p. Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci

PATER STANISLAV ŠKRABEC (1844–1918)
(* ob svetovnem dnevu materinščine) “Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo,” je zapisano na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici,  kjer je pater Stanislav Škrabec živel in deloval skoraj 43 let. Znanstveno se je poglabljal v raziskovanje slovenskega jezika in je največji jezikoslovec slovenist druge polovice 19. stoletja. Pisal je literarne prispevke v revijo Cvetje z vertov sv. Frančiška, ki jo je tudi urejal. Neutrudno je učil in vzgajal ljudi k evangeljskim vrednotam, ljubezni do jezika, naroda in domovine.
Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici.  Leta 1863 je vstopil v frančiškanski red, mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Dve leti je kot suplent na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu poučeval slovenščino, grščino in nemščino,  nato pa je tri leta študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu in se usposobil za profesorja slovenščine, latinščine in grščine ter hrvaščine in nemščine na interni frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici. Tam je ostal do jeseni 1915, ko se je moral zaradi bližine soške fronte umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra 1918 umrl.
Pri vsem svojem šolskem in vzgojnem delu je vneto študiral slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino in razvoj. Z jezikoslovjem se je ukvarjal že v gimnaziji, kot mlad suplent v Novem mestu je v gimnazijskem letopisu 1878 objavil razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, ki je vila nekaj izjemnega: z njo je ‘zaoral’ v fonetiko – ledino slovenskega jezikoslovja.
Leta 1880 so frančiškani na Kostanjevici začeli izdajati nabožni mesečnik Cvetje z vertov sv. Frančiška.  Pater Stanislav Škrabec je na platnicah tega lista, ki ga je 32 let urejal, objavljal svoje jezikovne razprave, s katerimi je zaslovel med znanstveniki. V petintridesetih letih se ja nabralo za 1.200 strani jezikovnih obravnav. Z jezikoslovjem se je Škrabec ukvarjal 58 let. Anton Breznik, velikan slovenskega jezikoslovja, je o njem zapisal: »Pater Stanislav Škrabec je bil najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.«

SLOVENSKI JEZIKOSLOVCI

Sebastijan KRELJ (1538–1567)
Bistri Vipavec je med vsemi našimi protestanti pisal najboljšo slovenščino. Šolal se je v Nemčiji, bil je zelo izobražen in obvladal je številne jezike. V svojih slovenskih spisih je skušal izboljšati slovensko pisavo in knjižni jezik; s temi načrti je prišel na dan v Otročji bibliji (1556), ki vsebuje abecednik z latinsko-slovenskim slovarčkom, osrednji del pa obsega katekizem v petih jezikih ter navodilo za krščansko in pošteno življenje. Njegov načrt za reformo slovenskega jezika in pravopisa pa je najbolj dozorel v njegovi Postili slovenski (1567), razlagi nedeljskih in prazničnih evangelijev, v predgovoru je obrazložil svojo pravopisno reformo.

Marko POHLIN (1735–1801)
Rodil se je v tedanjem šempetrskem predmestju v Ljubljani. Po srednji šoli (liceju) se je odločil za meniško življenje in šel k bosonogim avguštincem (diskalceatom). Bil je izredno delaven: izdal je čez 40 knjig in zapustil okoli 20 rokopisov. Pisal je v nemškem, latinskem in slovenskem jeziku, za katerega se je vnel ob stiku s Čehi. Njegova prva natisnjena knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga rabili v šoli, leta 1781 so izšle njegove Bukvice za rajtengo, prva slovenska računica. Napisal je tudi svojo slovnico Kraynska Gramatika v nemščini (1768), s katero je hotel dati jeziku pravila, a preveč samovoljno. Sestavil je tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov (1781).

Jurij JAPELJ (1744–1807)
Po rodu je bil Kamničan. Po gimnaziji v Ljubljani je študiral bogoslovje in v času študija si je nabral obsežno jezikovno znanje. Najpomembnejše Japljevo delo je nov prevod celotnega Svetega pisma, pri katerem je sodeloval šolnik Blaž Kumerdej, ki je veljal za dobrega poznavalca slovenščine. Prevod pomeni važno ločnico v razvoju knjižne slovenščine. Z naslonitvijo na knjižno dolenjščino in upoštevanjem nekaterih gorenjskih prvin je nakazal knjižni slovenščini novo smer. Japljeva zasluga za slovenski jezik je zlasti ta, da se je obrnil nazaj na 16. stoletje, na slovenske protestantske pisce. Leta 1807 je napisal slovnico Slawische Sprachlere, ki pa je ostala v rokopisu.

Jernej KOPITAR (1780–1844)
Ta odlični jezikoslovec se je rodil v Repnjah pod Šmarno goro. Po končani srednji šoli ga je Žiga Zois vzel za domačega učitelja svojemu nečaku. Neko francosko konteso je poučeval slovenščino in svoje zapiske razširil v slovnico (1808–1809), prvo, ki si je zastavila znanstvene, ne praktične cilje. Kopitar je zagovarjal načelo, da je slovnica poročilo o stanju jezika, slovničar ni zakonodajalec, temveč zapisovalec obstoječega stanja. Njegova slovnica je sprejela jezikovno izročilo protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami. V njej se je zavzemal za črkopis, ki bi imel za vsak glas eno črko. V znamenitem ‘abecednem boju’ (1831–1833) je s svojim predlogom doživel poraz.

Urban JARNIK (1784–1844)
Bil je sin Ziljske doline na Koroškem, po gimnazijski maturi je vstopil v celovško bogoslovje in bil leta 1806 posvečen v duhovnika. Kot dušni pastir je branil slovenski jezik in njegove pravice. Dosledno je uporabljal besedo slowenisch namesto windisch. Pisal je nabožne in poučne knjige. Najbolj znana je Zber lepih naukov za slovensko mladino (1814), ki je prva slovenska mladinska knjiga. Po letu 1827 se je z vso vnemo posvetil slavistiki in jezikoslovju. Postal je tudi prvi pomembni slovenski narodopisec na Koroškem. Kot raziskovalec slovenskega jezika je sestavil slovenski etimološki slovar pa še nemško-slovenski ter nemško-slovensko-latinski slovar, ki sta ostala v rokopisu.

Fran MIKLOŠIČ (1813–1891)
Temu slavnemu možu, največjemu slovenskemu jezikoslovcu 19. stoletja, je zibelka tekla na Radomerščaku pri Ljutomeru. Študij prava je končal leta 1840 na Dunaju. Po zaslugi Jerneja Kopitarja je dobil službo v dvorni knjižnici in nato profesorja na dunajski univerzi. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Sad Miklošičevega dela je 34 samostojnih knjig, ki zajemajo skoraj vse panoge slovanskega jezikoslovja, kateremu je položil temelje s Primerjalno slovnico slovanskih jezikov v štirih knjigah (1875). Njegova dela so vplivala tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika; s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole je pomagal utrditi našo pisavo.

(Jurij) Oroslav CAF (1814–1874)
Zibelka mu je tekla v Ročici v Slovenskih goricah. Po maturi se je vpisal na bogoslovje v Gradcu, privlačilo pa ga je jezikoslovje. Sam se je naučil številnih jezikov. Leta 1838 je postal duhovnik in svoj poklic je vestno opravljal, vendar je bilo njegovo življenje posvečeno jezikoslovju. Za svoj življenjski cilj si je zastavil nalogo napisati slovar slovenskega jezika s slovnico. Zbral je veliko besednega gradiva – okrog 60.000 besed! Za njegova prizadevanja je izvedel tudi Fran Miklošič, ki mu je predlagal, da bi slovar izdala skupaj, toda Caf je njegov predlog zavrnil. Slovar in slovnica nista nikoli izšla, nekaj njegovega gradiva je uporabil Pleteršnik v svojem Slovensko-nemškem slovarju (1894–95).

Štefan KOCIANČIČ (1818–1883)
Ta premalo znani vipavski rojak je bil velik učenjak. Tekoče je govoril 30 jezikov, najljubša med vsemi mu je bila hebrejščina, jezik večine knjig Svetega pisma stare zaveze. V gimnazijskih letih se je srečal z duhovnikom Valentinom Staničem, velikim narodnim buditeljem na Goriškem. Pri njem je dobil osnovno znanje in veliko ljubezen do slovenskega jezika. Njegove spise lahko razdelimo v štiri skupine: verske, šolske, zgodovinske in jezikoslovne. Jezikoslovna vprašanja je obravnaval v številnih člankih (Rezijansko narečje, Našim puristom, O začetku Slovanov), veliko pa jih je ostalo v rokopisu, med njimi tudi slovensko-nemški slovar na 1800 straneh.

Matej CIGALE (1819–1889)
Rodil se je v Lomeh pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, bil eno leto v ljubljanskem bogoslovju, nato pa je v Gradcu in na Dunaju študiral pravo. Leta 1848 je postal urednik prvega slovenskega političnega časopisa Slovenija, že naslednje leto pa je na Dunaju nastopil službo v uredništvu državnega zakonika (prevajal ga je v vse slovanske jezike). Bil je praktičen jezikoslovec, predvsem stilist. V svojih spisih je pokazal izostren čut za duha in pravilnost jezika. Skoraj vsi njegovi predlogi so prišli v slovensko slovnico. Njegovi največji deli sta Nemško-slovenski slovar (1860, ob stroških škofa Wolfa) in Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880).

Božidar RAIČ (1827–1886)
Ta neustrašeni borec za slovenski jezik je zagledal luč sveta na Žvabu pri Ormožu. Leta 1850 je bil posvečen v duhovnika. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Mariboru; dosegel je, da je slovenščino poučeval slovensko. Bil je prvi, ki je župnijske matične knjige pisal v slovenščini in sestavil slovarček za cerkveno uradovanje v slovenščini. Poleg slovenskega jezika je študiral tudi druge slovanske jezike in staro cerkveno slovenščino, na njeni podlagi je skušal ustvariti enoten vseslovanski jezik. Na svojih potovanjih po Prekmurju se je navdušil za tamkajšnjo starinsko govorico in zelo si je prizadeval, da bi Prekmurce pritegnili v slovensko narodno in kulturno življenje.

Fran LEVSTIK (1831–1887)
Iz Spodnjih Retij pri Velikih Laščah je šel v ljubljanske šole; bil je odličen dijak, zadnja leta mu je šolski uspeh kazila matematika, zaradi nje je ostal brez mature in zaprla so se mu vsa vrata do študija na univerzi in akademskega poklica. Preživljal se je z različnimi službami, vedno pa je ostal povezan s preprostim ljudstvom, poglabljal se je v njegov značaj in govorico. Sad te povezanosti so njegovi trije znameniti spisi: Popotovanje od Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja (1858) ter Martin Krpan z Vrha (1858). V prvem (Popotovanje) genialni Levstik nakazuje edino pot, ki pelje do cilja: vztrajno učenje in kritika, ki spodbuja k izboljšanju.

Maks PLETERŠNIK (1840–1923)
Njegov rojstni kralj so Pišece na Bizeljskem. Po maturi na gimnaziji v Celju je na Dunaju študiral klasično filologijo in slavistiko pri uglednem jezikoslovcu Franu Miklošiču. Po končanem visokošolskem študiju je bil gimnazijski profesor v raznih krajih, najdlje v Celju. Njegovo življenjsko delo je dopolnitev velikega Wolfovega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1894, 1895). Gradivo zanj so zbirali razni jezikoslovci nad sto let, po pisatelju Franu Levstiku, ki je nad delom obupal, je gradivo v dobrih devetih letih uredil Maks Pleteršnik. Ta slovar spada med temeljna dela slovenskega slovstva in iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom.

Karel ŠTREKELJ (1859–1912)
Bil je sin Krasa, rodil se je na Gorjanskem pri Komnu. Šolal se je v rojstnem kraju, v Gorici in na Dunaju, kjer študiral klasično in primerjalno jezikoslovje. Pri profesorju Franu Miklošiču je dosegel doktorat z disertacijo o narečju svojega domačega kraja. Po dolgem čakanju je leta 1897 postal profesor za slovansko filologijo na univerzi v Gradcu. Objavil je več razprav s področja etimologije. V slovensko kulturno zgodovino se je zapisal zlasti kot pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi po vseh slovenskih pokrajinah. Za uresničitev naloge, ki mu jo je zaupala Slovenska matica, je pridobil nad 200 sodelavcev. Slovenske narodne pesmi so izšle v štirih zajetnih knjigah (1895–1923).

Anton BREZNIK (1881–1944)
Rodil se je v Ihanu in že kot dijak je v okolici zbiral ljudske pesmi. Po maturi bi rad postal duhovnik, hkrati pa bi rad študiral slavistiko. Po nasvetu škofa Jegliča je najprej končal bogoslovje (1905), jeseni 1907 pa je šel v Gradec študirat slavistiko. Leta 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu in ostal do smrti. Ko je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, se je lotil sestavljanja nove Slovenske slovnice (1916), ki je bila v veljavi do konca druge svetovne vojne. Leta 1920 je izdal Slovenski pravopis, skupaj s Franom Ramovšem je leta 1935 pripravil dopolnjeno izdajo, ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950. Sodeloval je tudi pri sestavljanju Slovenskih čitank.

Karel OŠTIR (1888–1973)
Zibelka mu je tekla v Arnačah pri Velenju. Gimnazijo je obiskoval v Celju in Mariboru, v letih 1909 do 1913 je v Gradcu in na Dunaju študiral primerjalno jezikoslovje. Leta 1922 je ta predmet začel predavati na univerzi v Ljubljani najprej kot docent, leta 1932 pa je postal redni profesor. Dolga leta je bil predstojnik Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje. Sprva je raziskoval indoevropsko jezikoslovje, nato pa se je posvetil staroevropskim jezikom. Pretežni del njegovega znanstveno raziskovalnega dela je bil posvečen alarodskim jezikom – istorodnim jezikom ljudstev na ozemlju, ki so ga pozneje zasedla indoevropska ljudstva. Svoje razprave je objavljal v tujih in domačih znanstvenih revijah.

Fran RAMOVŠ (1890–1952)
Rodil se je v železničarski družini v Ljubljani. Po maturi je odšel na Dunaj študirat jezikoslovje, študij je nadaljeval in končal v Gradcu. Po ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani leta 1919 je bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika. Bil je bleščeč predavatelj. Študente je uvajal v indoevropsko in slovansko jezikoslovje. Bil je tudi največja avtoriteta v vprašanjih slovenskega knjižnega jezika. Posebej je raziskoval jezikovni razvoj in narečja. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil zemljevid slovenskih narečij. Sodeloval je pri več izdajah Slovenskega pravopisa. Bil je ustanovitelj Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, ki zdaj nosi ime po njem.

Jakob ŠOLAR (1896–1968)
Rojen je na Rudnem pod Dražgošami. Po klasični gimnaziji v Ljubljani in po štirih letih bogoslovja je bil leta 1918 posvečen v duhovnika. Kot prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu je na ljubljanski univerzi študiral slovenščino in francoščino. Od leta 1924 učil na šentviški gimnaziji, dokler niso leta 1941 Zavod zasedli Nemci. Ob svojem profesorskem delu se je posvečal pripravljanju učbenikov, zlasti bogatih čitank. Bil je med ustanovitelji Slavističnega društva, pobudnik njegovih načrtov in urednik njegove revije Slovenski jezik. Slovenski pravopis 1950 je skoraj v celoti njegovo delo. Velikansko delo je opravil pri zbiranju gradiva za Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Anton BAJEC (1897–1985)
Rojen v Polhovem Gradcu. Romanistiko in slavistiko je študiral v Zagrebu, Pragi, Ljubljani in Parizu. Prvi profesor za slovenski knjižni jezik na univerzi v Ljubljani (1947–1962), redni član SAZU, član komisij za slovenski jezik in pravopis, član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), urednik Slavistične revije, Jezika in slovstva. Ukvarjal se je z vprašanji slovenskega knjižnega jezika, zlasti besedoslovja in besedotvorja, njegovo glavno delo Besedotvorje slovenskega knjižnega jezika I–IV. Sodeloval je pri sestavljanju čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol ter pri več izdajah Slovenske slovnice in Slovenskega pravopisa.

Mirko RUPEL (1901–1963)
Rodil se je v Trstu v slovenski družini, ki je dala več izobražencev. Maturiral je v Ljubljani, nato pa je tam na novoustanovljeni univerzi študiral slavistiko in romanistiko. Bogato znanje je nabiral pri ugledni četverici njenih slavistov: Nahtigalu. Prijatelju, Ramovšu in Kidriču. Dolga leta je bil gimnazijski profesor, nazadnje ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Kot literarni zgodovinar je raziskoval slovensko reformacijo, protireformacijo in barok in o tem pisal (Slovenski protestantski pisci, Primož Trubar ...). Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih, na jezikoslovnem področju pa je prispeval svoj delež k Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962).

France BEZLAJ (1910–1993)
Rodil se je v Litiji, po gimnaziji v Kranju in Ljubljani je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, bil gimnazijski profesor v Ljubljani, leta 1958 je postal izredni in leta 1962 redni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje na oddelku za slovanske jezike in književnosti ljubljanske univerze. Kot redni član SAZU je na inštitutu za slovenski jezik vodil etimološko-onomastično sekcijo. Težišče Bezlajevega jezikoslovnega dela je bilo v etimologiji in onomastiki. V dveh knjigah je opisal Slovenska vodna imena (1956, 1963). Njegov življenjski cilj pa je bil Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A–J) je izšla leta 1972, naslednji dve knjigi pa so uredili in objavili mlajši jezikoslovci.

Tine LOGAR (1916–2002)
Rodil se je v številni, narodno zavedni družini v Horjulu. Po osnovni in srednji šoli je šel študirat slavistiko na ljubljansko univerzo in pri profesorju Franu Ramovšu doktoriral z disertacijo o horjulskem govoru. Od leta 1959 je na filozofski fakulteti v Ljubljani predaval zgodovino in dialektologijo slovenskega jezika, najprej kot docent, zatem izredni in redni profesor. Ob Ramovšu velja za utemeljitelja moderne slovenske dialektologije. Kot terenski zapisovalec slovenskih govorov je prekrižaril celotno slovensko ozemlje in zamejstvo. Zapisal je okoli 200 slovenskih govorov za slovanski lingvistični atlas.

Jože TOPOROŠIČ (1926–2014)
Njegov rojstni kraj je bil Mostec pri Brežicah. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu, po vrnitvi končal gimnazijo, po maturi študiral na ljubljanski univerzi slavistiko, na tej ustanovi je bil od leta 1970 predavatelj slovenskega jezika in stilistike ter vzgojil številne generacije slovenistov. Jože Toporišič je bil vodilni slovenski jezikoslovec druge polovice 20. stoletja. Bil je avtor številnih jezikoslovnih razprav in del. Njegovo najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica (1976), s katero je preoblikoval podobo slovenske slovnice, kar je sprožilo ostre kritike in polemike. Sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.

Breda POGORELEC (1928–2006)
Edina ženska v zboru zaslužnih slovenskih jezikoslovcev je v rojstni Ljubljani ‘šla skozi’ vse šole – od osnovne do univerze, na kateri je leta 1952 diplomirala iz slovenskega jezika in primerjalnega jezikoslovja. Doktorirala je z disertacijo Veznik v slovenščini. Leta 1966 je na ljubljanski univerzi začela predavati slovenski knjižni jezik, od leta 1985 kot redna profesorica. Sprva se je osredotočila na skladnjo slovenskega knjižnega jezika, kasneje pa na stilistiko. Bila je članica pravopisne komisije pri SAZU, ki je izdelala osnutek novih pravopisnih ter pravorečnih pravil, ter sourednica Slovenskega pravopisa (1990). Sodelovala je pri navezovanju stikov s slovenskim zamejstvom.

Jakob RIGLER (1929–1985)
Rodil se je v Novih Lužinah pri Kočevju. Po maturi v Ljubljani se je vpisal na slavistiko, študiral je slovenski in ruski jezik in književnost. Že med študijem je napisal več razprav, doktoriral pa je z disertacijo Južnonotranjski govori. Vseskozi je deloval v Inštitutu za slovenski jezik, najprej kot asistent, nazadnje kot znanstveni svetnik. Bil je član komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko ter komisije za zgodovinske slovarje. Pomembno delo je opravljal pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Z dialektološkimi razpravami je zajel celotno slovensko jezikovno ozemlje, skupaj s Tinetom Logarjem je izdal Karto slovenskih narečij (1983). Ukvarjal se je z jezikom slovenskih protestantov, zlasti Trubarjevim.

Iz starejše generacije živečih jezikoslovcev so znani: Janez Dular, Marc Greenberg, Ada Vidovič Muha, Martina Orožen, Marko Snoj, Zinka Zorko. Mlajših pa je zelo veliko, med njimi: Kozma Ahačič, Helena Dobrovoljc, Marko Jesenšek, Andreja Žele ...

ČUK, Silvester. p. Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str 50-57.