Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga

* 28. junij 1797, grad Mala vas (danes Knežja vas), † 19. januar 1868, Marquette, Michigan,ZDA

Friderik Baraga

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda. V svojem življenju je vedno hodil "za višjim klicem": odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo "Unum necessarium" (Eno je potrebno - namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno). - V tem letu bomo o Baragu še veliko brali in slišali. Na straneh te priloge vam želimo predstaviti Baragovo domovino: Malo vas, Dobrnič, Trebnje, Šmartin pri Kranju in Metliko ter "Baragovo deželo": misijonske postaje, kjer je Baraga deloval kot apostol in oče Indijancev od leta 1831 vse do svoje smrti.

Leta mladosti na dveh gradovih

Gradič Mala vas, namenjen predvsem za jesenski lov na zajce in lisice, so turjaški grofje leta 1752 prodali družini Jenčič, ki ga je že več rodov oskrbovala. Marija Katarina Jožefa Jenčič, mati Friderika Baraga, je bila dedinja gradiča, ko se je z njo 16. maja 1792 poročil vdovec Janez Nepomuk Baraga, doma iz Cerknice. On je imel 35, ona pa 33 let. V zakonu se jima je rodilo pet otrok: živa je ostala šele tretjerojenka Amalija (1795). Z veseljem sta sprejela sina, ki se jima je rodil 29. junija 1797 in je še isti dan pri krstu v župnijski cerkvi v Dobrniču dobil ime Friderik Irenej, vendar se je on vedno podpisoval samo s prvim imenom. Sredi junija 1799 je bil oče Janez Baraga gradič Mala vas prodal in kupil bolj gosposki grad Trebnje. Tam se je družina obogatila še s hčerko Antonijo, rojeno leta 1803. Na trebanjskem gradu, ki je danes povsem zapuščen, je Baraga preživel sedem let najlepše mladosti. Ob domačem učitelju, ki so mu ga najeli, se je uvajal v skrivnostni svet črk in številk. Ko je odšel v šole v Ljubljano, se je rad vračal na počitnice v domači grad, ki pa je zanj izgubil ves čar, ko sta mu umrla najprej mati (1808) in nato še oče (1812). Kot moški potomec je bil zakoniti lastnik gradu. Preden je vstopil v ljubljansko bogoslovje, pa ga je prodal svojemu svaku - dejansko ga je podaril, saj je bil grad močno zadolžen.

S pravne fakultete na Dunaju v ljubljansko bogoslovje

Leta 1806 je šel Friderik Baraga v ljubljanske šole: najprej na normalko, nato v gimnazijo. Prva leta je stanoval pri stricu, materinem bratu, ki je bil predstojnik cestne službe za vso Kranjsko deželo. Ko je ta odšel v Zagreb, je Friderika sprejel v svojo hišo in družino dr. Jurij Dolinar, profesor cerkvenega prava in cerkvene zgodovine na ljubljanskem bogoslovnem oddelku liceja, njegov birmanski boter. Dolinar je imel sina Janeza in hčerko Anico, ki je veljala za Baragovo zaročenko. Ko je Baraga končal srednjo šolo v Ljubljani, mu je bilo 19 let. Bil je dedič trebanjske graščine, vendar premlad, da bi mogel prevzeti gospodarstvo. Po Dolinarjevem nasvetu se je odločil za pravni študij in jeseni leta 1816 se je odpravil na Dunaj. Bil je vesten študent; poleg stroke se je učil vsega, kar bi mu moglo koristiti v življenju, posebno tuje jezike. Študij prava je dokončal poleti 1821. Med študijem se je zgodilo nekaj, kar je preusmerilo njegovo življenje: srečal se je s svetniškim redovnikom Klemenom Dvoržakom (Hofbauerjem), ob katerem je vzklil in dozorel njegov duhovniški poklic. Na vernih duš dan, 2. novembra 1821, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval takoj drugo jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Čez eno leto je končal bogoslovni študij in škof Wolf ga je imenoval za kaplana v Šmartinu pri Kranju, kjer se je ljudem hitro priljubil kot odličen pridigar in zelo razumevajoč spovednik.

Dobri pastir v mrzlem vetru janzenizma

"Pri nas je vedno porciunkula," so se hvalili Šmartinci, ker je Baraga ure in ure spovedoval. Tako pri spovedi kot pri pridigah je poudarjal predvsem neskončno usmiljenje nebeškega Očeta do grešnikov. Duhovniki, prepojeni z janzenizmom, ki je poudarjal božjo pravičnost, so Baraga tožarili na škofiji. Konec maja 1828 je bil prestavljen za tretjega kaplana v Metliko. Tudi Metličanom je pridigal o usmiljeni božji ljubezni do človeka. Zato si je prizadeval, da bi jih opogumil hoditi k spovedi. Ob glavnem oltarju je napravil spovednico in kmalu je bila tam dolga vrsta. Duha spokornosti najbolj spodbuja premišljevanje Jezusovega trpljenja, zato je za metliško cerkev naročil podobe križevega pota, ki jih je v cerkvi sam obešal. Zaradi križevega pota je Baraga prišel v spor z župnikom Dergancem, ki je bil jožefinskega duha in nasproten takim pobožnostim. Še težje je bilo, ker so bili ljudje Baragu hvaležni in vdani. Baraga je vedel, da bo v škofiji še dolgo vladalo hladno jožefinsko in janzenistično ozračje, s katerim se ne bo mogel nikoli sprijazniti, zato je prisluhnil svojemu notranjemu klicu, ki ga je spremljal že nekaj časa, prebudilo pa ga je iz Amerike prejeto pismo, ki je vpilo na pomoč: dela je veliko, delavcev pa malo - to je veljalo predvsem za mlado župnijo Cincinnati, kjer je ob številnih priseljencih iz Evrope živelo še veliko prvotnih naseljencev - Indijancev. Baraga je želel iti tja; škof Wolf mu je dal odpustnico, škof iz Cincinnatija pa je komaj čakal, da pride.

Misijonar med indijanci ob velikih jezerih

Friderik Baraga je bil prvi misijonar, ki ga je podpirala dunajska misijonska družba, imenovana Leopoldina ustanova. Domovino je zapustil konec oktobra 1830, v Cincinnati pa je prispel 18. januarja 1831. Do spomladi je deloval v mestu, 28. maja pa je v spremstvu škofa Fenwicka prišel na svojo prvo misijonsko postojanko - v indijansko naselje Krivo drevo (francosko Arbre Croche). Indijanski Otavci so se tam naselili leta 1740 in kmalu so prišli k njim misijonarji, francoski jezuiti. Otavci so kmalu sprevideli, da jim bo krščanstvo prineslo varnost in lepšo prihodnost. Pred Baragom je tam misijonaril Francoz Dejean, ki je v Krivem drevesu postavil cerkev in začel s šolo. @e dan po prihodu je Baraga začel pisati krstno knjigo. Indijanci so ga brž vzljubili kot očeta. Sestavil jim je cerkveni red, ki so se ga radi držali. Zelo se je zavzel za šolo, sklenil je tudi, da Otavcem napiše molitvenik, ker Dejeanovega niso razumeli. O svojem delu je pisal v domovino in tam so Baragova pisma naredila veliko dobrega. V pismih svoje Indijance hvali kot dobre kristjane. Ko se je Michigansko jezero rešilo ledu, je Baraga s čolnom obiskal dve indijanski naselji: Bobrov otok in Manistik in v obeh je bil prisrčno sprejet. Proti koncu poletja je šel v Detroit, kamor je nesel tiskat svoj otavski molitvenik, ki ima naslov Otawa Anamie-Misinaigan. Izšel je z letnico 1832 in ima 207 strani; več kot molitev je v njem pesmi, ker Indijanci zelo radi pojejo.

Boj proti pijančevanju ob Veliki reki

Na prvi jesenski dan leta 1833 je šel v novi misijon k Veliki reki ob jugovzhodni obali Michiganskega jezera. Prebivalci kraja so se razdelili na tri skupine; eni so ga bili veseli, drugi so neodločno molčali, tretji, nahujskani od protestantskega pastorja, pa so nasprotovali Baragovim načrtom ob Veliki reki. Baraga se je mirno lotil dela: najprej je postavil cerkev in ob njej skromno hišico zase. Indijanci ob Veliki reki so se preživljali z lovom. Nakupovalci kož so jih zastrupljali z žganjem. "Strašen je pogled na pijanega divjaka, še bolj pa na pijano žensko," je pisal. Naredil je zaobljubo zdržnosti od opojnih pijač. Sklenil je storiti vse, da od pijančevanja odvadi tudi Indijance in sicer s tem, da jih navaja na redno delo, zato jih je učil kmetovanja in raznih obrti. Ob Veliki reki je ostal manj kot dve leti, kajti škof ga je poleti 1835 poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja v deželi, kjer je potem živel 32 let, vse do svoje smrti, je bila ubožna indijanska vas La Pointe. Družba za nakupovanje kož mu je v desetih dneh pomagala postaviti leseno cerkvico. Brž se je veliko ljudi priglasilo k pouku za krst in že prvi teden jih je krstil 50. Rad bi začel s šolo in sestri Antoniji je pisal, naj mu pride pomagat. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal kar pet knjig: tri indijanske (med njimi čipevski molitvenik), eno slovensko in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade ameriških Indijancev).

Mirna leta dela po prvem obisku domovine

Baraga je imel veliko načrtov, pa zelo malo sredstev, zato se je odločil za potovanje v Evropo in obisk domovine, da bi osebno potrkal na srca dobrotnikov. To potovanje je trajalo več kot eno leto (od 29. septembra 1836 do 8. oktobra 1837), v domovini je bil skoraj ves april. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta. Ustavil se je v Šmartinu in v Metliki. Nabral je kar veliko darov. Tudi sestro Antonijo je pregovoril, da je šla z njim, vendar je ob njem vztrajala le eno leto. Po vrnitvi v La Point je Baraga prezidal in opremil cerkev, večina Indijancev je bila krščena in dobro poučena, zato se je zanj začelo življenje, ki je bilo bolj podobno življenju ameriškega župnika kakor pa misijonarja. Kmalu si je zaželel novega poganskega misijona in jeseni se je preselil proti vzhodu, v L'Anse (23. oktobra 1843), kjer je preživel deset let, polnih dela in truda, pa tudi najlepših sadov. Po zgledu paragvajskih jezuitov s konca 16. stol. je Baraga tukaj ustanovil ločeno naselbino za Indijance, ki jih je učil kmetovanja in raznih obrti. Po letu 1844, ko so tod odkrili bogata ležišča bakra, je bil Baraga tudi dušni pastir rudarjev, ki so se trumoma priseljevali. V teh letih se je lotil zahtevnega učenjaškega dela: slovnice čipevskega jezika, ki je izšla leta 1850 in ima 576 strani. Leta 1853 pa je "z velikim trudom" dokončal svoj slovar čipevskega jezika (622) in tri mesece je moral voditi in popravljati tisk. Čakale pa so ga še bolj odgovorne naloge.

Apostolski vikar in "škof Gornjega Michigana"

Ameriški škofje, zbrani na prvem pokrajinskem cerkvenem zboru v Baltimoru, so 9. maja 1852 prosili papeža, naj v Združenih državah ustanovi devet novih župnij in dva apostolska vikariata, ki bi ju vodila posvečena škofa. Za apostolskega vikarja v Gornjem Michiganu je bil predlagan Friderik Baraga in 1. novembra 1853 je v Cincinnatiju prejel škofovsko posvečenje. Izbral si je škofovsko geslo: "Unum est necessarium" (Eno je potrebno) in zelo pomenljiv grb. Takoj po posvečenju je drugič potoval v Evropo (1854), da bi za delo v svojem vikariatu pridobil čimveč duhovnikov. Nekaj jih je privabil tudi v domovini, kjer se je mudil od 26. januarja do 28. marca. ko se je vrnil iz Evrope, se je odpravil na prvo škofovsko vizitacijo, ki pa je bila bolj podobna misijonskemu potovanju. 23. aprila 1857 je postal redni škof s sedežem v mestu Sault St. Marie (Slap sv. Marije). Takrat je imel v škofiji 19 cerkva, 4 so se gradile; duhovnikov je bilo 16, misijonskih postaj 18, šol 13. Maja 1866 je Baraga prenesel škofijski sedež v mesto Marquette, ker je bilo bolj v sredini škofijskega ozemlja. Uradni naziv škofije je bil "saultsko-marquetska", on pa se je podpisoval "škof Gornjega Michigana. Prvo in edino mašniško posvečenje je škof Baraga podelil 31. avgusta 1866 Slovencu Janezu Vrtinu, ki je kasneje postal njegov drugi naslednik (prvi je bil prav tako Slovenec Ignacij Mrak). 9. oktobra 1866 je Baraga v Baltimoru zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, vendar so njegove moči pešale in božji junak je 19. januarja 1868 odšel v večnost.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (1997) 6, str. 38.