Gozdar Josef Ressel izumitelj ladijskega vijaka

* 29. junij 1793, Chrudim, † 9. oktober 1857, Ljubljana

V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki je bila leta  2007 odprta razstava "Od vijaka do junaka" ob 150-letnici smrti Josefa Ressla, gozdarja in vsestranskega izumitelja. Njegov najbolj znani izum je ladijski vijak, ki je nastal od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel na slovenskih tleh. To pa je le delček njegove bogate ustvarjalnosti, kajti težko bi našli panogo, v kateri ni deloval. Samo na različnih področjih tehnike in tehnologije je Resslovih izumov nad trideset. Zavzeto je deloval na področju gozdarstva in kmetijstva, kjer je prispeval k napredku in boljšemu življenju našega človeka. Zaradi odmaknjenosti tedanje Avstro-Ogrske monarhije od žarišč industrijskega napredka je marsikateri Resslov izum zaostal za časom. Na razstavi, ki bo odprta do 3. decembra 2007, je prikazano življenje in vsestransko delovanje tega velikega uma, ki po sodbi strokovnjakov velja za zadnjega genialnega vsestranskega tehnika.

Posvojeni Slovenec češkega/nemškega rodu

Josefa Ressla, izumitelja ladijskega vijaka, štejejo za svojega Čehi (po materi), Nemci (po očetu), Avstrijci (živel je v habsburški monarhiji), Italijani (delovanje v Trstu in Benetkah), Hrvati (delovanje v Istri) in Slovenci, ker je pretežni del svojega življenja in izumiteljskega snovanja preživel na naših tleh.

Josef Ludvik František/Josef Ludwig Franz Ressel se je rodil 29. junija 1793 v Chrudimu, mestecu na vzhodu Češke (večji kraj v bližini je "hokejsko" mesto Pardubice), kot drugi otrok češke matere Marije Ane Konvičkove in nemškega očeta Antona Hermanna Ressla. Že naslednji dan je bil krščen. Oče Hermann je bil mitničar in davčni nadzornik v dveh krajevnih pivovarnah, sicer pa odličen violinist. Prvorojenec Franc Vojteh (1791) je postal duhovnik. Za Josefom sta pri Resslovih prišli na svet še dve hčerki. Družino so pestile denarne težave. Josef je obiskoval župnijsko šolo v rojstnem kraju: očetov prijatelj Rykl ga je poučeval violino, nekdanji kapucin Kora pa ga je uvajal v skrivnosti latinščine, da se je leta 1806 lahko vpisal na gimnazijo v Linzu. Leta 1809 je začel dvoletni vojaški študij pri 4. artilerijskem regimentu v Českih Budjejovicah, kjer se je izpopolnil v geometriji, trigonometriji in algebri. Šolo je uspešno končal, v vojaško službo pa ni bil sprejet, ker je bil "preveč slaboten". V letih 1812-1814 je obiskoval dunajsko univerzo, kjer je hotel študirati medicino. To mu sicer ni uspelo, toda izpopolnjeval se je v državnem računovodstvu, kemiji, veterini, agronomiji, hidravliki, arhitekturi, kar je pozneje odločilno vplivalo na njegovo raziskovalno delo. Medtem so starši obubožali in ga niso mogli več podpirati. Josef je hotel sebi in njim pomagati s svojimi risbami (miniaturami) in lepopisnimi besedili. Po očetovem nasvetu je zaprosil za štipendijo na novoustanovljeni gozdarski akademiji v Mariabrunnu pri Dunaju. Odklonili so ga, češ da je "prešibek na pljučih". Prijatelj Jelinek, sluga na dunajskem dvoru, je cesarju Francu I. izročil Resslovo miniaturo, ki je prikazovala bitko pri Leipzigu leta 1813, v kateri so evropski zavezniki porazili Napoleona. Cesar je bil navdušen, izplačal je honorar in Josefu Resslu omogočil dvoletni študij na gozdarski akademiji.

Po končanem študiju je bil imenovan za distriktnega (področnega) gozdarja v Pleterjah, kjer je po ukazu ljubljanskega gubernija vodil obsežna pogozdovalna dela. Od leta 1826 je bil primorski gozdarski mojster, kjer je ostal do leta 1832. Leta 1835 je delal v Motovunu v Istri kot višji gozdarski agent za oskrbo mornarice z ladjedelniškim lesom. Leta 1821 se je poročil z Jakomino Orebič, hčerko motovunskega distriktnega komisarja, ki mu je rodila tri otroke, a je zelo mlada umrla. Drugič se je poročil s Terezijo Kastelic, hčerko mestnega sodnika iz Višnje Gore, in iz njunega zakona se je rodilo sedem otrok. Druga žena mu je vse do smrti zvesto stala ob strani, kar je bilo zelo pomembno, saj so Ressla zaradi njegove poštenosti in poslovne neizkušenosti grdo izkoriščali. Med letoma 1821 in 1845 se je Resslova družina zaradi finančnih stisk neštetokrat selila. Kmalu po moževi smrti leta 1857 se je Terezija preselila v Maribor, dve leti kasneje pa s sinom Henrikom v Gradec, kjer je leta 1872 umrla.

Trije izumiteljevi sinovi ter vnuki, pravnuki in prapravnuki, živeči večinoma v Italiji, so bili znani in cenjeni inženirji raznih strok. Henrik (1829-1884), starejši od obeh sinov iz Resslovega drugega zakona, civilni inženir, je skušal uveljaviti očetove iznajdbe v tisku in praksi. Med drugim tudi vrtljivi zrakoplov s pogonom na vijak (helikopter), ki je ohranjen v Tehniškem muzeju na Dunaju. Zaradi stroškov, ki si jih je s tem nakopal, je popolnoma obubožal, tako da je leta 1884 umrl na Dunaju - od lakote!

Josef Ressel je od leta 1848 živel v Trstu, kjer se je kot lesni strokovnjak zaposlil pri mornarici kot oskrbnik z ladjedelniškim lesom. Umrl je 9. oktobra 1857 za tifusom na službenem potovanju v Ljubljani in pokopali so ga na Navju, zadnjem počivališčem znanih Slovencev, čeprav tedaj še ni bil znan kot tak, kar pa se je izkazalo kasneje.

Primorski gozdarski mojster

Josef Ressel je kot diplomirani gozdar začel delati leta 1816 v Pleterjah pod Gorjanci, ki so po opustitvi kartuzijanskega samostana (zatem pa jezuitske hiše) nekaj časa pripadale tako imenovanemu študijskemu zakladu. Tam je Ressel vodil obsežna pogozdovalna dela, premeril je Krakovski gozd in na Dunaju objavil razpravi o izračunavanju površin in razdaljemeru (1817, 1820). Leta 1820 je postal ilirski gozdarski podmojster pri upravi državnih posestev v Ljubljani, od leta 1821 je delal v Trstu, kjer je bil od leta 1826 primorski gozdarski mojster. Tam je ostal do leta 1832. Precej časa je posvetil kartiranju in taksaciji Trnovskega gozda, bisera med primorskimi gozdovi. Izdelal je načrt gozdnih cest po njem. Organiziral je gradnjo pomembne cestne povezave med Lokavcem pri Ajdovščini in Dolom/Predmejo, ki je po njegovi zaslugi odprla svetu bogate gozdove. Hvaležni domačini so mu na cesti, ki se imenuje po njem, postavili spomenik. Leta 1835 najdemo Ressla v istrskem Motovunu kot višjega gozdarskega agenta in predstojnika mornariške gozdne agenture za Istro, katere naloga je bila oskrbovati avstrijsko mornarico z ladjedelniškim lesom. Njegovo najtehtnejše gozdarsko delo je Načrt pogozdovanja Istre (1842). Objavil je tudi svojo zamisel o pogozdovanju Krasa, ki so jo začeli uresničevati šele proti koncu 19. stoletja. Njegovi pogozditveni načrti so prvi strokoven in sistematičen poskus pogozditve in melioracije Istre in Krasa s sodelovanjem prebivalstva. Njegovi pogledi na gozdno gospodarstvo so tudi v sodobni luči naravovarstveni. Namesto golosečnega načina gospodarjenja z gozdovi je predpisoval redčenja za povečanje kakovosti prirastka v gozdovih.

Načrtovalec mlinov za žito in stiskalnic za grozdje

Skorajda ni področja, ki ne bi zamikalo Resslovega iznajditeljskega in ustvarjalnega duha. Prispeval je veliko izboljšav v poljedelstvu, svilogojstvu, čebelarstvu, živinoreji... Izdelal je načrte za namakanje egiptovskih puščav z vodami reke Nil, za izsuševanje delte reke Neretve, beneških lagun in Ljubljanskega barja. Izumljal je predmete za vsakdanjo rabo (npr. brezsmradno stranišče). Razvil je več poljedelskih strojev: plug s štirimi rezili, ki ga je namenil istrskim kmetom za obdelavo njihove zemlje, sejalnik, pa tudi več vrst stiskalnic za grozdje in olje. In prav za plug in te stiskalnice je Ressel dobil edino javno priznanje, ki mu ga je izrekel istrski deželni glavar. Razvil je nove postopke za izdelovanje mila, suho barvanje tkanin, strojenje in konzerviranje usnja. Izmed novejših odkritij na "zemljevidu" neutrudnega raziskovanja Josefa Ressla velja omeniti geološki načrt Istre z domnevnimi nahajališči premoga in nafte, ki jih je vrisal vanj. (Med temi je tudi rudnik črnega premoga v Sečovljah, leta 1963 opuščen.) Izumil je valjčni stroj za vroče stiskanje kovinskih predmetov, drsne ležaje je razvil v kroglične in valjčne, predvsem pa je utemeljil uporabo železa v ladjedelništvu in gradbeništvu, zlasti pri gradnji mostov. Razvijal je merske naprave: izboljševal je kompas in kronometer, izumil napravo za merjenje mehanske trdnosti lesa, izdelal metode in pripomočke za računanje in merjenje razdalj, površin in prostornin. V času uveljavljanja parnega pogona je izumljal enostavne in poceni parne lokomotive. V času gradnje prvih železnic je načrtoval železnice brez tirov in koles s pnevmatičnim pogonom, cestna parna vozila pa tudi pnevmatično pošto.

Izumitelj ladijskega vijaka

Najzanimivejše poglavje v Resslovem življenju je vsekakor ladijski vijak," piše "ressloslovec" dr. Vladimir Murko v spremni besedi knjige Mornar brez jader, romana o Resslu, češkega pisatelja Jana Severina. "Njegovo zgodovino delimo sedaj na več poglavij, čeprav nahajamo v literaturi le eno samo: tržaško-pariško." "Zgodovinsko" nepotrjena poglavja naj bi bila: dunajsko, pletersko, ljubljansko, tržaško-pariško in šibeniško. Zelo verjetno je, da je Josef Ressel svoj model ladijskega vijaka izrisal že kot študent na Dunaju leta 1812. Verjetne so tudi njegove poskusne vožnje po reki Krki v času njegovega službovanja v Pleterjah. Do danes se je v krajih na Dolenjskem, kjer je Ressel služboval, ohranilo izročilo o "pletrskem žolnirju" in njegovih poskusnih vožnjah na vijak, ki ga je poganjal z roko. Novomeški okrajni glavar mu je izrekel najstrožji ukor, češ da z ropotom in dviganjem valov na reki plači ribe in rake. Ni dokazano, da bi uspešnost ladijskega vijaka Ressel preskušal na Ljubljanici. Nepotrjeno je tudi "šibeniško poglavje", ki trdi, da je Ressel po ponesrečenem poskusu vožnje v Trstu svojo ladjico odpeljal v Šibenik, kjer naj bi se lepo obnesla. Če bi se to izkazalo za resnično, bi bila Resslova iznajdba ladijskega vijaka še bolj potrjena. Francozi to iznajdbo pripisujejo svojemu rojaku Sauvageu, Angleži Petitu Smithu, Švedi Johnu Ericsonu. Vendar so vsi ti nastopili s svojo "iznajdbo" šele več plet o podelitvi patenta Josefu Resslu (1827).

Od Arhimeda in Leonarda do Ressla

Ressla danes poznamo predvsem kot izumitelja ladijskega vijaka, ki naj bi na ladjah nadomestil nepraktična lopatasta kolesa in o njegovih zamislih povečal parnikom hitrost do 15 milj na uro. "Vse od časov, ko je Arhimed v svojih delih prvič podal osnove pogonskega vijaka, je bil Ressel prepričan, da je mogoče zgraditi tak vijak, ki bo lahko poganjal ladje hitreje kot lopatasta gonilna kolesa prvih parnikov..."

Ressel je začel poskuse z ladijskim vijakom že zelo zgodaj, vendar je pri domačih oblastnikih ponavadi naletel na nasprotovanje. Ko je po Krki plul s čolnom na vijak, ki ga je poganjal z roko, je po mnenju novomeškega okrajnega glavarja, povzročal prevelik ropot ter s tem plašil ribe in rake, zaradi česar so mu izrekli najstrožji ukor. Enako je bilo leta 1825, ko je s podobnimi poskusi nadaljeval na Ljubljanici. Sklepna epizoda se je nato odigrala v Trstu, kjer je Ressel za gradnjo parnika z vijakom uspel pridobiti industrialca Fontano. Izumitelj je zgradil ladjo Civetta in vijak zanjo, parni stroj, ki pa ni bil narejen pravočasno. Vrhu vsega niti ni bil primeren za ladjo, tako da so ga morali neštetokrat popravljati. Prva poskusna vožnja 4.avgusta 1828 je potrdila uporabnost Resslove iznajdbe. Ladja Civetta s 40 potniki je v Tržaškem zalivu dosegla hitrost 6 milj, potem pa je odpovedal parni stroj zaradi slabo spajkane cevi. Potem ko je policija zaradi splošne nevarnosti prepovedala nadaljnje vožnje, je Ressel dokazoval, da je za polom kriv slabo izdelan parni stroj in da njegov izum s tem nima nobene zveze. Zamisel je dokončno propadla, ker Fontana ni hotel nadaljevati poskusov, predvidenih po pogodbi. Zasluga za uporabo ladijskega vijaka pripada Resslu, ki ga je prvi vgradil na pravo mesto: med krmo in krmilo, kar dokazuje tudi njegova prošnja za patent iz leta 1826, ki mu je bil podeljen leto pozneje. Ressel je načrtoval ustanovitev delniške družbe za izdelavo ladij z vijačnim pogonom, toda - kot mnoge njegove zamisli - je tudi ta ostala neizkoriščena in so jo kasneje prilastili drugi.

Ladje z vijačnim (Resslovim) pogonom so prvič preplule Atlantik leta 1845, do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja pa je ta pogon že popolnoma prevladal. Ressel se je ukvarjal že tudi z alternativnimi oblikami vodnega pogona, kakršnega pospešeno preučujejo v najnovejšem času.

"Živel je na slovenski zemlji in je svoje iznajdbe, ki ga postavljajo med tehnike svetovnega imena, izumil pri nas," je o njem leta 1937 zapisal nepodpisani avtor. "Ni ustvarjal slovenske znanosti, je pa ena izmed vezi, ki vežejo našo zemljo in z njo naš narod z ustvaritvami, ki so važne za vse človeštvo."

(priloga 07_2007)