Ivan Cankar in njegove poti

(ob obletnici) Za uvod naj spregovori on sam: o svoji trojni ljubezni, o smrti, o večnosti. »V težkih urah se strne, zedini vse troje: spomin na mater, na domovino, na Boga. Zedini se v eni sami, brezmejni ljubezni. Človeku se zdi, da je šele spregledal; da je prej blodil po temi, ko je bila luč tako blizu; da je držal v rokah knjigo spoznanja, pa je ni odprl. Iz svojega obupa je klical mater, domovino, Boga. In ta klic sam je bil že tolažba, je bil spoznanje. Občutil je mahoma, sredi največjega ponižanja, da ima pravico na pomoč klicati večnost, iz katere se je porodil, v katero se povrne in ki je njegov pravi dom. Prej ni razumel silne besede, bila mu je mrtva na ustnih, da je življenje le ‘pot’, le trda preizkušnja, da je telo le začasna posoda neumrljivi duši. V trenotku šele, ko je trpljenje prekipelo, ko se je že drobila ta krhka posoda, je duša našla svoj dom, vesoljnost, ter se vzdignila zmagoslavno in smehljaje nad vse trpljenje pozemskega življenja, ki je le hip, le medla prispodoba resnice« (Milan in Milena, 1913).

ŽIVLJENJSKA POT
Glavne postaje življenjske poti Ivana Cankarja na kratko povzemam po izčrpnem zapisu literarnega zgodovinarja Joža Mahniča (Zgodovina slovenskega slovstva V, 61–69). Rodil se je 10. maja 1876 v leseni in s slamo kriti hišici na Klancu na Vrhniki kot osmi izmed dvanajstih otrok krojača Jožefa Cankarja in Neže rojene Pivk. Družina je zašla v hudo revščino, za nameček je požar leta 1879 upepelil njihov dom in poslej so se potikali kot gostači po slabih stanovanjih. Oče je leta 1890 odšel na jug za zaslužkom in vsa skrb za družino je padla na ramena matere, ki je otroke preživljala z dnino. Ivan je bil v četrtem razredu najboljši v šoli in vrhniška gospoda ga je jeseni 1889 poslala v Ljubljano, kmalu pa je pozabila na obljubo, da ga bo gmotno podpirala. Sprva je stanoval pri stricu Šimnu, od petega razreda dalje skupaj z mlajšim bratom Karlom pri nekem krojaču. Bolj kot šola ga je zanimala umetnost. Prepričan je bil, da se bo uveljavil v kraljestvu duha. Leta 1895 je pri maturi padel, leta 1896 pa jo je uspešno opravil ter odšel na Dunaj in se kot nadarjen risar vpisal na stavbni oddelek tehnike, že po nekaj predavanjih je študij opustil. Nameraval se je oprijeti študija romanistike in slavistike na univerzi, toda svoje namere ni uresničil. Za daljši čas se je vrnil v domovino. Septembra 1897 mu je umrla ljubljena mati in njen pogreb je plačal z vnaprej dobljenim honorarjem za pesniško zbirko Erotiko. Poletje 1898 je prebil pri sorodnikih v Pulju, v pozni jeseni pa se je vrnil na Dunaj, kjer se je preživljal s pisanjem s podlistkov za Slovenca in Slovenski narod. Predvsem pa ga je prevzela sla po umetniškem ustvarjanju. Bil je poln literarnih načrtov in od leta 1899 je vsako leto objavljal tudi po več svojih knjig. »Postal je naš prvi poklicni pisatelj, ki si je docela neodvisen z literarnim delom služil vsakdanji kruh.« Proti koncu leta 1899 se je za dobrih deset let naselil v dunajskem delavskem okraju Ottakring. Stanoval je pri Löfflerjevih, kjer je imel kabinet in redno oskrbo in s tem ugodnejše pogoje za ustvarjanje. Med domačo hčerko Štefko in Cankarjem se je spletlo ljubezensko razmerje, ki pa ni privedlo do poroke. V okolju delavskega Ottakringa se je do kraja zavedel svojega proletarskega izvora in postal socialist. Ob prvih avstrijskih državnozborskih volitvah s splošno in enako volilno pravico leta 1907 se je dejavno vključil v politično življenje. Kandidiral je na listi Jugoslovanske socialnodemokratske stranke v volilnem okraju Litija – Radeče, v zasavskem rudarskem bazenu. Izvoljen ni bil, dobil pa je med nastopajočimi socialisti največ glasov. V tem času je zasnoval tudi svojo znamenito povest Hlapec Jernej in njegova pravica. Jeseni 1909 je bil Ivan Cankar dva meseca v Sarajevu kot gost nadškofa Josipa Stadlerja in svojega brata Karla, ki je bil njegov tajnik. Tam je pisal dramo Hlapci in tudi veliko razmišljal o Bogu. Svojo vero je izpovedal s sonetom Luč je in Bog je. Iz Sarajeva se ni več vrnil na Dunaj, ampak je ostal v Ljubljani, najprej je stanoval v Švicariji v Tivoliju, spomladi 1910 se je naselil na Rožniku in ostal tam s presledki do poletja 1917. Tam je našel svoj tretji dom, kjer je lahko pisal. Njegova umetnost rožniške dobe je predvsem dušeslovna, obrnjena v pisateljev notranji svet. V času prve svetovne vojne, ko je Dom in svet urejal bratranec Izidor Cankar, je pisatelj precej sodeloval pri tej reviji. Bivanje na Rožniku je jeseni 1910 za pol leta pretrgal, ko je odšel k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kamor ga je povabil dr. Alojz Kraigher, prijatelj iz dunajskih let. Tam je snoval Lepo Vido. Vrnil se je na Rožnik, toda telesno je začel pešati zaradi neurejenega načina življenja. Jedel je silno malo, živel je največ ob črni kavi, čaju z rumom, vinu in cigaretah. Bil je gluh za nasvete prijateljev, ki so mu hoteli pomagati. Zaradi predavanja Slovenci in Jugoslovani v ljubljanskem Mestnem domu aprila 1913, v katerem se je zavzel za Jugoslavijo kot popolnoma neodvisno zvezno republiko enakopravnih narodov, si je ‘prislužil’ teden dni zapora. Leta 1915 je bil interniran na ljubljanskem gradu, proti koncu tega leta pa so ga kljub telesni šibkosti poklicali k vojakom. Po šestih tednih se je z zdravniškimi pregledi vojašnice v Judenburgu rešil. Na Rožniku mu niso bili več naklonjeni, pod svojo streho v Ljubljani ga je sprejel Jože Puntar. V tem času se je Cankar zelo približal krekovcem in krščanskemu socializmu. Eno njegovih zadnjih del je bilo predavanje Očiščenje in pomlajenje, ki ga je imel aprila 1918 v Trstu. Konec oktobra je v svojem zadnjem stanovanju padel po stopnicah, mesec dni zatem je pritisnila še pljučnica in slabotna lučka njegovega življenja je 11. decembra 1918 ugasnila. Dva dni zatem so ga položili k večnemu počitku pri Svetem Križu na ljubljanskih Žalah. Leta 1923 so tam po Plečnikovi zamisli uredili poseben grob moderne, kjer Ivan Cankar čaka vstajenja skupaj z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom in (od 1949) Otonom Župančičem.

DUHOVNA POT
»V bistvu je on najbolj krščanski od slovenskih pisateljev. Iz njega diha evangelij, ker krščanstvo se ne kaže predvsem s tem, da hodiš k maši, ampak s tem, kako živiš evangelij. Iz njegovih del diha evangelij, njegova preprostost, njegova iskrenost in njegova svetost. To je Cankar.« To je ob stoletnici smrti Ivana Cankarja zapisal pred nedavnim umrli pisatelj Alojz Rebula. O duhovni poti, ki jo je prehodil Ivan Cankar, je največ povedal Izidor Cankar, njegov bratranec, urednik njegovih Zbranih spisov, ki so izšli v 19 knjigah pri Novi založbi v Ljubljani od 1925 do 1936. On ga je najbolje poznal kot človeka in umetnika. Na podlagi njegovih spoznanj je Vladimir Truhlar, ‘oče’ duhovne teologije, dolgoletni profesor na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, razglabljal o Cankarjevi svetovnonazorski poti in njegovi duhovnosti; študiji sta izšli v knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (Župnija Dravlje, Ljubljana 1977). Literarni kritik, ki priznava in živi transcendenco, piše Truhlar, zadene pri določanju svetovnega nazora Ivana Cankarja instinktivno najprej na njegovo notranjo religijo-etiko. Izražajo jo taka in podobna mesta: »Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva ... Toda bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal ter ostane pač do konca skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je že vsega opredla tuja učenost, ko se mi je srce že vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v srcu ... kakor tiha otroška molitev« (Moje življenje). Ivanova besedila o globoki veri v otroških letih Izidor jemlje resno, čeprav Boga te vere ne opredeljuje natančneje. Po svojem proletarskem izvoru in po svojem čutenju je bil Ivan Cankar socialist; v svojih polemičnih in političnih spisih je znal svoje pero prav ostro uperiti proti duhovščini in Cerkvi. Iz številnih njegovi spisov, posebno iz črtic, pa veje religioznost, pred katero se moraš spoštljivo prikloniti. Vendar ta Cankarjeva religioznost ni cerkvena niti dogmatična. To je neke vrste ‘filozofija hrepenenja’ – hrepenenja po neskončni Lepoti in Resnici. To potrjujeta dva kratka odstavka izpod njegovega peresa. »Zdi se mi, da moja duša ni od te zemlje. Rodila se je drugod in zdaj hrepeni po rodnem kraju« (Jesenske noči). »Kako je mogoče, da bi paradiža ne bilo, če duša koprni po njem? Kako je mogoče, da ne bi bilo Boga, če se človek od prve do poslednje misli vojskuje z njim? ... Resnično in glasno mora nekje živeti vse tisto, kar nerazumljivo šepeče na dnu srca, kar siloma orosi oči ob samotni uri, kar kliče dušo k vam, nebeške zvezde! Vse je; in vse se bo nekoč veličastno razodelo« (Milan in Milena).
Vladimir Truhlar je prepričan, da je bilo v Ivanu Cankarju na vseh stopnjah njegovega duhovnega razvoja ves čas vsaj tleče prisotno religiozno-etično jedro, ki je skrajno občutljivo za vse ne-sveto, za vse ne-etično, za vse ne-pošteno v dogajanju, na katero je zadeval. V pismu materi Neži za njen god 21 januarja 1893 je zapisal, da samo on in gotovo tudi Bog vesta, da ima ‘boljše srce’ in ‘boljšo pamet’ kakor drugi ljudje. Gabili sta se mu zlaganost in podlost. In prav reakcija na nepoštenje je tisto, kar je določalo postaje njegove svetovnonazorske poti. To tleče religiozno-etično jedro mu je v zadnjem življenjskem in umetnostnem obdobju vse bolj vzplamenevalo v določno krščansko doživljajsko religijo.
Leta 1909 se je Ivan Cankar na poseben način srečal s katoliško Cerkvijo. Sprejel je povabilo sarajevskega nadškofa Josipa Stadlerja in bil dva meseca njegov gost. O njegovem bivanju tam je Ivanov brat Karlo, ki je bil nadškofov tajnik, poročal Izidorju Cankarju, da je katehet Buljan Ivana zvabil na izlet na goro Trebevič nad Sarajevom in ob čudovitem pogledu na sarajevsko kotlino in okolico sta začela filozofirati o lepoti stvarstva. »Iskala sta začetnika vse te lepote in Ivan je sklenil pogovor: Res je, Bog je, Oče in Dobrotnik. Z menoj ni veliko govoril tiste dni; bil je molčeč, tih, tudi nič več vinjen. Nekega dne mi pokaže tri svoje sonete. Tretji se začenja: Luč je in Bog je, radost in življenje! ... Nekega večera me Ivan zaprosi, preden je šel počivat, naj bi mu dal kakšen slovenski molitvenik ... Drugi dan me vpraša, če bi se lahko razgovoril z jezuitom p. Matevžem Končarjem, profesorjem v sarajevskem bogoslovnem semenišču. On je bil seveda precej na uslugo. Ivan ga je obiskal in ni nič povedal, kaj je z njim imel. Drugo popoldne je bil zopet pri njem. Zvečer mi pride v sobo in mi brez uvoda pravi: “Ti, jaz pojdem jutri k obhajilu. Ti me boš obhajal.” Drugi dan sem maševal v cerkvi sv. Vinka pri usmiljenih sestrah in sem pri maši obhajal svojega brata.«
Po Izidorju Cankarju ne more biti nobenega dvoma, da je bilo vse to storjeno resno in mišljeno iskreno. A gotovo je, da tega dogodka ni jemati za kako ‘spreobrnjenje’, saj se Ivan po sarajevskem obisku cerkvenega življenja ni več udeleževal, vendar pa se je poslej imel za katoličana, kot je zatrjeval Izidorju in prijateljem. Tudi kot človek se je Ivan Cankar v teh letih spremenil. Ljudje, ki so mu bili blizu, so ugotavljali, kako se je v njegove bitju proti koncu življenja vse izravnalo. Na svoji življenjski in umetnostni poti Ivan Cankar vse več govori o “neumrljivem hrepenenju”, o “vstajenju”, o “poveličanju”, o “Bogu”. Zato bi bilo “nespametno misliti”, poudarja Izidor Cankar, “da se Ivan Cankar zgolj lahkomiselno igra z odgovorom na ta zadnja vprašanja človekovega bitja, da zgolj lepo besediči, ko se bavi z najtežjimi nalogami človekove misli; to so dejansko rezultati njegovega osebnega čustvovanja in umovanja ...” Njegova vera po letu 1910 ima dve trdni postavki: Božje bivanje in življenje po smrti. »Drugače ne more biti, ne sme biti: nekje je drugo življenje, kjerkoli; plemenitejše, večje, spoznanja polno življenje, nič podobno temu trudnemu, slepemu, zehajočemu umiranju, ki je zdaj naš delež! Jaz verujem v to drugo življenje – odkod drugače hrepenenje po njem, hrepenenje po smrti, po osvobojenju iz te žalostne ječe« (Lepa Vida).

VRHNIŠKE POTI
Stoletnico smrti Ivana Cankarja so na njegovi rojstni Vrhniki obeležili s številnimi pobudami. Eno od teh so poimenovali Po poti Cankarjeve mladosti, ki ima šestnajst postaj. Rodil se je v skromni leseni hiški s slamnato streho Na klancu 1. V njej so Cankarjevi živeli do 27. julija 1879, ko je pogorela. Potem so se pogosto selili po hišah na Vrhniki, na katerih so zdaj spominske plošče, ki označujejo od kdaj do kdaj je družina tam našla pribežališče. Na mestu rojstne hiše zdaj stoji nova hiša, preurejena v muzej. Ivan Cankar se je v svojih pripovedih rad vračal na Vrhniko. Opisoval je svoja vesela in žalostna doživetja, povezana s krajem svojega otroštva in mladosti.

CANKARJEV SPOMENIK – Pot začnemo v središču Vrhnike, pri spomeniku njenega velikega sina, ki je delo kiparja Iva Jurkoviča. Kip pisatelja v značilni drži misleca, je iz brona, podstavek pa je iz granita. Spomenik so odkrili 10. avgusta 1930. Slavnostni govornik je bil pisatelj F. S. Finžgar, dolgoletni Cankarjev prijatelj.

ENAJSTA ŠOLA POD MOSTOM – »Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja. Ko človek shodi, se mu odpirajo korak za korakom prostrani svetovi, se mu razkrivajo, ga obsipljejo svetla bogastva« (Moje življenje).

LJUBLJANSKA CESTA 1 – Po požaru je bilo v hlevu Franca Kotnika tretje stanovanje Cankarjeve družine. Ivanu je bilo ob vselitvi pet let. Od tu je začel hoditi v šolo.

MANTOVSKI HLEVI – Stari opuščeni konjski hlevi pri gostilni Mantova so bili prvo zatočišče Cankarjevih. Tukaj je mati Neža rodila desetega otroka.

CANKARJEVA SPOMINSKA HIŠA – Na tem mestu je stala prava rojstna hiša Ivana Cankarja, od leta 1834 last njegovega deda Jakoba. V njej je pisatelj živel od rojstva do 27. julija 1879, ko je ob velikem požaru pogorela do tal. Na pogorišču je bila leta 1884 sezidana nova hiša v obliki, kakršno ima danes. Pot do nje nas pelje mimo cerkve sv. Lenarta.

SVETA TROJICA – Na vrhu kanca nad Cankarjevo spominsko hišo se v soncu blešči cerkev Svete Trojice. Pisatelj jo v svojih delih omenja kar osemindvajsetkrat.

STARA CESTA 11 – V pritličju na desni strani te hiše (‘Pri Tirolcu’) so Cankarjevi stanovali od leta 1886 do 1890. Na zunaj je stavba popolnoma predelana, notranjščina pa je stala skoraj nespremenjena. Od tod je mladi Cankar začel obiskovati ljubljansko realko, kamor je odšel jeseni 1888.

STARA CESTA 13 – Po odhodu Cankarjevega očeta krojača Jožefa za bratoma v Srem je vso družino sprejela pod svoj krov v tej hiši pisateljeva stara mati Marija Pivk. Pri njej so ostali v letih 1890–1894, še en leto po očetovi vrnitvi.

VAS 8 – PRI TIČKU – Pri Tičku, v tej stavbi, ki je bila po prvi svetovni vojni prezidana v skladišče, je bilo zadnje skupno stanovanje Cankarjevih od konca 1896 do 1898. Od tod je Ivan odšel študirat na Dunaj; tukaj sta v dveh zaporednih dnevih umrli njegova stara mati Marija Pivk (22. septembra 1897) in mati Neža (23. septembra 1897). Iz doživetij tukaj so se porodile njegove najlepše črtice.

SVETI PAVEL IN POKOPALIŠČE – Župnijska cerkev Spreobrnitve apostola Pavla je bila posvečena leta 1852. Pod cerkvijo je pokopališče. Cankarjeva mati je bila z možem Jožefom in hčerjo Francko prvotno pokopana približno v sredini leve strani pokopališča. Preprost križ na porasli gomili je bil edini spomin na umrle, kakor opisuje Cankar v črtici Njen grob. Na pobudo Izidorja Cankarja so kosti preminulih prenesli v nov grob ob južnem zidu pokopališča; nagrobni spomenik je izdelal ljubljanski kamnosek F. Kunovar.

MOČILNIK – Sprehod Po poti Cankarjeve mladosti se konča pri Močilniku, ki ga je kot otroka skrivnostno prevzel. »Izpod silnih sivih skal, temno molčečih, se je izvila temnozelena voda Močilnikova ter se ustavila ter razprostrla v kotanji ... Mirna gladina je podobna velikemu, na stežaj odprtemu očesu, ki še ne bedi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. Ko se do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu« (Brlinčkov Miha).

KAPELICA SV. ANTONA – Ob Močilniku je kapelica sv. Antona. Ivan Cankar se je ob njej ustavljal in ob pogledu na kip svetega Puščavnika zapisal: »Kakor živ je sveti Anton, na skali sedi in bukve ima na kolenih; tudi skušnjavec je zraven« (Aleš iz Razora).

ČUK, Silvester. Ivan Cankar in njegove poti. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str 50-57.