in se da neposredno voditi Svetemu Duhu. Za zveličanje torej niso potrebna dobra dela. Nepotrebna je tudi Cerkev kot srednica med Bogom in človekom, nepotrebna in prazna je Marijina pomoč in priprošnja svetnikov, brez vrednosti so odpustki. Te misli in še mnoge druge je javno razglasil leta 1517.

Mladi vikar Trubar je bil že takrat prepričan o tem, kar je o svojih rojakih zapisal leta 1562: "To je dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo, ki se prijazno in lepo vede do vseh tujcev. Toda preveč in premočno je praznoverno, zakaj kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo hoče vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in svetnikih urediti samo s pogostim branjem, poslušanjem in ustanavljanjem maš, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, z ognjem, s prižiganjem sveč, s procesijami, z blagoslovljeno vodo, s soljo... z daljnim romanjem in z zidanjem novih cerkva." To prepričanje je navdihovalo njegove pridige tudi v Ljubljani, kamor je prišel pred letom 1536 kot vikar in slovenski pridigar v stolni cerkvi sv. Nikolaja.

Leta 1540 mu zaradi njegovih nazorov grozi zapor, zato se zateče v Trst k svojemu zaščitniku škofu Bonomu, ki ga imenuje za svojega dvornega kaplana in slovenskega pridigarja. Koprski škof Peter Pavel Vergerij sproži zoper njega gonjo, zato se Trubar umakne iz Trsta. Škof Bonomo posreduje, da protestantizmu naklonjeni ljubljanski škof Frančišek Kacijanar doseže Trubarjevo imenovanje za ljubljanskega kanonika. Kapitelj ga pošlje v Šentjernej na Dolenjskem, da uredi gospodarstvo te župnije. Od tam je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, ker mu je od cerkvenega sodišča grozil zapor.

"Pismo" begunca Trubarja rojakom: prva slovenska knjiga

Begunec Trubar se je najprej zatekel v Nürnberg k predikantu Vidu Dietrichu, ki mu je kmalu priskrbel službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Nadvse pomembno pa je, da je v Rothenburgu nastala prva slovenska knjiga - Katekizem, ki je bil natisnjen leta 1550 v Tübingenu, hkrati z Abecednikom.

V svojih spisih je Trubar večkrat poudaril, da se slovenski jezik pred njim ni tiskal niti pisal, ker so ga imeli za tako "surovega in barbarskega", da ga ni mogoče na pisati ne brati, kaj šele, da bi se moglo v njem prevesti vse Sveto pismo. Do svojega begunstva na Nemško Trubar ni nič napisal; "ker iz tujine ni mogel več z živo besedo širiti protestantstva med Slovenci, se je po zgledu nemških luterancev oprijel tiska," piše literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. "In tako sta izšli leta 1550 iz Trubarjevih rok prvi slovenski knjigi: droben, le eno polo obsegajoč "Abecedarium und der klein Cathechismus. In der Windischen Sprach" in "Cathechismus. In der Windischen Sprach". Pisatelj se ni imenoval: prva knjiga pravi, da je spisana 'od aniga perjatila useh Slouvenzov', druga pa 'durch Philopatridum Illiricum'.

Tiskar Ulrich Morhart v Tübingenu pa se je skril za izmišljenim imenom 'In Siebenburgen durch den Jernei Skurjantz." S prvo knjižico je hotel Trubar mladini in ljudstvu, ki ni znalo nemščine, dati pripomoček, da se nauče brati, in obenem tudi že glavne točke luteranskega verskega nauka. Druga knjiga pa je bila namenjena v prvi vrsti učiteljskemu stanu: "farmoštrom, pridigarjem, šolmoštrom in starišem, da bi po njej učili mlade ljudi prave stare vere in prave stare maše". Knjigi sta se slabo razpečavali, kajti med tistimi, ki sta jim bili - zlasti prva - namenjeni, so bili povečini nepismeni.

Oče slovenske knjige in knjižnega jezika

"Kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja?" sprašuje literarni zgodovinar Mirko Rupel, strokovnjak za zgodnjo slovensko književnost. Odgovarja: "Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine... O svojih rojakih govori zmeraj lepo, nikoli jih ne zmerja tako kakor npr. Luter, ki je ob kmečkem uporu govoril, da je treba kmete 'pobiti kot stekle pse'. Pravi jim 'naše ubogo, preprosto, dobrosrčno ljudstvo' in boli ga njegova praznovernost." Ljubezen do slovenskega ljudstva se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih: "lubi Slovenci", "muji lubi Slovenci", "lubi bratje", "muji lubi bratje inu Slovenci". Iz vseh posvetil, nagovorov in predgovorov njegovih knjig zveni njegovo toplo čustvo in povezanost z rojaki, ki presega versko čutenje.

Trubarju se je posrečila rešitev jezika, v katerem naj se piše in tiska. "Ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori; drugači govore z enimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Stajerji inu Dolenjci ter Bezjaki, drugači Krašvci inu Istrijani, drugači Krovati." Njegova odločitev, povzdigniti govor svoje rojstne vasi, torej osrednje narečje, v knjižni jezik, je bila nadvse posrečena," pravi Mirko Rupel. Odločil se je za preprost domač jezik in slog. O prvem delu Novega testamenta je trdil: "Tale knjiga je dobro kmečko sestavljena in prevedena... Pri prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsa Slovenec... Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil." Mirko Rupel v zvezi s tem piše: "Prava sreča je bila, da je Trubar ujel v knjigo naše osrednje narečje... Tako je Trubarjev in njegovih sodelavcev beseda postala zdrav temelj, ki je na njem zrasla stavba žlahtne knjižne slovenščine."

Uspešno je rešil tudi vprašanje pisave. Računal je, da je tistim redkim ljudem, ki na Slovenskem znajo brati, najbolj domača nemška pisava, zato sta njegovi prvi slovenski knjigi natisnjeni v gotici. Njegov prevod Matejevega evangelij - Ta evangeli svetiga Matevsha (1555) in naslednje knjige pa so natisnjene v latinici. Bralce prvih knjig je poučil, kako se mora brati njegov črkopis. "Kot prvi je uvedel vrsto poimenovanj za tedanje jezikoslovne pojme. Pravopis je imenoval ortografija, pisavo je imenoval pismo, črko puhštab, glasove pa je delil na konzonante (soglasnike) in štimovce (samoglasnike), ki potem tvorijo silabe (zloge). Prvi je v slovenščini uporabil besede, kot so: gramatika, dialektika, retorika" (Kozma Ahačič).

Svetopisemsko prevajanje in biblijski zavod v Urachu

Kmalu po izidu prvih knjig je Trubar postal pastor v Kemptenu ob meji s Tirolsko. Leta 1553 je prišel v stik s Petrom Pavlom Vergerijem ml. (1498-1565), koprskim škofom, svetovalcem würtenberškega vojvode, ki je kasneje postal protestant in se je preselil v Tübingen. Po srečanju s Trubarjem si je začel prizadevati za slovanske protestantske knjige. Vergerij je bil prepričan, da so vsi slovanski jeziki le narečja enega skupnega jezika, zato je Trubarja nagovarjal, naj prevede Sveto pismo v neki umeten jezik, ki ga bodo razumeli vsi Slovani. Trubar pa mu je odločno povedal, da hoče ostati pri svoji slovenščini.

Ko ni dobil potrebnih pomočnikov, se je Trubar sam lotil prevoda Nove zaveze: najprej je dokončal in dal natisniti Ta evangeli svetiga Matevsha (1555). S prevajanjem je nadaljeval in leta 1557 je izšel Ta pervi deil Noviga testamenta, tri leta za njim pa še Ta drvgi deil tiga Noviga testamenta. Trubar je že pred natisom svoje prve knjige razmišljal o potrebi tiska za hrvaške protestante. Sprva je mislil, da bi njegove slovenske prevode Svetega pisma hrvaščino in jih natisnili v glagolici. Načrt je denarno podprl baron Hans Ungnad (1493-1564), bivši štajerski deželni glavar, ki se je leta 1555 odpovedal vsem upravnim in vojaškim funkcijam in se leta 1558 naselil v Urachu na Württemberškem. Tam je na svojem novem domu Amandenhofu v začetku leta 1561 ustanovil Biblijski zavod. Ungnad je postal lastnik in blagajnik, Trubar ravnatelj, Hrvat Štefan Konzul prevajalec in korektor. Že januarja 1560 je Trubar dobil poziv deželnih stanov, naj se vrne v domovino za superintendenta (predstojnika) slovenske protestantske Cerkve. Odhod v Ljubljano je začasno odložil, ker je bila njegova navzočnost v zavodu zelo potrebna. Trubar je dobil v Urachu župnijo in se z družino preselil tja. V Biblijskem zavodu se je razvila živahna dejavnost, vendar bolj glede na hrvaške knjige. Od slovenskih je na njegove stroške izšel le Trubarjev prevod obeh Pavlovih pisem Korinčanom in Galačanom.

Superintendent v Ljubljani in slovenski Cerkveni red

Sredi junija 1561 je mogel Trubar nastopiti službo kranjskega superintendenta v Ljubljani. Škof Seebach je takoj zahteval od njega pojasnila, na čigav poziv je prišel. Ko je škof dobil odgovor, ki ga je zadovoljil, se je Trubar lotil organizacije slovenske protestantske Cerkve. Poskrbel je, da so nastavili pridigarje v Ljubljani, v Kranju, na Bledu in drugod. Sam je pridigal v špitalski cerkvi (blizu današnjega Tromostovja), nadomeščala sta ga Jurij Juričič in Janž Tulščak. Kot predstojnik je potoval po deželi. Novembra 1563 je bil na Goriškem; med drugim je pridigal na gradu Rubije in v vipavskem Svetem Križu. Tudi s peresom ni miroval.

Njegovo glavno delo iz teh let je Cerkovna ordninga (1564), ki je bila natisnjena v 400 izvodih, ohranil pa se je le en primerek, ki ga hrani Vatikanska knjižnica. Med podiplomskem študijem v Rimu ga je to dragoceno knjigo, ki je veljala z izgubljeno, odkril goriški duhovnik Jože Markuža. Cerkovna ordninga (Cerkveni red) je zakonik, ki vsebuje obrednik in določila o cerkvenih službah, organizaciji cerkvene uprave, o šolstvu in zakonskih zadevah, upravljanju cerkvenih posestev, o skrbi za revne. Knjigo je Trubar sestavil po nemških virih, vendar precej svobodno, ker je imel pred očmi slovenske potrebe. Izvirno je poglavje o šolstvu, poudarjanje slovenščine kot bogoslužnega jezika in njeno upoštevanje v mestnih šolah. Trubar si je nakopal težave. Tak red je smel v protestantskih deželah objaviti samo deželni knez, ker je po značaju sodil med deželne zakone. Ko je kranjski katoliški nadvojvoda Karel zvedel za to knjigo, je ostro prijel deželne stanove in jih poučil, da gre njemu izdajati odločbe glede vere. Knjigo je ukazal zapleniti in Trubarja izgnati.

Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je v svoji Kratki zgodovini slovenskega slovstva (1917) izrazil pomislek o sadovih luteranstva na splošno in pri nas, ker oznanjevalci nove vere "pri širjenju in brambi svojih naukov" ostro napadali katoliško vero, duhovnike in vernike. To je netilo razdore, kajti "nasproti njim so potem nastopili s podobnimi sredstvi tudi katoličani". Njegov strokovni kolega Mirko Rupel, raziskovalec našega protestantizma, je zapisal: "Trubarjevo slovstveno delo ga je preživelo, ostalo je in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja."

Zadnji dve desetletji v Derendingenu

Izgnanec Trubar se je junija leta 1565 z družino najprej zatekel v Tübingen. Ko je čakal na primerno službo, je porabil priložnost, da je izdal prevod psalmov Ta celi psalter Dauidou (1566). Kmalu je dobil faro v kraju Lauffen ob Neckarju, kjer pa je ostal le pol leta. Proti koncu leta 1566 se je odločil za Derendingen pri Tübingenu, da bi bil bliže tiskarni. Sezidal si je hišo in zasadil vinograd in tam je kot župnik ostal do konca svojih dni. Ves čas je pridno prevajal in pisal. Leta 1567 je izdal kar štiri knjige: Ta celi catehismvs, Svetiga Pavla listuvi, Ena duhovska peissen svbper Turke ter Eni psalmi, ta celi katehismus inu... pejsni. To je druga, razširjena izdaja protestantske pesmarice, v kateri je bilo 25 Trubarjevih, 10 Kreljevih, 1 Dalmatinova, 1 Klinčeva in 6 brezimnih pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju bistveni del, zato so naši protestantski pisci postali pesniki iz potrebe. Niso šli niti čisto mimo starih ljudskih nabožnih pesmi, vendar so včasih besedila popravljali. Ta pesmarica se je ljudem priljubila in doživela je sedem izdaj. V vseh je tista znana predreformacijska velikonočna pesem "Jezus ta je od smrti vstal, od svoje bridke martre."

Po sedmih suhih letih (zaradi stiske z denarjem in bolezni) je Trubar izdal še nekaj knjig. Leta 1575 je izšel Katehismus z dvejma izlagama, v katerem zelo ostro in ognjevito zavrača očitke in obdolžitve nasprotnikov. Zaključek njegovega življenjskega prizadevanja, da bi prevedel in razložil Novi zakon je knjiga Noviga testamenta pusledni dejl (1577), ki je v drugi, popravljeni izdaji izšel leta 1582 v dveh delih z naslovom Ta celi novi testament. Prevedel je še obsežno Lutrovo Hišno postilo, ki jo je dal natisniti njegov sin Felicijan leta 1595. Primožu Trubarju, očetu slovenske knjige in začetniku naše književnosti, je 28. junija 1586 božja dekla smrt iztrgala pero iz rok. Zadnje počivališče je našel v župni cerkvi v Derendingenu.

ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str 40