Ljubljanska stolnica praznuje

(ob obletnici posvetitve) Cerkve na slovenskih tleh - zelo veliko jih je, ne samo sredi mest in vasi, ampak tudi na številnih gričkih zunaj naselij - so spomeniki vernosti našega naroda nekdaj in tudi sedaj, saj so povečini obnovljene in lepo vzdrževane. So pa tudi priče njegove kulture: veren človek je hotel zgraditi Bogu najlepšo stavbo, jo okrasiti z najlepšimi slikami in kipi. Med najpomembnejše in najlepše cerkve, kar jih premore naša domovina, je veličastna ljubljanska stolnica, biser baročne arhitekture. Zrasla je na temeljih stare cerkve in bila posvečena 8. maja 1707. Ob tristoletnici njenega "rojstva" za bogoslužna slavja je založba našega verskega tednika Družina oskrbela umetnostni vodnik Ljubljanska stolnica, ki ga je sestavila umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, njeno besedilo je z odličnimi posnetki dopolnil mojster fotografije Marjan Smerke. Z njuno "pomočjo" je nastala ta priloga.

Ribiška cerkvica je postala stolnica

"Če bi tujec, ki mesta ne pozna, iskal v Ljubljani stolnico, bi jo težko našel, saj nima nobenega odličnega položaja," piše umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar (Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I., Mohorjeva družba, Celje 1973). "Prav gotovo ne bi iskal stolnice na ozkem prostoru med Ljubljanico in grajskim hribom, vso stisnjeno med gosto zazidavo starega mesta, brez kakšnega trga pred seboj in brez fasade, ki bi že od daleč napovedovala njeno imenitnost. Resnično skrita lega ljubljanske stolne cerkve je pač posledica tega, da je na istem prostoru nasledila srednjeveško prednico, ki ob svojem nastanku v romanski dobi ni bila niti farna cerkev, temveč le mestna podružnica prastare predmestne župnije sv. Petra. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 jo je kot mestno cerkev pač po sili razmer doletela čast škofijske cerkve."

Prvo, skromno enoladijsko cerkev, piše umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, so ljubljanski ribiči na bregu Ljubljanice postavili zelo zgodaj, zagotovo pa šele po letu 1087, ko so relikvije sv. Nikolaja iz maloazijske Mire prenesli v italijanski Bari, in se češčenje svetnika uveljavilo tudi na Zahodu. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1262 in tedaj je gotovo že imela obliko romanske triladijske sklopne bazilike: sodila je torej v skupino najpreprostejših triladijskih cerkva, kakršne so bile tedaj značilne za srednjeevropski prostor. V drugi polovici 14. stoletja je dobila gotski prezbiterij, pred zahodno fasado pa so postavili visok zvonik. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 (6. decembra, na god sv. Nikolaja) jo je kot mestno cerkev doletela čast škofijske cerkve-stolnice. Da bi ustrezala novi vlogi in potrebam, so jo povišali in ladjo prekrili z gotskim obokom ter enotno streho. Pozneje je niso več bistveno spreminjali, le kapele so ji dozidali ob vzdolžnih stenah. Za časa škofa Jožefa Rabatta so v letih 1674-1675 zgradili le nov prezbiterij, ker za posodobitev celotne stavbe ni bilo sredstev.

Potrebna je nova stolnica

Škofijska cerkev sv. Nikolaja je bila v drugi polovici 17. stoletja že tako razmajana, da je pretila nevarnost, da se podre, zato so mislili na njeno popolno prenovitev. Pobudnik in pogumni zagovornik tega velikega dela je bil tedanji stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar. Škof Žiga Herberstein, vnet za napredek škofije, je njegovo zamisel podprl in marca leta 1700 naložil župnijskim uradom in podružničnim cerkvam poseben prispevek za zidavo, da bi priskočile na pomoč svoji "materi" (stolnici), ki je bila zaradi starosti v slabem stanju in jo je bilo treba na novo zgraditi.

Prej so morali podreti staro cerkev, kar so storili postopoma. Janez Gregor Dolničar, brat graditelja Janeza Antona, je kot kronist spremljal dogajanja ob podiranju stare in zidavi nove cerkve ter sestavil znamenito delo Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. V njem poroča, da si je njegov brat zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru. Gradbeni odbor je iskal arhitekta, ki bi izdela ustrezen načrt za dvorano s kapelami in s kupolo na križišču glavne in prečne ladje. Oglasilo se je več načrtovalcev. Po izbiri novega ljubljanskega škofa Ferdinanda Kunburga (1701-1711) je dokončno obliko stavbe določil tedaj sloveči jezuitski arhitekt, slikar in teoretik Andrea Pozzo. Ta je svoj prvotni načrt predelal tako, da ga je bolj približal znameniti rimski cerkvi Al Gesu. Zato je stavbo zasnoval kot baziliko, uskladil sorazmerja in natančneje razčlenil notranjščino.

Novo raste na ruševinah starega

Staro stolnico so podrli v treh etapah: v aprilu in maju 1701 vzhodni del, spomladi 1703 zahodnega, leta 1704 pa še zvonik. Gradnjo so zastavili 6. junija 1701. Dela je vodil kranjski deželni stavbenik Francesco Ferrata, ki pa je že na začetku sporekel s polirjem Mihaelom Zamerlon. Namesto njega je Dolničar izbral Francesca Bombasija, v Ljubljano priseljenega Benečana. Z njim so sodelovali domači zidarski mojstri Mihael Zamerl, Pavel Jugovic in Gregor Maček. Bombasi je nekatere arhitektove zamisli po svoje oblikoval, kajti Pozzo ni nikoli prišel v Ljubljano.

Resen problem je predstavljala načrtovana kupola, kajti njena gradnja bi zahtevala izurjenega izvajalca in veliko sredstev. Dolničar je zato sklenil, da bodo njeno gradnjo odložili na poznejše čase in se zdaj zadovoljili z naslikano varianto. Pri vseh teh gmotnih stiskah pa je zbral pogum, da je dal leta 1704 ob zahodni fasadi nove stolnice postaviti dva mogočna zvonika, da je cerkev z njima vendarle dobila tudi ustrezen višinski poudarek - da se vsaj malo dviga iznad mestnih streh. Načrt zanju je napravil slikar Giulio Quaglio, ker ju arhitekt Andrea Pozzo ni predvidel.

Giulio Quaglio je s freskami "oblekel" stolnico

Oboke in stene baročne ljubljanske stolnice je z živahnimi freskami "oblekel" slikar Giulio Quaglio (1668-1751), ki je bil doma iz Laina pri Comu v severni Italiji. V Ljubljano so ga povabili leta 1703. Bil je velik mojster baročnega iluzionizma: njegove slikarije so razgibane, žive, bogate in zdi se nam, da s z njimi resnična, zidana arhitektura nadaljuje v še višjo, le naslikano, onkraj te pa da nam se odpira pogled v nebo z nebeško glorijo. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega dela šele zastavili. Na oboku prezbiterija je upodobil zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije, do konca septembra je končal iluzionistično kupolo, ki so jo hodili vsi občudovat. Na zunanjščini (na južni steni) je napravil fresko Oznanjenja, spomladi 1704 je nadaljeval freskiranje na zunanjščini (Jezusov krst, Zaharija v templju). Strop cerkvene ladje, ki kaže poveličanje sv. Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod cesarjema Neronom in Dioklecijanom, je Quaglio s svojim umetniškim čopičem oživil kasneje. Ko so 19. julija 1706 podrli slikarski oder, je pred očmi obiskovalcev zažarel v vsej svoji lepoti in mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Quaglio je s sodelavci poslikal tudi stranske kapele in glavno zakristijo; njegova je tudi velika oltarna slika sv. Dizme.

Veliko delo v kratkem dokončano

Hkrati s slikarjem Quagliem so v stolnici začeli z delom tudi štukaterji, ki so krasili obok prezbiterija, oblikovali kapitele in friz pod venčnim zidcem. Po petih gradbenih sezonah je bila nova stolnica dograjena in že toliko olepšana, da so lahko sredi leta 1706 v njej že uvedli bogoslužje. Začasno so se morali zadovoljiti z oltarno opremo iz stare cerkve. Sveto Rešnje telo so iz oratorija, kjer je bilo hranjeno med gradnjo, slovesno prenesli v stolnico 22. avgusta 1706. Ko so bila opravljena še nekatera nujna dela (tlak), je škof Ferdinand Kuenburg novo stolnico slovesno posvetil ob navzočnosti številnih cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov 8. maja 1707.

V naslednjih letih je stopnica dobila marsikaj novega: prižnico, balkona in orgelski omari na stranskih korih (1711), kipe emonskih škofov pod kupolo (1713), spomenik graditelju Janezu Antonu Dolničarju (1721), marmorno menzo oltarja sv. Rešnjega telesa z angeloma adorantoma, ki sodita med vrhunske dosežke kiparja Francesca Robbe (ok. 1750). Pod škofom Janezom Herbersteinom (1772-1787) so postavili marmornat veliki oltar, v prezbiterij pa nove kanoniške sedeže.

Nova stolnica dobi krono - kupolo

Jezuitski arhitekt Angelo Pozzo je ljubljansko stolnico zasnoval kot baziliko. Njegov načrt je na križišču glavne in stranske ladje predvideval kupolo. Zaradi pomanjkanja sredstev je bila kupola zgrajena šele pod škofom Antonom Alojzijem Wolfom (1824-1859). Leta 1836 je predstojništvo ljubljanske stolne cerkve povabilo dobrotnike k nabirki za zidavo kupole. Po dolgih pogajanjih z državnimi oblastmi se je cerkveno predstojništvo odločilo za načrt zidarskega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem, ki se je že bil izkazal z raznimi deli. Po odobritvi končnega načrta je Medved s svojimi zidarji delo zastavil aprila 1841, junija pa so na vrh kupole že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kot sijajen spomenik umetnosti so jo občudovali sodobniki, hvalili so jo tudi naslednji rodovi in tudi umetnostno zgodovinska stroka ji je dala priznanje za drzno izpeljavo. S kupolo je bila stavba končno uresničena po prvotni baročni zasnovi; na zunaj je dobila pomemben arhitektonski poudarek, navznoter pa nov vir dnevne luči. Kupolo je po Quaglijevem vzoru v letih 1843-1844 poslikal Matevž Langus. Leta 1845 je naredil tudi novo sliko sv. Nikolaja/Miklavža za glavni oltar. - Po velikonočnem potresu leta 1895 je stolnico obnovil Franc Faleschini.

Mojster Plečnik in drugi umetniki za "mater" ljubljanskih cerkva

Na pragu dvajsetega stoletja so s prenovitvenimi deli počastili 200-obletnico posvetitve stolne cerkve. Začeli so spomladi 1905 in končali jeseni 1906. Quaglieve freske je restavriral Anton Jebačin, obnovljeni so bili korni sedeži, cerkev je dobila nova okna. Po praznovanju obletnice se je predstojništvo posvetilo predvsem opremi cerkve (vrata, klopi, spovednice). Leta 1911 je stolnica dobila nove orgle in tedaj so obnovili tudi okras baročnih omar. Med umetniki, ki so delali za stolnico pred drugo svetovno vojno in med njo, je treba omeniti Ivana in Heleno Vurnik, Rika Debenjaka, Ivana Pengova. Po vojni pa je vidno sled v cerkvi zapustil tudi mojster Jože Plečnik. Leta 1952 ji je podaril škofovski prestol, štiri leta zatem, tik pred smrtjo, pa je napravil načrt za predelavo kapele sv. Križa (gotski križ je iz stare stolnice) in vanjo postavil tudi izvirno oblikovan krstni kamen. Sledil mu je slikar Stane Kregar, ki je vhod v kapelo okrasil s podobo sv. Antona Padovanskega, za okno nad velikim oltarjem pa je leta 1961, ko so za proslavo 500-letnice ustanovitve škofije st avbo obnavljali, prispeval nov vitraj (barvno okno). V letih 1969-1971 so po smernicah pokoncilskega bogoslužja preuredili prezbiterij po načrtih arhitekta Antona Bitenca. S svojimi upodobitvami križevega pota je ljubljansko stolnico leta 1973 obogatil kipar France Gorše. V spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji je ljubljanska stolnica dobila dva monumentalna spomenika: dvoje bronastih vrat: "slovenska vrata" na glavnem pročelju, delo kiparja Antona Demšarja, ki predstavljajo zgodovino krščanstva med Slovenci, in "ljubljanska vrata", delo Mirsada Begića, na katerih so upodobljeni ljubljanski škofi dvajsetega stoletja.

(priloga 05_2007)